Izlet v Osilnico, dolino Kolpe

Včerajšnji 17. Junij 2010, dan v sredini meseca junija, smo člani DI Kranjska Gora namenili druženju in spoznavanju običajev in krajev južno od Ljubljane. Težko bo opisati pot od Ljubljane do kolpske doline. Tu vsak ovinek in vsaka »rida« nudi množico zanimivosti, ter druga od druge tako različne, da bi potreboval veliko več prostora, kot sem ga namenil zapisu. Iz avtoceste, po kateri smo se pripeljali iz Zgornje Gorenjske, smo se odcepili na Rakovniku in se po stari cesti usmerili proti Škofljici, katera je bolj znana po psihiatru g. Janezu Ruglju in po njegovem protialkoholnem sanatoriju ter po vzkliku njegovih varovancev »Jaz grem gor na Škofl'co«, kot pa po čem drugem, če ravno kraj z okolico premore kar nekaj zanimivih točk. Da omenim samo vasico Želimje in dvorec Namršelj ter župnišče ob njem, v katerem je v letih 1902 -1907 služboval pisatelj Fran Saleški Finžgar in napisal roman Pod svobodnim soncem.
Nadaljevali smo po cesti proti Ribnici. Že zapuščamo Škofljico in se vzpenjamo na prelaz Turjak, preko katerega pot popotnika popelje iz Ljubljanske kotline naprej proti Kočevju. Pot nas je vodila skozi slovenske Atene, zibelko slovenske knjige, če imenujem te kraje v trikotniku Velike Lašče -Muljava –Ribnica malo pesniško a upravičeno, glede na to kliko modrih mož, ki se je tu rodilo. Vsi pa imajo eno skupno točko. Postavili so pisni temelj slovenstva.
Malo pod prelazom stoji Turjaški grad, kraj osemsto let žalostne zgodovine. Zgodovinsko pričevanje je najtesneje povezano z družbenim, kulturnim dogajanjem teh krajev. Če grad beremo kot knjigo dokumentov, katera je spisana na čas turskih vpadov, na začetek slovenske književnosti, na proti reformacijo in žalostne dogodke druge svetovne vojne, dobimo dokument naše preteklost. Nekdanji upravitelj teh posesti in krajev Andrej Auersperg Turjaški je znan, da je pri Sisku leta 1593 porazil Turke, ki so bili v tistem času na višku svoje moči. Z gradom in okolico je povezana tudi Prešernova pesnitev »Turjaška Rozamunda«, kdo ne pozna te pesnitve.
V času tega razmišljanja smo že prispeli v dolinico male vasice Rašica, zibelko našega Primoža Trubarja (1508–1586), tvorca pisane slovenske besede, zapisane v enaintridesetih knjigah. V času Trubarjevega odraščanje so prebivalce nazivali »raški komarji« zaradi velike revščine, ki je takrat vladala tem krajem. Trubarjevine ni več, saj so jo požgali že omenjeni turški vpadi. To kar sedaj vidimo, kot zapuščino njegovega doma je mnogo mlajša gradnja stara nekje 200 let, pa še vmes je bila v zadnjem času prenovljena in dozidana ob 400-letnici Trubarjeve smrti. Trubar je že kot mlad izobraženec zaradi drugačnih pogledov moral zapustiti rodne kraje. Umrl je v Nemčiji v Tübingenu. Njegova kasnejša soseda, nič manj znana in pomembna za Slovence, eden z Retij Fran Levstik (1831–1887), in drugi iz Podsmreke Josip Stritar (6. 3. 1836 - 25. 11. 1923), dopolnjujeta s svojimi deli »zibelko slovenske knjige« Josip Stritar je začel na Dunaju izdajati prvo literarno revijo »Zvon«, v slovenskem jeziku, za katero je pisal pesmi in komentarje. Fran Levstik znan po Martinu Krpanu, povesti katero je spisal pod Ilijevim kozolcem, ki še danes obuja spomine na Frana Levstika. Na mestu njegovega doma pa stoji samo kip, posvečen njemu, kajti njegove rojstne domačije ni več. Tisti, ki berete moje zapise iz naših potovanj se verjetno spomnite, da sem v zadnjem opisu opisoval, kje je hodil Martin Krpan. Danes smo pa na obisku pri njegovem krušnem očetu, ki ga je obudil za večne čase. V ta sklop lahko omenimo še Josipa Jurčiča z Muljave in njegovega Desetega brata. Omeniti moram tudi Jožeta Javorška in že omenjenega Franceta Prešerna z njegovo Rozamundo, ki se je šolal pri stricu v Ribnici. Ti kraji so v preteklosti dali še mnogo pomembnih mož, ki pa jih danes ne morem vseh našteti.
Ko sem takole razmišljal in pripovedoval udeležencem izleta o teh možeh, smo že prispeli v Ribnico znano po Plečnikovi stvaritvi dveh zvonikov ribniške farne cerkve, ki sta zgrajena po njegovih načrtih. Pri gradnji ali pri izračunih je šlo nekaj narobe, kajti še danes ni vse tako kot bi moralo biti. Ribničani so znani predvsem po suhorobarskih izdelkih, kot so obodarstvo, podnarstvo, rešetarstvo, žličarstvo, posodarstvo, zobotrebčarstvo, pletarstvo, ročno mizarstvo, strugarstvo, orodjarstvo ter spominkarstvo in še mnogo drugih zelo uporabnih rečeh. Da pa so jih lahko prodajali in tako preživljali svoje družine ter, da bi preprečili izseljevanje je cesar Friderik III. Habsburški in leta 1492 izdal Krošnjarski patent. Z njim je domačinom omogočil trgovanje brez davkov po vseh avstrijskih deželah z vsem, kar so lahko izdelali doma.
