Zabeležka družabnega dogodka DI Kranjska Gora v Planici!
Danes na dan 22. julija smo se zbrali člani našega društva na letnem srečanju. To srečanje imamo člani zadnjih deset let kot osrednji dogodek leta. Tu se zbere večina članov društva, celo popoldne se družimo in zabavamo. V začetku, v prvih letih tega srečanja tako imenovanega Piknika, smo organizirali še srečelov in zabavne igre, kar pa se ni obneslo. Razen veliko pripravljalnega dela in stroškov ni bilo od tega dela nobenega haska.Ob napovedanem času, začetka Piknika letošnjega srečanja, se nas je zbralo 127 članov in veliko gostov iz drugih Gorenjskih DI, MDI Jesenice, MDI Kranj, MDI Kamnik, DI Tržič, DI Škofja Loka in predstavniki DI Žiri. Pridružil se nam je, tako kot že vsa leta, tudi naš župan Jure Žerjav. Med nami pa smo pozdravili tudi 14. naših občanov, ki svojo jesen življenja prebivajo v domu starostnikov na Jesenicah. Te občane povabimo vsako leto, kljub temu, da niso naši člani in jim na ta način popestrimo nekaj uric in omogočimo srečanje s sošolci in sodelavci. S tako številnim obiskom mora biti organizator več kot zadovoljen. Tudi čudovito okolje pod skakalnico velikanko v Planici je naredilo svoje. Še vročina nam je prizanesla z rahlim vetrčkom, tako se je dalo preživeti čudovito popoldne.
Za začetek sem spodaj podpisani nagovoril goste in udeležence, s kratkim nagovorom in nekaj informacijami o načrtovanih akcijah v mesecu, ki se izteka ter za mesec, ki je pred nami. Za mano je povzel besedo še naš župan Jure Žerjav s pozdravi udeležencem, ter izrazil zahvalo za skrb društva za člane ter za opravljeno delo vodstva društva.
Za njim pa sta prišli do besede naši, že kar nestrpni vaški klepetulji. Poudarili sta, da pri tako velikem »občinskem« koritu že dolgo nista lahko »obirali do kosti« dogodkov za celo leto nazaj in še nekaj kar se bo zgodilo v kratkem za naprej. Vložek je bil kar dolg, dogodkov za pokritizirati je bilo kar nekaj, še več pa je bilo dogodkov v preteklem letu za pohvaliti. Njuna ugotovitev, da je kar dobro v naši lokalni skupnosti, dokler bo kaj za pokritizirati in pohvaliti. Hudič bo nastal, če se zadeva spremeni. Moram pripomniti, da je dialog med njima potekal v pristni domači šprahi, v dialektu Zgornjesavske doline. Zaradi tega je bilo potrebno nekatere dele dialoga klepetulj gostom prevajati v bolj razumljivo obliko. Občinstvo, če tako imenujem udeležence Piknika, ju je nagradilo z dolgim in bučnim aplavzom.
Po tem opravljanju so prevzeli glavno besedo natakarji in kelnarji, da so vse udeležence postregli s kosilom in napitki. Po kosilu pa je prevzel vodenje Piknika naš harmonikar. Neutrudno je tja do večernih ur zvabljal udeležence na plesišče in s pripovedovanjem vicev še popestril že tako pestre dogodke med udeleženci.
Prepričan sem, da so taka srečanja ne samo potrebna, temveč nuja, posebno za populacijo delovnih invalidov, ki so s svojo boleznijo včasih po krivici odrinjeni od vsakdanjega življenja. Včasih pa smo za tako odrivanje tudi malo sami krivi, ker se takoj podredimo in se premalo zavzemamo za našo enakopravnost, kar nam Zakoni v naši državi zagotavljajo. No pa o tem in tej temi je bilo porabljenega že na hektolitre črnila.
Popoldan je minil, kot bi z britvijo odrezal, kot so hitrosti minevanja časa včasih rekli. Meni, kot organizatorju, je bilo toplo pri srcu, ko sem videl vesele obraze, prešerno razigrane vesele člane. Da je organizacija takih srečanj potrebna, potrjuje tudi dejstvo, da se ni nikomur nič mudilo domov, pravzaprav je večerna ohladitev udeležence šele dodobra zdramila in ponesla, da je bilo druženje med seboj enakih, tako, kot si ga organizator lahko samo zamisli.
Ob vsemu sem prepričan, da lahko zapišem, da smo preživeli v pravem pomenu besede prečudovite ure medsebojnega kramljanja, zabave, brez da bi bil kdo med nami tečen in čemeren. Ta ugotovitev je plačilo, ki ga denar ne more odtehtati, ugotovitev, da si sočloveku, sotrpinu in sotovarišu naredil nekaj prijetnega je prečudovita in neprecenljiva. Za konec naj zapišem, da se vse premalokrat zavedamo, da je pogovor z sotovarišem ali sotrpinom več kot obisk zdravnika. Če to prevedem v neki izrek, brez slabe vesti zapišem, »Za svoje zdravje lahko naredi največ vsak sam«
Dragi bralec, toliko iz naše Planice, se slišimo naslednji četrtek, ko se bomo podali iz Mojstrane do slapa Peričnika in pa prve sobote v avgustu, ko bomo kolesarili za občinski praznik iz Kranjske Gore do Fužin v Italiji. Uživaj v globoki senci ob mrzlem napitku.
Predsednik DI
Jože Zupančič