Jesen vabi v naravo !

Kako imenovati ta čas, ali najlepši ali eden lepših v letu. Če ga ocenjujem jesen po pestrosti naravnih barv, dobrotah, ki naravno dozorijo v tem času, je kot pribito najlepši v letu. Takoj, ko pa dodam ugotovitev, da se narava pripravlja na dremež in spanje, pa človeka kar malo strese, ker ve kaj ga čaka, zima. V pozni jeseni pa vse to narava zavije običajno v bel puhast plašč, človeku nič kaj prijazen in na počutje mrzlo neprijeten.
Ako primerjam pomladni čas z jesenjo, je to čas ko se narava prebuja in vsa dehti v različnih aromah. V času pomladi človek v naravi dobi, kar nehote zaveznika. Ob vročini se lahko umakne v senco bogatih zelenih krošenj, marsikaj najde za pod zob in izviri prinašajo obilico čiste vode in še in še mnogo drugega. Ravno tako lahko naštejem pozitivne lastnosti tudi za jesen pa to ni moj današnji namen.
Toliko o tem času. Današnji pohod je trajal v eno smer slabi dve uri. Nekaj malega po ravnini, večino pa v rahlem do srednje strmem vzponu. Za tak vzpon se mora pohodnik že malo prej pripraviti. Imeti mora vsaj malo pohodniške kondicije, primerno obuvala, kot so pohodniški čevlji. Prav je, da ima in zna uporabljati pohodniške palice, najbolj važna pa je volja in želja uživati sproščeno v naravi, Da ne pozabim, priporočeno je imeti lahek nahrbtnik v njem rezervno spodnje perilo, rezervni pulover in seveda anorak. V nahrbtniku pa ne sme manjkati, malica, kakšna tablica čokolade ali kocka sladkorja in pa napitek, kajti ni povsod moč piti vode. Naj opozorim tiste, kateri nimajo takih izkušenj, da mora biti nahrbtnik nepremočljiv, če poti ne poznaš si najemi vodnika, »NIKOLI« pa se ne podajaj v neznano sam! V današnjem času pa je prav imeti v žepu tudi prenosni telefon, ki je lahko življenjskega pomena. Da ne dolgovezim, to je le nekaj dobrohotnih nasvetov.
Še nekaj besed, kam prav za prav smo šli danes. Zbrali smo se pred prostori našega društva, od tu smo začeli pot skozi vas proti severu, prečili magistralno cesto Jesenice/ Trbiž, prečkali reko Savo. Tu se začne poljska pot za Stenem, to je majhen hribček katerega sestava je ledeniška morena, konglomerat ali učeno naravno zlepljen rečni prodec ostanek ledeniškega nanosa.Za tem Stenem nas pot pripelje na rahlo nagnjene travnike, kateri so zaprti s treh stari, zato se jih je v preteklosti oprijelo ime Žakelj. Pot nas vodi po lomu doline in strmino Karavank. Po dobrih dveh kilometrih se odpre jugovzhodno pogled na Špikovo skupino, proti jugu na Vitranc in Cipernik ter jugozahodno se vidijo Ponce nad dolino Planice.
Po lepi poljski poti nas korak pripelje do gručaste in v dolinico potoka Krotnjek stisnjene vasice Podkoren. To je ena najlepših in najbolj ohranjenih Alpskih vasi v Zgornjesavski dolini, če ne kar v Alpah. Arhitektura starih hiš je do potankosti upoštevala naravo v katero so te hiše postavljene. Vsak najmanjši detalj na objektu ima v naravi svoj zato. Žal nova sodobna gradnja tega ne upošteva v ničemer in zato počasi vas postaja enolična gmota ne okusa.
Od tu se iz vasi podamo ob strugi potočka Krotnjeka, kateri pa ob nalivih podivja v pravi hudournik, proti »Vanišu«, to je majhna dolinica z ravnim dnom za Mucno goro (949nm), katera se dviga severozahodu nad vasjo Podkoren ter na severu pod Lomiči (1300nm) visokega hribčka. Na zahodu pa dolinico zapira hribček Sirče (1100nm)
Prej in sedaj zapisano ime »Vaniše« sem dal v narekovaje. Zakaj? To terja pojasnilo in odgovor. V preteklih časih, pravzaprav v zgodovini vasi je zapisano, da so vaščani gojili lan, katerega vlakna so uporabljali za izdelavo platna in kasneje oblek ter posteljnine. Verjetno vsi veste,da se mora lan po žetju dobro osušiti, da so ga trlice lahko v posebej zato namenjenem orodju zlomile zunanji plašč bilke, da so ostala samo vlakna. Ta vlakna pa so bila še trda in rjavkasta, zato jih je bilo potrebno razprostreti po tleh ter jih polivati z vodo, da je sonce opravilo svoj del dela in so se vlakna obelila in dokaj zmehčala in bila tako pripravljena za nadaljnjo obdelavo do platna, kateri se pa je ravno tako moral na soncu razprostreti polivati in beliti. Tak posel pa je zahteval prostor, kjer naj ne bi bilo ali skoraj ni nič vetra. Ta dolinica je bila za tako delo več kot primerna.
V slovenskem pravopisu zaslediš imena takim prostorom Laniše, Lanišče itd. Tudi v tem primeru je tako, dolinica se uradno imenuje Laniše. Ker pa dragi bralci verjetno veste, da se v Zgornjesavski dolini mnogokrat črka »L« nadomešča s črko »V«, tako je tudi v tem primeru. Nihče od domačinov ne bo nikoli rekel drugače, kot Vaniše. Vsakdo, kateri to ime izgovori z Laniše, ga domačini takoj ocenijo in locirajo za »ljubljansko srajco«. Toliko imenu in o našem današnjem cilju.
Dolinica Vaniše, kjer je naš cilj, je vse skozi vaška last. Ker pa ni več potrebe po sušenju lana, so jo vaščani spremenili v vaški športni center. Letos je še občina odvezala svoj mošnjiček in dogradil se je prostor za igranje nogometa, zgrajeno je novo balinišče in pa veliko otroško igrišče z množico igral.
Naš cilj, današnjih 44 pohodnikov je ravno balinišče. Z vodstvom Športnega centra se pogovarjamo, da bi nam odobrili en dan v tednu za balinanje naših članov. Na ta način bomo imeli še več možnosti rekreacije v naravi, daleč od hrupa in onesnaženega zraka.
Po ogledu športnega centra in počitku smo se začeli spuščati proti vasi Podkoren in od tu po poti po kolesarski stezi v Kranjsko Goro. Tu smo v gostilni Martin nadaljevali ob malici naše druženje tja v pozne popoldanske ure.
Današnji pohod s šumenjem suhega odpadlega listja pod nogami, dobro družbo, lepim pejsažem v okolici, je vsem pohodnikom vlil novih moči, upam, da tudi volje do življenja ter s tem lažjega prenašanja bremen življenja. V takem prepričanju smo se tudi razšli.
No nekateri se vidimo zopet naslednji četrtek, ko se bomo odpeljali v Haloze gledat koliko so trgači natrgali vinske kapljice ter jim zagotovili dobre kupce njihovega pridelka.
Tudi tebi dragi bralec želim še veliko jesenskih sončnih dni.

Predsednik DI
Jože Zupančič