Obisk Kekčeve dežele pod Prisankom.

Pred pohodom sem udeležencem na kratko opisal zakaj je jutrišnji praznik tako pomemben za Slovence in vsem zaželel lepo in čutno praznovanje jutrišnjega dneva Državnosti.
Ja med udeleženci pohoda skoraj ni bilo mlajšega od generacije, ki preživlja jesen življenja po zaslužni upokojitvi. Če ravno živimo v osrčju Kekčevih povesti Josipa Vandota * 15. januar 1884, Borovška vas, Slovenija, † 11. julij 1944, Slavonski Brod, pa je bilo pred odhodom, med udeleženci čutiti nekakšen otroški nemir. Ja prav ste prebrali prav otroško pričakovanje dogodka, videti Kekca, Mojco, Kosobrina, Pehto in ostale junake povesti seveda z Bedancem na čelu v živo, je dogodek iz spomina na mladost, kdo se ga ne bi veselil.
Ta generacija nas današnjih udeležencev, je Vandotove povesti, tako rekoč v otroških letih doživljala v živo. Tudi vse knjige o Kekcu smo tukajšnji domačini večkrat prebrali in si tudi večkrat ogledali vse tri filme posnete na temo Kekec. To je vzrok takega pričakovanja, ki je nas vse vrnil za nekaj debelih desetletji nazaj v čase, ko smo kot kratkohlačniki pasli svoje domače živali. Ne morem zapisati črede, ker jih skromna gospodinjstva takrat niso premogla, premogla pa so po številu več lačnih otroških ust, kot pa so po številu imeli drobnice v staji.
Nisem še srečal človeka, ki bi se ne veselo spominjal najlepšega obdobja svojega življenja, mladosti. Vsi smo bili v tem obdobju nekakšni Kekci in Mojce, ki smo živeli med bolj ali manj dobrimi Pehtami in Bedanci. Vsi pa imamo eno skupno lastnost, ko se nam spomin vrne v te čase, se vsakemu na ustih pojavi širok prešeren nasmeh, to je spomin na vragolije, ki smo jih počenjali. Šele kasneje se nam prikrade tudi spomin na bolj trpke čase, ki pa jih vsak po svoje doživlja.
Vidite tudi sam sem nekako v pričakovanju srečanja s Kekčevimi junaki in sem kar pozabil, da je čas da odrinemo. Pot nas vodi proti dolini Pišnice, ki se nadaljuje skozi Jasno v sotočju velike in male Pišnice.
Samo nekaj sto korakov naprej od našega izhodišča je znameniti izvir »Babašči«. Tu izvira, po mnenju mnogih, posebno domačinov, najboljša pitna voda, po katero se odpravljajo še danes kljub stoletju vodovoda v vasi. Malo naprej je znameniti most preko Pišnice, domačini ga poznajo pod imenom »v Babi«, pod katerim je voda v tisočletjih izdolbla svojo strugo v živo skalo. Predel Jasna slovi kot ena najlepših dolin v tem delu Alp, žal so jo finančni mogotci s pomočjo bivše občine Jesenicev zadnjih letih izmaličili do onemoglosti. Iz Jasne smo nadaljevali po cesti po levi strani Velike Pišnice mimo hotela Erika. Med hojo smo občudovali okolico, ki nudi poglede, kot začarane lepote Prisanka, Razorja, Frdamanih polic prislonjenih na Špikovo skupino. Da ne omenjam vode Pišnice, kristalno čiste, ki večno žubori najlepšo pesem za uho.
Vodič Damjan nam je že med potjo osvežil spomin na Vandotove junake, tako da je napetost v pričakovanju srečanja z njimi še bolj naraščala Ko prispemo na cilj, v tako imenovani Klin, zahodni del Malega Tamarja točno pod mogočno steno Prisanka, kjer se vsa zgodba odvija v šestih »slikah«.
V prvi sliki se odvija srečanje z Mojco, kjer nas pričaka kot ujetnica v domu Bedanca Vsa notranjost in okolica je v znamenju življenja tega hudobnega a po srcu tudi dobrega moža. A naša sreča je, da ga ni doma, zato rešimo Mojco, ki se nam pridruži na poti proti drugi sliki. Tu zalotimo Bedanca, kako benti in želi zvabiti Brincelna, iz na skali narejenega doma. Brincelj, prijazna in pametna duša, je dostop v svoj dom uredil tako, da Bedanec ne more do njega. Mi vsi takoj začnemo oponašati Sovo, katere se pa ta silni mož tako boji, da takoj pobegne. Še malo naprej čez potoček srečamo Kekca s čredo koz, ki jih pelje na pašo. Vriskanja Kekca in petja kekčeve pesmi ter veselja ob srečanju z Mojco ni videti konca. Že vsi mi in skupaj z Mojco, Brinceljnom in Kekcom hitimo k rovu, po katerem se vzpnemo do doma Tinkare. Ta nam z veseljem razkaže svoj skromni domek. Ni pa doma Rožleta, katerega je Keekec poslal v Trento v pastirsko šolo. To pa zato, ker je slabo pasel krave in je dve izgubil. Vsi junaki povesti pa lepo skrbijo za grobek Kekčevega »Volkca«, kateri ga je vedno veselo spremljal na samotnih poteh gora. Še malo naprej nam Tinkara pokaže laboratorij tete Pehte. Tu se poslovimo od Kekca, Mojce in Brinceljna, ker jih kličejo dolžnosti zadnjega nabiranje zdravilnih rožic, Tinkaro pospravljanje doma, Kekca pa čaka čredica koz da jih napase, da bodo vsi trije imeli dovolj mleka za na žgance. Nazadnje nas pričaka še teta Pehta, ki pa le ni tako slaba po srcu, saj je dala Kekcu kapljice, s katerimi je povrnil vid Mojci. Drugih kapljic pa ni imela na zalogi, jih ji je vse popil Brincelj, zato pa je tako dobro zdrav, čeprav je že v veliki starosti. Teta Pehta nas je vse skupaj malo pogostila, posebno veseli smo bili, ko je prinesla svoj zadnji zvarek kapljic z zdravilnimi zelišči, namočenimi v domačem brinovcu. Po vsem lepem in doživetem se čeprav težko poslovimo od tete Pehte in jo mahnemo čez Mali Tamar mimo znamenja, kateri je postavljen v spomin vsem v teh gorah umrlim gornikom, nazaj v vas Kranjsko Goro, točno v gostišče Martin, kjer imamo drugi del današnjega srečanja.
To je druženje prijateljev in dobrih znancev. Najprej nas postrežejo z kosilom, ki ni nič podobno Kekčevim žgancem v mleku. Pri nas še danes velja, da se na mleko ne sme piti kaj bolj konkretnega. Druženje je trajalo dolgo v popoldan. Vesela družba, prijeten pogovor s sebi enakimi, vmes pa vrsto vicev, je času dalo neverjetno hitrost. Počasi smo se redčili in na kraju sem še jaz z ostankom zapustil prizorišče druženja, kar malo slabe volje, da je tako hitro minil današnji dan.
Glede na to, da je za nami že najdaljši dan in naj krajša noč in da smo vstopili v poletje, kateri je čas za več prireditev se ni bati, da se druščina kmalu zbere na novi akciji. Že petnajstega julija se bomo odpravili raziskovat Maribor, dvaindvajsetega julija imamo srečanje vseh članov v Planici kot piknik, in devetindvajsetega julija pa se podamo na pohod iz Mojstrane do slapa Peričnik.
V upanju na lepo toplo poletje, vas vse skupaj, lepo pozdravljam.

Predsednik DI
Joze Zupancic