JUBILANT DI ČREŠNJEVEC

V sredini marca 2010 je praznoval/a naš član/ica JOŽE KODELIČ iz Črešnjevca svoj
90 jubilej. Ob tej posebni priložnosti sem ga/jo obiskala in mu/ji tudi v svojem imenu izrekla iskrene čestitke.
1) Kdaj ste se rodili in kje?
Rodil sem se 15.03.1920 na Črešnjevcu.

2) Kakšna je bila vaša mladost?
Izhajam iz srednje kmečke družine, kjer je bilo zelo veliko dela. Ko sem se rodil je bilo na Črešnjevcu le nekaj starih hiš – koč, ki so bile krite s lamo. Čez naselje je bil na cesti kamen s kamnoloma, ni bilo asfalta. Delali smo od petih zjutraj do devetih zvečer. Največ opravka sem imel z živino. Preden sem šel v šolo, sem moral napasti krave. Raje sem bil doma kot pa, da bi šel v šolo. V družini sva se rodila dva brata in dve sestri. Danes sem ostal le še jaz od moje družine. Aprila l. 1959 smo pogoreli.

3) Ste se kdaj poročili? Kdo Vam je ukradel vaše srce? Imate družino?
Poročil sem se decembra 1945 s partizanko Veroniko, ki sem jo spoznal v Kočevju. Spoznala sva se marca 1942. Bil sem po raznih enotah Slovenije, tudi na tromeji med Avstrijo, Madžarsko in Slovenijo zato se nisva kaj dosti videvala. Žena pa je delala na občinskem komiteju v Kočevju.
Danes imam dva vnuka (Jože in Kristina) in eno pravnukinjo Marino, ki je sedaj stara 8 mesecev.

4) Kaj in kje ste delali večino svojega življenja?
V vojski sem bil od l. 1941 do l. 1968. Na tromeji pa do l. 1947. Oficirje so nas nato premestili. Sam se bil premeščen v mornarico. Postal sem komandant vojne luke Pula. Z ženo sva dobila tam tudi stanovanje. Takrat se nama je rodila hčera Breda. Moral bi iti v šolo v Split, vendar je žena zbolela. Zato sem bil premeščen v artiljerijsko enoto v Slov. Bistrico. Dobila sva še drugega otroka – hčer Jožico. Celotni polk je nato šel za madžarsko mejo. Tam sem ostal leto dni nato pa sem bil premeščen v planinsko brigado v Slovenj Gradec. Po enem letu so nas premestili na albansko mejo. Sam sem ostal v Sloveniji, premeščen sem bil v Postojno. Po treh letih pa sem šel v artiljerijsko šolo v Čuprijo. Po končani šoli pa so me premestili v artiljerijski center v Zadar. Tam sem služboval 15 let. Dobil sem stanovanje in cela družina se je preselila v Zadar. Hčeri sta tam končali osnovno šolo in gimnazijo.
Ko sem se upokojil, se je na Črešnjevcu formiral Odbor za asfaltiranje naselja. Drugi so menili, da lahko vplivam na armado, zato so me imenovali za predsednika tega odbora. V Ljubljani na Ministrstvu so nam odobrili določena sredstva, sami Črešnjevčani pa so tudi sami doprinesli k asfaltiranju. Bistriška armada je dala nekaj vojakov, ki so pomagali kopati jarke in pri ostalih delih, da se je cesta lahko asfaltirala. Prav tako se je organiziralo delo za vodovod naselja. Z vojaki smo skopali celotno traso za vodovod za celotno omrežje Črešnjevca proti Leskovcu.
Prejel sem odlikovanje Partizanska spomenica 1941. To priznanje smo dobili vsi, ki smo l. 1941 vstopili v partizane. V bistriški občini sem danes še edini s tem priznanjem.
Letos sem prejel tudi priznanje častni član slovenskih častnikov, ki ga podeljuje Območno združenje slovenskih častnikov.

5) Če pogledate nazaj na svoje življenje, kaj Vam je najbolj ostalo v spominu? Kakšen poseben dogodek?
V spomin sta se mi najbolj vtisnila dva dogodka:
L. 1941 me je hotel Gestapo ustreliti, saj sem sodeloval v odporniški skupini. Oba tovariša so ujeli in ubili. Sam sem uspel pobegniti, se klatil po gozdovih, spal na kozolcih. Ker je bil takrat tukaj strašen teror s strani okupatorja, bi ljudi, ki bi me sprejeli v hišo, takoj ustrelili ali v blagem primeru izselili. Na Vrhlogi sem neko noč prespal na neki kmetiji na vozu sena. Ko me je zjutraj našel gospodar mi je dal nekaj kruha s slanino in mi rekel naj grem, da me sploh ni videl. Kot vsi se je tudi on bal Nemcev.
Drugi dogodek pa je bil moj prihod na železniško postajo v Ljubljano. Ko sem prišel preko Save, kjer so bili stacionirani Italijani, se bil pri nekem kmetu blizu Novega Mesta. Lahko bi ostal pri njem do konca vojne. Ker nisem želel ostati, sem šel v Ljubljano. Bil sem prvič v takšnem velikem mestu, nisem vedel ne kod ne kam. Kakšne tri ure sem hodil po železniški postaji in razmišljal. Patrulje so kar naprej patruljirale po postaji. Če bi me dobili, bi me ustrelili. Nek železničar me je vzel k sebi, vendar sem nato šel k očetovemu sošolcu, ki je živel v Ljubljani. Hrane takrat ni bilo in je cela družina, z mano vred, stradala. Pri njih sem ostal mesec dni. Potem so me premestili k drugemu železničarju, na koncu pa k majhnem,u kmetu zunaj Ljubljane. V mesecu novembru pa sem se vrnil v Ljubljano.

6) Kakšen je Vaš recept za dolgo in polno življenje?
Kadil nisem nikoli, pil le zmerno. Sam se čudim kako sem dočakal takšno starost. Bil sem operiran v Beogradu, kjer sem dobil by-pass. Štiri krat sem bila na čiščenju ožilja v Kliničnem centru v Ljubljani. Skozi sem zmerno živel, saj sem se držal navodil zdravnikov.

7) Kako dolgo ste že član DI Črešnjevec?
Član sem že vrsto let.

8) Bi še radi kaj sporočili drugim članom – bralcem Glasila?
Čuvajte svoje zdravje, uživajte čim manj alkohola, le v zmernih količinah. In pa čim manj se nervirat.