Zabeležka z izleta v Kotlje

Zanimanje za izlet je med člani povzročilo pravo navdušenje, tako da je na koncu zbiranja prijav za izlet nastala neprijetna okoliščina, da za vse ni bilo prostora v avtobusu. Osemnajstega v jutranjih urah smo se odpeljali iz Zgornjesavske doline mimo Jesenic, Kranja, Kamnika do Trojan, kjer smo imeli prvi postanek. Tu smo si privoščili dopoldansko kavico in, kot obvezni dodatek, znane Trojanske krofe. Po kratkem počitku in v uživanju v lepem sončnem vremenu ter prelepih pogledov na zasavsko hribovje smo nadaljevali proti našemu cilju. Med vožnjo po prelepi Savinjski dolini sem sopotnike seznanjal z lepotami, ki jih kot popotnik lahko vidiš in doživiš v občinah, mimo katerih ali skozi katere smo se peljali. Na primer zanimiv muzej je že v Vranskem, kjer si lahko ogledaš razstavo starodobnih motorjev. V občini Braslovče je veliko zanimivega, v Polzeli muzejsko zbirko in razstavo starih traktorjev. In že je na vidiku občina Žalec. Tu je na majhnem prostoru cela peljada preteklosti; Rimska nekropola v Šempetru, jama Pekel, graščina Novo Celje, gasilski muzej, muzej parnih cestnih valjarjev, grobišče iz železne dobe, keltsko grobišče in še kup drugih zanimivosti.
Že smo na cesti tretje »razvojne ??« osi v Sloveniji, Žalec / Dravograd. Pred nami se že kažejo stolpnice Velenja, petega mesta po velikosti v državi. Znano je po rudniku in tovarni Gorenje. Mesto je bilo znano kot Titovo Velenje od 10. oktobra 1981. do 17. julija 1990. Velenje je izrazito industrijsko središče (Gorenje, Premogovnik Velenje, Vegrad, Esotech, …) in prerašča v regionalni savinjsko-šaleški center. Avtobus pa požira kilometre in že smo v soteski hudičevega grabna, pred nami pa občina Mislinja. Ti kraji imajo precej slično zgodovino, kot naše Jesenice. Prvič se ime Mislinja pojavi leta 400 pr.n.št., V starih listinah se kraj prvič omenja 1404. Pravi razvoj pa se je pričel z delovanjem prvih fužin, prvi poskusi konec 16. stoletja, prvi obrati 1724. Podružnična cerkev sv. Lenarta je bila postavljena 1652 V Mislinjskem grabnu raste Lipa z obsegom 780 cm, ki je ena debelejših v Sloveniji.
Še vožnja mimo koroškega okna v svet, to je letališča in že smo v mestu kulture in miru kakor so Slovenj Gradec poimenovali pred več deset leti Združeni narodi. Mesto je med plečatimi kopami Pohorja na eni strani, ter zadnjimi obronki visokogorskih Karavank z mogočnim osamelcem Uršljo goro na drugi strani. Številna arheološka najdišča v okolici Slovenj Gradca pričajo, da je bila kotlina sredi zgodovinske Graške doline že od nekdaj pomembno naselitveno območje ob strateški poti iz osrednje Slovenije v Celovško kotlino in dalje proti severu. Svojevrsten pečat so mu vtisnili tukaj leta 1860 rojeni znameniti skladatelj samospevov Hugo Wolf, ki je svetovno slavo dosegel v glasbeni prestolnici tedanje Evrope - na Dunaju. V zapletenih časih političnega spletkarjenja v razburkanem 20. stoletju sta tradicijo kulturnega življenja vzdrževala predvsem dva duhovnika, Slovenjgraški župnik in dekan Jakob Soklič ter pisatelj Ksaver Meško. Najstarejša zgradba v mestu je cerkev svete Elizabete iz leta 1251.
Tu v Slovenj Gradcu zavijemo proti Kotljam, ki so že v občini Ravne na Koroškem ali Guštanj, kot so se Ravne na Koroškem nekoč imenovale. Občina se ponaša tudi z 380 letno jeklarsko tradicijo. Okolica Raven je bila poseljena že v antiki, saj je skozi kraj vodila rimska cesta. Prvič se Ravne omenjajo leta 1248, kot trg pa leta 1317. Kotlje so vasica, stisnjena pod mogočno Uršljo Goro, dolina res spominja na kotel. Kraju, občini in Koroški daje še poseben vtis tu rojeni pisatelj Lovro Kuhar ali kot se je podpisoval pod svoja dela Prežihov Voranc. Voranc se je rodil v revni kmečki družini v Kotljah, kjer je tudi končal osnovno šolo. Prežihova družina ni imela lastnega doma in svoje zemlje, zato so se selili s kmetije na kmetijo.
Njegov življenjepis je poln preobratov in izkušenj, ki si jih je nabiral med svojimi selitvami po Evropi. Njegova dela zaradi tega izžarevajo samo svetlo stran njegovega trpkega življenja. Je predstavnik socialnega realizma. Poleg so še; Tone Seliškar, Anton Ingolič, Igo Gruden, Ciril Kosmač, Mile Klopčič,Miško Kranjec ter Bratko Kreft.
Med ogledom njegovega doma »bajte« nam je kustos pripovedoval njegov življenjepis in opisal njegova dela. Kdo ne pozna Solzic, pa Samorastnikov in Boja na Požiralniku pa Doberdob in ….
Po končanem ogledu smo se odpeljali v osrčje Uršlje gore na Turistično kmetijo Ošven, kjer smo imeli kosilo, po kosilu pa družabno srečanje. Za veselo razpoloženje pa je skrbel domači harmonikar.
Pogled po okolici turistične kmetije človeka pomiri, daleč stran od prometa, dober zrak sredi gozdov, dobra družba in že je večer. Še poslovimo se od gostitelja in že hitimo nazaj v dolino, kjer se usmerimo še proti Celju. Največja znamenitost tretjega največjega Slovenskega mesta je stari Celjski grad, ki se prvič omenja leta 1322 in je bil sedež Celjskih grofov, najvplivnejše plemiške rodbine na slovenskem. V Rimskih časih so Celje imenovali kar »mala« ali »druga Troja«. Rimska cesta skozi Celje je vodila iz Ogleja v Panonijo. Moram pa omeniti, da je bila prva gimnazija v Celju ustanovljena leta 1808 in spada med najstarejše v Sloveniji.
Čas beži kot kilometri pod kolesi avtobusa in že smo na Trojanah, kjer si še dopolnimo zbirko spominkov še z zalogo krofov in hajd domov v našo Zgornjesavsko dolino
Lep dan, polno novih spoznanj, prijetna in dobra družba dajo prijeten pečat preživetemu dnevu.

Predsednik DI
Jože Zupančič