Kopalni dan in ogled kulturne znamenitosti

Društvo invalidov Hrastnik je že na začetku leta sestavilo osnutek za organizacijo ekskurzij v letu 2010. Za organizacijo kopalnega dneva v mesecu maju sva bila tako zadolžena Zvone Majes in Minka Rizvič kot njegova pomočnica. Takoj sva pristopila k delu in ugotovila, da že kar nekaj časa naši člani niso bili na Primorskem in tako je padla odložitev: GREMO SE KOPAT NA PRIMORSKO. Na začudenje nas vseh, se je kopalnega dne udeležilo kar 91 kopalcev, čeprav sva sprva predvidevala prijavo približno 50 ljudi in najem le enega avtobusa. Tako smo se kopalnega dneva in ogleda kulturne znamenitosti udeležili z dvema avtobusoma, na avtobusnih postajah pa smo se zbrali 20. maja že ob 6:30 uri.
Odpeljali smo se proti Ljubljani in se najprej ustavili na postajališču Ravbarkomanda. Tu je bilo prvo presenečenje - vsak udeleženec je namreč prejel obilni sendvič in sok, ki nam ju je pripravila kuhinja iz hrastniške steklarne. Dobro razpoloženi smo ob spremljavi harmonikaša takoj zapeli eno po domače.
V takšnem prešernem razpoloženju smo se popeljali naprej proti hotelu Delfin, kjer so se udeleženci ekskurzije, ki so se želeli kopati v bazenu, odpravili na kopanje. Na avtobusu je namreč ostalo kar nekaj “popotnikov”, ki so izrazili željo, da zaradi zdravstvenih razlogov ne gredo v bazen, nekaj pa jih je tudi potihoma povedalo, da so pozabili kopalke doma. Nič zato, “nekoplace” je naš šofer Jože popeljal v Portorož, Piran in Izolo. Sprehodili so se po Luciji in Portorožu, popili zelo dobro kavico in se popeljali proti Piranu in naprej do Izole.
Vsi skupaj - “kopalci in nekopalci” smo se zopet zbrali na kosilu. Po dobri hrani in seveda pijači smo tudi malo zaplesali, zapeli in se razvedrili. Čas nam je kar prehitro tekel in kaj kmalu smo se odpravili, kajti čakal nas je še ogled Strunjana in njegovih solin. Ura je kar naenkrat kazala 18:30, nas pa je čakala še dolga pot nazaj domov. Nazaj grede smo se ustavili še na postajališču Lomno in na Trojanah, kjer smo se dodobra založili s toplimi krofi. Domov smo se vrnili ob 21. uri utrujeni in veseli, kajti za nami je bil še en lep dan.
Na koncu bi rada sporočila še to, da je bila skupina udeležencev kopanja že kar standardna, največ prisotnih se je namreč že velikokrat udeležila številnih naših srečanj in ekskurzij. Počasi postajamo kar ena velika družina, se med seboj dobro poznamo in smo veseli vsakega srečanja. Lepo bi bilo, če bi se nam na prihodnjih srečanjih pridružili tudi še kateri naši novi člani in članice, kajti res se nam ne godi slabo.

Minka Rizvič