Poročilo drugi izvedeni akciji društva delitev socialne pomoči.

Letos je to že druga akcija delitve skromne pomoči obubožanim članom. Razdelili smo 20 paketov med dvajset, po našem prepričanju najbolj potrebnim. Ta trditev je vedno vprašljiva, nikoli podatki, dani na razpolago o posamezniku, ne razkrivajo njegovega duha, še manj pa socialnega stanja, tako, da je ta ocena bolj splošnega, kot pa realnega stanja. Je pa tudi res, kar pravi naš star pregovor, da krogla ali medalja (pomoč) nikoli ne zadeneta pravega.Današnja delitev socialne pomoči je nekakšno nadaljevanje junijske delitve pomoči socialno šibkim. Tokrat so bili paketi malo bolj skromni. Vsebina je bila; 8 l alpskega mleka, 2 kg moke, 2 kg sladkorja in 1,5 kg makaronov.
Delitev paketov je tudi tokrat potekala skoraj v ilegali, da s tem, ko smo delili skromno pomoč, ne bi prejemnika še užalili.
Že sama priprava spiskov je potekala zelo skrbno, da ne bi prišlo posamezno ime na dan v javnost, delili smo zelo pazljivo, da sosedi niso videli čemu je njegov sosed dobil obisk. Zelo razumem posameznike, kateri se na vse načine skušajo v javnosti otresti naziva revež, kljub stiski posameznika, ki je že na meji obupa.
Mogoče samo še nekaj o socialnem stanju naše družbe. Zavedam se, da bogastvo ni nikoli pravično razdeljeno, ampak to, kar se pa danes dogaja v naši družbi pa presega vse meje dobrega okusa. Vrednot iz moje mladosti ni več. Nikjer več ne zaslediš sramu, nikjer ni več spoštovanja drug drugega, nič več ni solidarnosti sosedov in še bi lahko našteval. Pehanje za bogastvom, tudi preko trupel ni redko, živeti na tuj račun je že skoraj pravilo. Družbo nam je uspelo razdeliti na višji in nižji sloj, kar je že od nekdaj, samo, da med tem dvema skupinama ni bilo takega prepada v smislu, prvi ima vsega preveč in se oprostite izrazu z vsem »preserava«, dočim drugi živi življenje tlačana, samo s to razliko, da so nekoč tlačani dajali prvemu sloju desetino, danes jim pa desetina ostaja.
Kam gremo? Danes je bolje poskrbljeno za kriminalce, kot za delavce. Zgraditi najmodernejše zgradbe (areste) za kriminalce ni noben problem, ne denar, ne lokacija, zgraditi dom za starejše, kateri so vse življenje trdo delali pa je skoraj ne mogoče. Pojavljajo se vse mogoče ovire, ravno ko zadostiš eni zahtevi ti birokrati že postavijo dve novi. Dočim prvi v arestu ima vsega na pretek zastonj, pa drugi ne more v dom starejših, ker si ga enostavno ne more plačati, če pa že, mora prodati vse kar je v življenju ustvaril za svoje otroke. Tu pa se krog revščine sklene in v središče potegne še otroke teh revežev.
V našem društvu smo prepričani, da moramo pot pomoči sodrugu nadaljevati. Čeprav v programih, ki jih izvajamo in so za društvo obvezni to ni nikjer izrecno napisano in zahtevano. Prav pošteno se zavedam sam in vsi člani IO, da ni naša naloga prevzemati nalog socialnih služb, pa vendar ne moremo mimo vseh stisk naših članov. Žalostno je to, da se stanje revščine samo vseskozi povečuje in sam ne vidim, kdaj se bo trend začel obračati na bolje.
Društvo deluje na več načinov, kako pomagati sodrugu. Mi imamo vsak mesec eden ali dva pohoda v naravo. Pohodi niso zahtevni so pa namenjeni ohranjevanju zdravja. Po vsakem pohodu gremo vsi skupaj na skromno malico. Vedno je več pohodnikov, kateri se udeležijo teh akcij. Moja ugotovitev, člani se jih udeležujejo, ker dobijo na koncu topel obrok. Tako, da to ni neka gesta druženja ampak je že na meji, kot socialna pomoč, ko na ta način član prištedi nekaj evrov za jutri ali pa za položnice.
Spoštovani bralec tega zapisa. Moram tudi jaz svojo dušo razbremeniti, verjemi, da zelo težko pišem taka poročila, žal pa je to nujno, da se bo nekoč lahko tudi o tem vedelo, kako je bilo nekoč. Edino, kar me tolaži je upanje, da bo krize prej konec, kot bomo zabredli v še globlje blato.

Predsednik DI
Jože Zupančič