DELAVNICA ''IZDELKI IZ FIMO MASE'', IZOLA, 23.2. – 28.2.2010

Prvi dan:

Malo utrujene od poti
kot bi v snu, da nekaj se godi
triindvajsetega smo prispele
in delavnico imeti smo začele.

Je teknilo prvo kosilo,
le zunaj malo je pršilo,
popoldne pa skrivnosti fimo mase,
da imele bi nekaj za lepše čase.

Kako klobasa se iz nje naredi,
kako kot steklo se strdi,
kake oblike so nastale
že temu vešče Mojce male.

Naj bo dovolj že za nocoj,
sanjale bomo teh rožc nebroj,
da jutri spretni bodo prsti
učili se prav vsi po vrsti
Drugi dan:

Slabo prespana - bolj preležana noč
testirali smo ležišče
za teden dni prebežališče

Ob uri pogumno kar na delo
se zbralo naše je krdelo,
uspešno vrtele smo majhen stroj,
fimo maso tlačil je v boj.

Da nam naši udi ne bi zakrneli,
ker že preveč dolgo smo sedeli,
nas mentorica je povabila
k telovadbi, da je kri po žilah se zganila.

Mislim, da se že nekaj pozna,
da naša četica gara,
so rožce na steklenicah zacvetele
kot, da spomladi bi si že želele.

Tretji dan:

Že tretji dan je za nas več
delamo to kar nam je všeč
se dan običajno je začel
in delavno je vse prevzel

Smo pridno gnetle fimo maso,
najprej naredile smo klobaso,
zelene, rdeče, pisane,
prav take naše so želje.

Ne samo delavno, tudi veselo
se pozno popoldne je začelo,
preživele smo prav lep večer,
ker se je od Mojce sinu rodila hčer.

Se je do poznega veselo
popilo nekaj in zapelo,
so vici bili na tapeti,
da smeha nismo mogli šteti.

Četrti dan:

So kroglice letele izpod rok,
uspele narediti smo preskok,
do včeraj stvari, ki jih nismo poznale,
to resnica je, tu nič ni šale.

Izredno lepe naredile smo stvari,
od vaz, uhanov, brošk in obeskov tri,
zahvala naj gre, kdor nam je omogočil,
da smo odtrgale domačih se obročev.

In še pohvala njej, ki se je potrudila,
da cele dneve nam pamet je solila,
da domov odšle bomo bolj obogatene,
da se naučile, kar dolgo smo želele.

Le škoda, da se zima noče posloviti
in dež se je namenil družbo ji deliti,
le malo ali nič ni bilo sprehoda
ob morju, da naužili bi se joda.

Peti dan:

Še zadnji delovni je dan,
kaže, da bo s soncem obsijan,
končuje se ustvarjalni teden,
ki dela našega kar nekaj vreden.

Se prva Mira je poslovila,
vse, kar ustvarila si je ovila,
da na večer bo lepa zala
na občnem zboru se pokazala.

Ustvarjale smo vse kar rade
morda iz nuje ali navade,
pa vendar veliko smo naredile,
vesele se jutri bomo poslovile

Še hvala za družabni teden,
ki meni bil je nekaj vreden,
morda čez leto ali dve
se srečale bomo rade še.

Podveršič Zorka, Društvo invalidov Dornberk