Naš današnji namen pa je v Dolenji vasi obiskati izdelovalca lončarskih izdelkov, kar je tudi posebnost teh krajev, posebno vasi južno od Ribnice, ker imajo v zemlji kvalitetno glino, ki je potrebna za izdelavo kvalitetnih lončenih izdelkov. Lončarstvo se lahko pohvali z več kot dvestoletno tradicijo domače obrti, v katero je vključena vsa družina. Na lončarskem kolovratu nastaja uporabna lončena posoda, spretne roke lončarja pa znajo ustvariti tudi različne piščali, med katerimi je najbolj priljubljen značilni ribniški konjiček, pa jaslice, svetega Jurija na konju in izdelke po naročilu. Uporabljajo naravno glino brez primesi, ki jo pripravljajo sami. Po predstavitvi kako nastaja lončevina in ogledu izdelkov ter malem nakupu se poslovimo in že hitimo goteniško-reški dolini prot Gotenici in naprej proti Kočevski Reki, po dolini, ki še vedno slovi po zaprtem območju za nas navadne smrtnike.
Nekdanje zaprto področje Kočevska Reka je obsegalo 180-200 km2. Zajemalo je kar četrtino občine Kočevje. Danes je obseg sicer veliko manjši, žal pa je še vedno skoraj neprodušno zaprt . O teh krajih naj napišem, da so bili žrtve komunizma in sedanje demokracije. Kako si drugače razlagati, da se v demokraciji oblikujejo zaprta območja na področju, katere je imela bivša komunistična oblast rezervirano samo zase, državljani so ji bili kaj malo mar. Ali so naši sedanji voditelji res sinovi in potomci takratnih oblasti ? Ni moč drugače razumeti namenov in ciljev na teh zaprtih območjih. Toliko o tem, čeprav ima področje izredno zanimivo preteklost in zgodovino polno preobratov.
Mi se med tem že peljemo od kočevske vasi Borovca proti robu kanjona reke Kolpe. Krajani Zgornjekolpske doline, so se že leta zavzemali za boljšo prometno povezavo z izgradnjo prometnice, ki bi Zgornjekolpsko dolino približala po najkrajši poti, čez Kočevsko Reko s Kočevjem, Ribnico in seveda Ljubljano. Letos so se te želje uresničile tu živečim ljudem, lahko bi zapisal uresničile sanje. Cesta je življenjskega pomena, sedaj bo lažje za zaposlitev, ohranila bo poseljenost obmejnega območja ter odprla novo, krajšo turistično pot do enega najatraktivnejših območij Slovenije. Predno se nova prometnica prevesi z roba kanjona Kolpe se popotniku odpre prečudovit pogled na dolino »sotesko«Kolpe, na kraje na oni strani na Hrvaškem, enkratno in vredno obiska. Hitro se spustimo po novi cesti v Osilnico do hotela Kovač, ki je osnova in strateg turizma v deželi Petra Klepca.
Ponudba obsega vse od andrenalinskih športov, do raftinga in še bi lahko našteval. Za nas je bolj zanimiva preteklost teh krajev. Že sama »špraha« ljudi je nekaj posebnega. Je mešanica slovenščine in hrvaščine in besed, ki so jih nekdanji »urmoharji« prinesli iz svojih prodajnih potovanj. Kajti tudi njim je bil na kožo pisan derkret cesarja Friderika III. Habsburškega »Krošnjarski patent« iz leta 1492. No pa o tem kdaj drugič več.
Tu se nam pričenja drugi zabavni del današnjega druženja. Po obilnem kosilu je vstopil zagnan harmonikar in dvignil veselje na pravo raven, kot se za tako družbo spodobi. V trenutku je pozabljeno dolgotrajno sedenje v avtobusu in na stran se zavalijo domači problemi. Kaj sledi mi ni treba pisati. Je pa res, da ima čas dve dimenziji. Verjamem, da poznate tisto o dolžini minute, važno je le na kateri strani vrat WC si. Nam je popoldan minil kot strela, ki švigne in jo že ni.
Počasi se poslovimo od našega gostitelja, harmonikar pa se je sam poslovil po tem, ko nam je še v avtobusu zaigral nekaj taktov, znane narodne »O zdaj gremo nazaj še pridemo«
Vračamo se po cesti ob Kolpi do Broda na Kolpi, potem pa navkreber do Kočevja in naprej skozi Dvor in Ivančno Gorico, mimo Ljubljane, Kranja v našo lepo Zgornjesavsko dolino.
Prvi krajec lune nas je rahlo obsijal, ko smo sestopali iz avtobusa. Po malem utrujeni notranje pa veseli, da smo preživeli prečudovit dan. Mnogo lepega videli in kar nekaj novega spoznali.
Prepričan sem, da nam je uspelo v vseh pogledih, spoznali druge kraje, druge ljudi in njih običaje in nekaj malega njihove zgodovine, kar je bil namen tega dne. Na vse skupaj pa nam bo spomin na preživeti dan lepšal še kar nekaj naslednjih dni.
Tudi vam bralci teh vrstic želim veliko lepih dni, pa se zopet slišimo ob naslednjem zapisu iz pohoda v Kekčevo deželo.

Jože Zupančič