Poročilo o dnevu športa na snegu.
Kot že vrsto, točno zadnjih sedem let, smo tudi letos v DI Kranjska Gora organizirali v Gozd Martuljku, nekakšen športni dan na snegu, Zakaj uporabljam pridevnik »nekakšen«, razlog je v raznolikosti in možnosti izbire različnih dejavnosti.Pa pojdimo po vrsti. Narava v preteklem decembru ni prav nič kazala na zimsko idilo. Res v začetku je pokazal zobe z nizkimi temperaturami, padlo je kar nekaj snega, v drugi polovici pa je mraz in sneg pojedla odjuga, ki se ne bi sramovala imeti ime marec ali april, ne pa december. Tudi Silvester je bil bolj zelen in topel, kot je marsikdaj septembra. Zima se je v bistvu začela šele drugi teden januarja okrog Treh Kraljev dan. Naneslo je nekaj snega, tudi temperature so nekje pod ničlo, napaka v vremenu pa je, da je preveč vlage v zraku in mraz reže tja v kosti, čeprav toplomer ne kaže na tako stanje. Za naše kraje pa je to tudi slabo, ker naprave za zasneževanje v tako visoki vlagi niso sposobne narediti zadostne količine umetnega snega, kateri nam podaljša dneve za smuko tja daleč v marec ali pa še april in nam tako odreže tanjši kos kruha od turistične pogače, ki jo pri nas imenujemo »zimska sezona«.
V takih zgoraj opisanih pogojih in za tako ciljno skupino, kot so delovni invalidi, organizirati zimski športni dan, ni mačji kašelj. Rad bi zapisal, da mi je uspelo, ampak to oceno bom prepustil 34. udeležencem, kolikor se je nas zbralo skupaj ob napovedanem začetku športnega dne.
Že zgoraj sem uporabil pridevnik »nekakšen«, naj ga pojasnim. Udeleženci smo imeli na voljo, sankanje na urejeni sankaški progi dolžine cca 4 km, tek na smučeh na urejeni ne zahtevni tekaški progi namenjeni rekreiranju dolžine 12 km, za druge manj športne udeležence pa je pripravljena peš pot po kolesarski stezi, ki je lepo strojno poteptana in nudi res užitek zimskega sprehoda. Dolžino si vsak sam določi, čeprav je urejene poti kar nekje okrog 25 km. Komur pa tudi te izbira ni bila povšeči pa je imel možnost ostati na zbirališču, kjer smo imeli organiziran nekakšen »vrtec« za udeležence. Tu si je vsak sam lahko izbral različno družbo ali sogovornika, na voljo pa so bili tudi topli napitki.
Kasneje, ko so se vrnili sankači, tekači in sprehajalci, vsi po malem utrujeni in zadihani je naša tajnica pripravila za vsakega udeleženca veliko kranjsko klobaso s prilogo ajvarja ali zenfa ali pa obojega po malem, ki se tej jadači vedno prileže. Da pa ne bi koga preveč zeblo ob čaju in kavi je pripravila še kuhano vino, ki v vlažnem in mrzlem dnevu dela čudeže na ogrevanju teles, nekako tako, kot doma ultralahkokurilno olje. Edina razlika je, da doma večje količine ultralahkegakurilnega olja ne škodujejo, dočim večja količina kuhanega vina prikliče stranske učinke, v primeru, če odpove mera za uravnoteženo merjenje telesnih možnosti.
No v našem primeru ni bilo stranskih učinkov, tudi iz naslova da na Gorenjskem ni nikoli nič preveč, pa ne da smo vohrni ampak nimamo.
Vzdušje na športnem dnevu je bilo enkratno. Udeleženci so imeli mnogo dobre in pozitivne volje. Nam tudi vlažen mraz ni mogel do živega, zato smo raztegnili druženje od 10 dopoldne do poznih popoldanskih ur. Sam se že dolgo nisem toliko nasmejal, kot danes. Moram ugotoviti, da ljudem manjka mnogo stvari, najbolj pa družbe, ki te posrka in ponese, da pozabiš na vse križe in težave. Pa naj še kdo trdi in reče, da smo invalidi zagrenjeni vsak posamezno in vsi skupaj, to enostavno ne drži. V to sem prepričan, v to me prepričuje tudi moje mnogo letno delo, kot funkcionarja v društvu.
Želim si le, da bi imela še družba (država) več posluha za civilna združenja, pa ne samo v denarju, ki je pomemben, ampak, da bi nas priznala kot dejavnik v realnem svetu. Naši člani ne potrebujejo nobenih privilegijev, nobenih novih, niti starih Zakonov, ampak samo enakovreden položaj z vsemi drugimi. Ali je to res tako težko?
Predsednik DI
Jože Zupančič