Martinovanje danes in nekoč

Martinovanje danes in nekoč
Trgatve so za nami, mošt v sodih se že bistri in spreminja v »VINO«. Na vidiku je že star vinogradniški praznik Martinovo. Praznik Martinovo je krona vsega truda in dela vinogradnika v vinogradu. V našem društvu invalidov vsako leto v tem Martinovem času organiziramo obisk ene od Slovenskih vinorodnih dežel, da spoznamo njih običaje Martinovanja. Letos smo se podali na Dolenjsko. In kaj smo ugotovili.
Da se Martinovo začne že v januarju z obrezovanjem trte, nadaljuje se s zamenjavo dotrajane opreme/opornih kolov in žic. Sledi prva vezava trte na opore, malo kasneje pa zahteva negovanje trte, kot občutljive rastline tudi z zaščitnimi sredstvi. Temu sledi trgatev pridelka in postopek stiskanja grozdja. Naprej prevzame mošt kletar, od katerega je odvisno, kako bo vino negoval in bogatil njegovo aromo in okus, da je potrošnik čim bolj zadovoljen. Vino se ne naredi ampak do neguje, kot otročička.
Da pa ta negovan pridelek vina lahko častimo, ga je po stari šegi in navadi potrebno tudi krstiti. No tu pa nastopi Svet Martin, ki naredi iz mošta vino. To dejanje izhaja izpred krščanskega obdobja, ko so posamezni svetniki imeli in še danes imajo vsak svoje funkcije v času od rezanja do trgatve, tako je Martin, kateri goduje 11. novembra in je bil resnična oseba – bil je škof v Szombathelyju, prevzel funkcijo zavetnika za dobro vinsko letino. To je praznik, ko se blagoslavlja vino v sodih. Čaščenje sv. Martina se je pri nas razširilo med 7. in 10. Stoletjem tega štetja.
Današnje skomercializirano praznovanje Martina nima nobene povezave s prvotnim namenom, krstitvijo vina in se na ta način zahvaliti Bogu za letino grozdja. »Govoriti jutri je pa Martinovo, to bo žurka.« Takšno početje nima zveze s praznikom. Res je, da je danes Martinovo v rokah popolnega materializma, kot je na primer Martinovanje v hotelu s petimi zvezdicami, ki pa s staro krščansko in vinogradniško navado nima in ne more imeti nič skupnega.
Hrana, kot priloga ob vinskem krstu na Martinovo je bolj s poudarkom na perutnini. Nekateri skomercializirani turistični delavci, kar naprej nekaj težijo z »zgodovinskimi jedilniki« za Martinovo, teh ni. Poudariti je, da so v vsakem okolju na mizo dali in dajo tisto, kar je in kar so v preteklosti v vsakdanjem življenju imeli pri roki, največkrat raca ali gos ali druga pernata žival.
Od vseh Slovenskih praznikov složno praznujemo Slovenci predvsem Martinovo, tu ni nobene delitve čigav praznik je, a je levi ali desni, najrajši imamo, če je Martin v sredini tedna, to ima za posledico dve Martinovi nedelji, a ni to fino. Če pa se preveč zavzeto praznuje Martinovo, pa pravijo, »Kadar vino govori takrat skrivnosti ni« in v kolikor posameznika spremlja »Vinko«nesreča ne počiva, zato svetujem, da vsi skupaj ob praznovanju Martina in nasploh vzamemo pamet v roko, kot se reče.
Kar zaneslo me je, kako pa tudi ne. Poglejte. Zjutraj smo se po avtobusnih postajah vkrcavali v avtobus in ga napolnili, kot vedno do zadnjega avtobusnega sedeža, nas se je odpeljalo spoznavati navade Dolenjcev ob Martinovanju, željnih spoznavanja drugih krajev in drugih običajev
Da pa ne bo, kdo mislil, da smo šli samo na »žurko«, naj opišem našo pot, kako smo spoznavali kraje, ki niso ravno ob najbolj prometnih cestah.
V Ljubljani na Bazoviku smo se odcepili od avtoceste in se zapeljali, mimo nesrečnega Urha do vasice Besnice v dolini istoimenskega potočka, ki nabira svoje vode iz pod Velikega Trebeljevega in naprej do Zgornje Besnice. Tu smo v prijetnem ambientu domače gostilne in ribogojnice popili jutranjo kavico ter nakupili zalogo dobrega domačega kruha pečenega v domači peči. Nadaljevali smo po lepi dolini vse do Velikega Trebeljevega. To je vasica na vrhu vzpetine 580mnm, ki nudi izredno lepe panoramske slike in poglede. Ob lepem vremenu se vidi Ljubljansko polje z mestom, na vzhodu se vidijo obrisi Zasavskega Kuma, na jugu Kočevsko hribovje s Snežnikom, na zahodu so kot kulisa postavljene Julijske Alpe na severu pa Kamniško Savinjske gore. Toliko lepote na enem kupu, da jo kar težko dojameš v kratkem času. kot je bil odmerjen nam popotnikom danes.
