Poročilo o darilnih paketih 2009.
December ja običajno tudi mesec leta, ko si najdemo nekaj več časa za prijatelje, sodruge, znance in sočlane. tudi mesec obdarovanj in izrekanja neverjetnih količin dobrih želja. V društvu invalidov Kranjska Gora že, kar nekaj let v decembru nabavimo skromne pakete sladkih dobrot. To skromno darilce je vzrok, da obiščemo tiste člane, ki so vezani samo na dom, največkrat tudi odvisni od pomoči drugih.Za določitev kandidatov za prejemnike teh darilc imamo v društvu izdelan pravilnik, ki nam pomaga, da ni natolcevanj o napačni izbiri obdarovanca. Prvi ključ je, da je obvezno redni član našega društva, drugi, da je to leto napolnil 80 do 84 let starosti, da je z invalidnostjo, ki mu preprečuje udeležbo na naših rednih srečanjih ali, da ga dolgotrajna bolezen do te mere prikovala na dom, da ni mobilen.
Verjetno vse našteto razumete, zakaj taki kriterij. Pojasnilo terja drugi kriterij starost ! Naša občina obdari s skromnim ali enakim darilom, kot je naše vse občane, ki so dopolnili tega leta starost 85 let in več. Mi smo se odločili, da ključ nadgradimo s naštetimi ključi.
V ta namen smo nabavili 50 skromnih paketov in jih so jih poverjeniki odnesli izbrancem. Paketek je vzrok obiska, vzrok kratkega klepeta z izbrancem, prenesemo jim tudi novost o delu društva in na kraju obiska tudi stisnemo članu roko v pozdrav in voščilo, ki je v teh dneh primerno.
Kot predsednik nimam možnosti, da bi obiskal vse, katere bomo obdarili, sem si pa letos izbral vasico Podkoren, kjer sva s tajnico obiskala vse,ki so iz vasi prejemniki teh skromnih daril.
Občutki ! Vsak obisk je presenečenje posebej, ni ga, ki bi lahko skril solze sreče, ko mu s stiskom roke darilce predamo. Tukaj se pokaže tista skromnost invalidov, kako malo je potrebno, da sočlana osrečiš. Kratek klepet in izrek voščila, takrat ko pa nastopi čas slovesa, trenutek poudarja mučna tišina, dolg stisk roke, marsikdo izreče tudi besede, ki sežejo globoko v srce, »saj ne vem, če se bova še kdaj videla«
Dan za katerega bi moral biti hvaležen, da sem ga užil v družbi sotrpinov, pa je neverjetno utrujajoč za mojo psiho, kot obiskovalca, lahko pa rečem, da verjetno še težji za obiskanca, če ponovim stavek »saj ne vem, če se bova še kdaj videla«
Kot rezime tega dogodka lahko zapišem. Vesel sem, da sem lahko storil nekaj lepega, nekaj humanega. Nima vsak »možnosti«, da to lahko naredi. Civilna družba in društva bi morala biti večkrat na taki preizkušnji, pa bi bilo težav posameznika ali celih skupin, verjetno veliko manj. Prepričan sem, da se danes nisem šel socialnega ali usmiljenega delavca. Ta dejanja so v ne tako davni preteklosti nekako izumrla, z veseljem pa opazujem, da se število mladih ljudi, ki radi delujejo na poti prostovoljstva humanosti strmo povečuje, kljub Zakonodaji, ki to še vedno utesnjuje na nekatere inštitucije, ki pa svoje naloge ne opravijo zadovoljivo.
Datum : 11.12.09. Predsednik DI
Jože Zupančič