TANČICA DRUGAČNOSTI
Ko nemir odklepa svoja vrata,
zarja jutranja nas pesem nauči,
da sreča ne odeva se s tančico
le modrost stvarjenja nadrobi.
Do dna izpiješ radosti, težave.
Vprašaš. Je kje še sreča zate?
V osrčju neskončnega vesolja
izbran šopek iz nebesne trate.
Zaklad življenja zapisano v dar.
Rojstvo tvoje, roža je dehteča.
Brezmejnega trenutka v osončju
samo enkrat zgodi se taka sreča.
Sprejeti milost v svojo toplo dlan,
ujeti čudež časa z žarki sonca,
čeprav stezice vodijo v strmino,
milost volje sprejemati do konca.
V venec se prepleta vez med nami.
Eni srečni, mali, drugi spet veliki,
žalostni, pogumni, vitki in veseli,
ponosni, lepi, neenaki v vsej obliki.
Mar ni to tista mavrica na nebu,
kjer svetloba z modrino se objema
in sledi nevihtnih solz sonce osuši,
ko po viharju novo moč zajema.
Čar lepote sprejeti je drugačnost,
strah, zavračanje naj prah zakrije.
Odprimo vrata svojega razuma
skoznje mir, prijateljstvo naj sije.
Frančiška Čuk, članica Društva invalidov Logatec