Od tu se spustimo v Zavrstniško dolino potočka Reka, ki nas pripelje do prelepe vasice Šmartno pri Litiji, tudi središče isto imenske občine. Šmartno pri Litiji leži v Zahodnem Posavskem hribovju na nadmorski višini 252 m. Šmartno je pomembno prometno križišče cest proti Litiji in Zasavju, skozi Jablaniško dolino v Moravče in Radeče ter v Mirnsko dolino, prek Bogenšperka v Temeniško dolino in skozi Zavrstnik proti Ljubljani. Vasica se ponaša z najlepšo in največjo katedralo na Slovenskem. Sredi trga, kjer stoji današnja mogočna novogotska cerkev Sv. Martina. Prvotno je na tem mestu stala že stara župnijska cerkev, posvečena Sv. Martinu. Verjetno je bila zgrajena v drugi polovici 15. stoletja. Ker je postala premajhna, so jo leta 1899 podrli in začeli z gradnjo nove cerkve, že po dveh letih, 15. septembra 1901, je bila nova cerkev posvečena. Tudi Šmartno je dobilo ime po cerkvi sv. Martina, ki so jo po legendi zgradili na mestu, kjer je na površje 11. novembra, na god sv. Martina, prišla skupina zasutih šmarskih rudarjev. Prvič, se kraj s tem imenom pojavi v cerkveni listini iz leta 1135.
Nadaljujemo v Temeniško dolino, ovinkasta cesta nas pripelje mimo gradu Bogenšperk. Tako rekoč v središču Slovenije, na severnih obronkih dolenjskega gričevja, na višini 412 m, ob glavni povezavi Dolenjske in Zasavja, leži renesančni grad Bogenšperk, eden najpomembnejših kulturnih spomenikov na Slovenskem. Tudi rojstni kraj Valvazorjevega najbolj znanega dela Slava Vojvodine Kranjske v katerem je predstavil Slovenijo, kakršna je bila ob koncu 17. Stoletja.
Samo še hip in že se vozimo po krajih knjižnega junaka Desetega brata, ki je za časa »življenja« rad povedal tole. »Jaz sem doma, kjer so dobri ljudje, kjer po mojem jeziku govore. Nimam svojega zapečka, pa se ne pritožujem zato… Zdaj pa molči o tem in kaj veselega govori. Jaz imam poskočne in vesele ljudi rad. Juheja, hopsasa!« Tako je govoril Deseti brat in drži, da po vseh krajih kjer je včasih on hodil, še vedno živijo prijetni in gostoljubni ljudje – prebivalci občine Ivančna Gorica. Tu se ustavimo v gostilni Štorovje, da si podpremo utrujeno dušo od napornega potovanja. Od tu naprej moramo na sodobno prometnico, to je avtocesta proti Novemu mestu, lahko zapišem nesrečno avtocesto. Zakaj? Ta cesta bi morala biti mimo Trebnjega že davno končana, pa je enako kot na Gorenjskem pri Radovljici. V obeh primeri »bremzajo« nekateri prepametni domačini, ki ne vedo kaj bi radi. Ljudje pa umirajo na slabih starih cestah.
V Trebnjem se zapeljemo proti severu v vinorodne kraje vinske gorice Čatež pri Trebnjem. Tu ima na Goljeku znana gostilničarka Ravnikar svojo zidanico. Ko smo prispeli na cilj današnjega Martinovanja, nas je že čakala izurjena ekipa gostincev in kosilo je bilo en dva tri na mizi. Vse, kar se spodobi za dobro podlago pri pitju cvička, je bilo na mizi. Harmonikar je neutrudno vabil na plesišče vse tja v globoki večer. Prava družba, veselo razpoloženje, dobra hrana in še boljša pijača so naredili nepozabno vzdušje. Pokazali so nam tudi nekaj značilnih za praznik Sv. Martina teh krajev. Kar na enkrat je bila ura odhoda nazaj domov. Vsi po malem utrujeni od dobrot obložene mize in dobrega razpoloženja se vkrcamo zopet na naš avtobus, ki je bil naš dom naslednji dve urici kolikor potrebujemo do doma. Zaradi pozne ure si kličemo samo pozdrav, pa hajd vsak sebi domov.
Veseli, da smo preživeli lep dan, pozabili malo na svoje težave in slabo zdravje, napolnili baterije za naslednje dni, ko bomo zopet, če bo vreme dopuščalo, izvedli pohod v okolico v naši občini.
Tudi vam dragi bralec želim veselega Martinovanja, če se ne motim nekateri Martinujejo kar celo leto, mi smo do naslednjega Martina končali. Adijo!

Predsednik DI
Jože Zupančič