Zadnji lepi jesenski sončni dnevi prav vabijo invalide na plano.

Društvo DI Kranjska Gora v svojem delovanju namenja članstvu posebno skrb za dobro psiho in fizično kondicijo. Da pa je to možno je nujno članstvo vse skozi prepričevati, da največ za svoje zdravje lahko naredi vsak sam. Pričakovanja, da se bo to zgodilo z obiskom zdravnika je zmotno. Zdravnik je namenjen da ozdravi bolezen, da pa jo bo za vedno odgnal pa je že na meji fantazije. Je pa nekaj naših članov, ki se pa oprijema takega razmišljanja. Na srečo so ti v manjšini in obstaja druga stran, ki se zaveda, da brez dobrih priprav v naravi ni dobre fizične kondicije, kar je pogoj za dobro urejeno zdravje posameznika. Moram pa poudariti, da mi je, kot organiziranju pohodov in aktivnosti za ohranjevanje zdravja, nekako dano videti, da se miselnost, da lahko in edino sam največ storiš za svoje zdravje v strmem porastu. Zanimanje, za to vrsto rekreacije, kot so lahki, do srednje težki pohodi, so vse bol priljubljene take akcije društva. Zadnje čase imam že skrbi, ker udeležba presega mejo organizacijske možnosti, kar je razveseljivo.
Danes dvanajstega novembra smo izvedli pohod iz Kranjske Gore do hotela Erike. Pohod je že dodatni program, ker smo že vse načrtovane in na Zboru članov sprejete letne aktivnosti izpolnili. Mogoče se bo kdo vprašal in si dejal slabo načrtovanje. Naj opozorim, da se lokacija našega društva nahaja na območju velikih možnosti zgodnjega sneženja, in v takih neprijetnih zimskih pogojih za invalida je zunanja rekreacija že možnost vse mogočih poškodb. Zato pri nas načrtujemo dve vrsti rekreacije. Prva se razteza od meseca marca do novembra in je izvedena z daljšimi pohodi in vzponi ter izleti v naravo, primerna skoraj za vse člane. Druga je načrtovana za zimsko obdobje, teh akciji pa se udeležuje le nekateri člani, ki imajo taka znanja rekreiranja na snegu.
Tudi današnji pohod ima nekaj značilnosti zime, saj je pred kratkim zapadlo nekaj snega, kateri je pomrznil. Ker pa je pot pohoda z zelo rahlim vzponom ni bilo težav. Naprej proti Vršiču in v dolino Krnice, pa vladajo že prave zimske razmere.
Triinpetdeset nas se je ob dogovorjenem času zbralo na parkirišču pred društvenimi prostori ter ob deseti uri dopoldan krenilo na pot skozi vas Kranjska Gora preko mosta v Babi in nadaljevali po dolini Velike Pišnice do hotela Erika. Pot nas pelje mimo znamenitega izvira pitne vode ob sami Vršiški cesti z imenom »Baba šči«. Ta izvir pitne vode je nekaj posebnega, vse leto je iste temperature in tudi brez vpliva človeškega onesnaževanja, kar je danes skoraj čudež. Malo naprej ob mostu z imenom v Babi, so vidni še zadnji slapovi rečice Pišnice, katero je v svojih delih vedno omenjal naš rojak Josip Vandot. Kdo ne pozna »Kekca« in njegovih vragolij v dolini Pišnice, kateremu je pisatelj Vandot vdihnil nesmrtno dušo? Kdor si želi danes videti Kekca v živo mora priti v dolino Krnice, kjer si je današnji Kekec omislil svoj dom in za publiko nastopa preko cele letne turistične sezone. Zelo lepa predstava, posebno za mlajše obiskovalce pa malo stresna, ko se pojavi Bedanec.
Samo par korakov naprej se odpre dolina Jasna, najlepši del tega dela julijskih Alp. Zadnje čase je ta dolina na udaru slovenske finančne aristokracije in nesposobnih načrtovalcev urbanizma, skoraj do nerazpoznavnosti izmaličena. Kot zagovornik, da narava ni naša, ampak od naših potomcev, se bojim, da naši potomci za nami ne bodo imeli biti ščim naravnim več ponosni.
Hotel Erika stoji kot stražar na majhni vzpetini pred vstopom v Triglavski narodni park in vstopom na cesto, ki pelje preko prelaza Vršiča na Primorsko stran. Hotel, kot objekt in njegova vsebina je bil nekoč ponos domačinov, danes pa, ne nebom bom pisal o moji žalosti, kaj počnemo z naravo.
Celo pot pohoda pa so nas spremljali, v prečudovitem sončnem dnevu, enkratni pogledi na vršace, ki dolino Jasne obkrožajo, kot kulise iz pravljice. Trdim, blagor duši, ki lahko zre v nekaj tako lepega tako prečudovitega, kar nam je mati narava ustvarila. Kot sem že zapisal se bojim, da smo zadnja-zadnje generacije ki to lepoto lahko to vidijo in občudujemo. Upam, da se motim, ampak, kot poznavalec današnjih družbenih procesov se bojim, da ne!
Po vseh teh ugotovitvah se je skupina začela vračati po isti poti nazaj v v Kranjsko Goro. Zadovoljstvo in dobra volja je prevladovala, to pa je bil tudi namen pohoda. Ponovno smo si priložili kamenček v mozaik ohranjevanja zdravja s fizičnimi aktivnostmi, katere smo zelo potrebni glede na vse večji intelektualni in vse manjši fizični obseg aktivnosti.
Naše današnje druženje smo nadaljevali v gostilni Martin z dobro malico. Glede na zapisano, da je bila med nami samo dobra in pozitivna energija, je tudi čas popoldneva minil, kot bi mignil in že je bil čas, da se podamo vsak sebi domov in čakamo na naslednje srečanje
Konec dober vse dobro in že smo z mislimi pri naslednji akciji društva, ki bo tretjega decembra. Takrat bo društvo obeležilo s proslavo, Mednarodni dan invalidov in pa obletnico ustanovitve našega društva. Na proslavo pa sem povabil tudi Miklavža s spremstvom, ki je ob taki priliki obvezen.
Tudi vam bralec želim, da uživate v zadnjih dneh letošnje jeseni.

Predsednik DI
Jože Zupančič