Poročilo o društvenem silvestrovanju 2009-10.
Neverjetno kako čas hitro mineva. V kolikor bi mi nekdo pripovedoval zgodbo o neizmernem hitrem preteku leta, bi mu verjetno ugovarjal in dokazoval, da temu ni tako in da je vsako leto enako dolgo. Pa ni ! Pa poglejmo to zadevo z malo analize, iz zornega kota časovnega segmenta je zadeva taka. Ko sem rasel in zapuščal svojo mladost, nikakor nisem mogel načakati obdobja 21 let, ko bom lahko sam svoj. Čas se je vlekel tja nekam v neskončnost, dan mi je bil daljši, kot danes mesec ali celo leto. Ko sem kasneje služil svoj kruhek in čakal, kdaj bo čas, da si izborim pravico do upokojitve tudi ni kazalo ali sploh bo to kdaj? No tudi ta čas je prišel. In glej ga zlomka takrat pa je dobila dimenzija časa povsem drugo hitrost. Vse gre hitreje, vse imam premalo časa, smo obrnem se in že je drugo novo leto tu. Tudi, ko se obračam nazaj v preteklo leto nimam kakšnih velikih rezultatov. Enostavno je leto odšlo v zgodovino, kot pravijo pri nas na deželi, odšlo je kot kafra, čeprav mi ta rek ne pove nič takega, kar bi lahko razumel zakaj taka hitrost minevanja v letih po upokojitvi.
Vse, zgoraj zapisano bi lahko strnil v eno preprosto trditev. Ko se srečata dva uporabnika toalete, eden pred vrati WC, drugi za vrati v WC. Komu teče čas normalno in komu se vlečejo sekunde, kot leto ? čeprav ista ura obema enako odmerja čas. Verjetno ste že doživeli oba taka trenutka, kako je tečen tisti pred vrati WC in nerazumevajoč tisti za vrati WC.
Vedno se skušam izogniti upokojenskega pozdrava, »Živijo nimam časa«, ampak realnost je drugačna, žal je taka kot je.
Ali priznamo ali ne, leto je minilo in mi člani društva invalidov kranjskogorske občine smo se včeraj odpeljali novim dogodivščinam naproti. Kot že nekaj zadnjih let, smo se tudi včeraj, nas petdeset, odpeljalo do gostilne Ravnikar na Čatežu pri Trebnjem, kjer smo imeli organizirano družabno srečanje za zaključek leta z naslovom silvestrovanje 09.
Ko smo prispeli na cilj je bilo že pozno popoldan. Tukaj nas je čakalo dobro domače kosilo z kolinami in ostalimi dobrotami domače kuhinje. Svoj meh pa je že raztegoval tudi naš stari znanec harmonikar Marko.
Po kosilu se je začel odvijati program druženja, ki je vseboval nekaj zaigranih skečev, pripovedovanju vicev ter množico družabnih igric. Vmes pa je harmonikar neutrudno vabil na plesišče. Ves čas pa se je uveljavljala trditev, da čas preživet v zabavi in družabnosti teče še hitreje kot pred in po zabavi.
Kot bi trenil je bila ura polnoč, tu smo se za trenutek ustavili, si nazdravili za prehojeno leto in za pričakovano Novo leto 2010. Predsednik društva in spodaj podpisani je v kratkem nagovoru zbranim navrgel nekaj misli o iztekajočem času in kratek pogled v jutri. Že se je zopet razlegel glas pevca in harmonikarja in zvoki harmonike so neizprosno vabili na plesišče.
Ura je že daleč od ure strahov, kazalci kažejo že krepko preko druge ure po polnoči. Počasi naše silvestrovanje zaključimo z dobro domačo obaro, da nam ne bi popita količina Cvička na poti domov preveč pljunkala v želodcih. Slišal sem pa tudi, da na Dolenjskem redno strežejo obaro po polnoči, da Dolenjcem Cviček ne razje želodčka. To nisem preverjal ali drži ali ne bo pa že nekaj na tem, saj veste tisto, kar narod govori. je že bilo ali pa šele prihaja. Že se posedemo v avtobus, seveda z dobro mero Cvička za jutri, pa tudi nekaj kolin se je našlo za naslednje dni na zalogo.
Glede na noč in vreme, ki je pokazalo malo zimske idile v obliki poledice, smo počasi napredovali proti nam ljubi Gorenjski. Pesem v avtobusu je odzvanjala realnost, res se je skozi šipe avtobusa šajnalo tja gor proti naši skupni domovini Evropi, ko smo prispeli v zgodnjih urah v Zgornjesavsko dolino. Samo še pozdrav vsem in že se razidemo vsak sebi domov.
Tudi tebi spoštovani bralec voščim lep adventni čas, vesel in blagoslovljen Božič, lepo praznovanje dneva samostojnosti in enotnosti ter miru v duši, zdravja v telesu in ljubezni v srcu v Novem letu 2010.
Predsednik DI
Jože Zupančič