PIC - Javna razprava na temo zakonske ureditve prostovoljnega dela

Ljubljana, 21. 9. 2004 - Pravno informacijski center nevladnih organizacij (PIC) nas je povabil v sodelovanju z Zavodom, Center za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij v okviru 3. festivala nevladnih organizacij LUPA – Nevladno okno v Evropo, na javno razpravo na temo zakonske ureditve prostovoljnega dela (v dvorani Državnega sveta).Osnutek predloga Zakona o prostovoljnem delu je predstavila Senka Š. Vrbica (PIC), v uvodu pa je spregovoril še minister Gantar v vlogi predsednika Komisije za nevladne organizacije.

Vsi razpravljalci so se strinjali da je zakon potreben za konsolidiranje področja, ki do zdaj ni bilo sistemsko urejeno. Ob tem zakonu bi bilo dobro še sprejeti Kodeks etičnih načel prostovoljnega dela.

Moja razprava je šla v smeri 8. člena, ki pa se dopolni z našo identiteto, saj v predlogu nikjer niso omenjene invalidske organizacije, čeprav se v spremljevalnem gradivu omenja Zakon o invalidskih organizacijah.

V 9. členu se spremeni število ur tedensko iz 20 na 10 ur.

V 14. členu nas v praksi skrbi uporaba določil v zvezi z dogovorom. V invalidskih organizacijah imamo prostovoljce pri katerih vseh določil v dogovoru ni mogoče uresničiti (časovni razlogi, ljudje nočejo podpisovati dokumentov, itd.).

V 21. členu, ki govori o zavarovanju prostovoljca se postavlja vprašanje o zavedanju stroškov na ta račun, ki bremeni organizacije. Podobna težava je v 24. členu, ki jasno nakazuje zavarovalne premije , ki jih v invalidskih organizacijah ne bomo zmogli.

V splošni razpravi sem predlagal uvedbo termina občasna pomoč, ki jo opravljajo prostovoljci mlajši od 18 let in tisti s krajšo ali prekinjeno prostovoljsko aktivnostjo v tekočem letu.

Izrazil sem dvom, da bodo pristojna ministrstva uspela servisirati oziroma subvencionirati novonastale stroške prostovoljnega dela iz postavk proračuna, ki jih še nikoli ni bilo. Bi pa ta dodatna sredstva okrepila družbeno vrednoto solidarnosti, ki se nam zaradi voluntarizma izmika.

V invalidskih organizacijah si prizadevamo za zagotovitev minimalnih standardov in pogojev prostovoljnega socialnega dela, čeprav do zdaj angažiranje države v smislu novih potreb glede finančnih virov ni znano. V invalidskih organizacijah se ne moremo primerjati z gasilci, ki imajo v Zakonu o gasilstvu celo določilo o nadomestilu plače posameznikom ob intervenciji.