Logarska dolina je tako enkratna !

V zgodnjih jutranjih urah smo se začeli v Ratečah ter do Mojstrane vkrcavati v avtobus in se napotili proti cilju v Logarsko dolino. Pot nas vodi mimo nam zelo znanih krajev, nekdanjih železarskih Jesenic ter Radovljice in mimo Kranja. Prvo bolj zanimivo točko smo dosegli, ko smo prispeli do slovenskega okna v svet, letališča na Brniku. Za Gorenjce je to ime še vedno Zakon ! Letališče je bilo odprto 24. decembra 1963, redni promet pa je stekel 9. januarja 1964. Že skrajni čas in zadnje minute so, da je izdelan in že v izvajanju načrt za razširitev in modernizacijo letališča. Projekt predvideva izgradnjo novega terminala, kateri bo zavzemal površino 38000 kvadratnih metrov. V odhodni avli bo na voljo 38 okenc za prijavo na let. Kapaciteta bo odprava 850 potnikov na uro v prihodu in 850 na uro v odhodu. Za nas, ki se držimo samo trdnih tal, je to kar zanimiva in zapletena zadeva.
Ker pa nimamo danes časa niti namena ogleda letališča, se že peljemo proti nekdanji Kranjski prestolnici Kamniku. Tu je tudi stičišče cest med Ljubljansko kotlino preko prelaza Kozjak v Celjsko kotlino ali pa preko prelaza Črnivec v zgornjo Savinjsko dolino. Nekaj časa je bil Kamnik glavno mesto dežele Kranjske, pozneje pa poleg Ljubljane najvplivnejše deželno mesto. Tu so mogočni grofje kovali denar. Po izgradnji železniške proge Ljubljana-Kamnik leta 1891 se je mesto uveljavilo, kot klimatsko zdravilišče po Kneippovem načinu zdravljenja. Danes pa v Kamniku turiste privabljajo v Terme Snovik in s skrbno obnovljenimi zgodovinski objekti in urejenimi hišami starega mestnega jedra. Znamenitosti mesta sta Mali grad in Stari grad. Med obema vojnama se je močno razvila zlasti industrija, nastale so tri tovarne za predelavo lesa, razvila se je smodnišnica, na novo so začele delati tovarne kovinskih izdelkov Titan, usnjarna Kamnik, tovarna gorčice in konzerv Eta ter tekstilna tovarna Svilanit. Naslednja zanimivost je edinstvena v Evropi, pri regulaciji rečice Nevljica leta 1935 so tu našli najbolje ohranjeno okostje Mamuta.
Mi pa smo že v vasici Stahovica, kraj, kjer se naša pot odcepi proti prelazu Črnivec, kjer si privoščimo jutranjo kavico. Po kavici že hitimo naprej skozi Gornji Grad v zgornje Savinjsko dolino. Naselje Gornji Grad je stopilo v zgodovino leta 1140 z ustanovitvijo srednjeveškega benediktinskega samostana, ki je leta 1461 prešel pod ljubljansko nadškofijo in po ukazu ljubljanskih škofov postal njihova rezidenca. Leta 1928 je kraj dobil tudi status mesta, a ga ni dolgo obdržal. Znamenitost kraja je katedrala sv. Mohorja in Fortunata, ki je po prostornini največja v Sloveniji, ima tudi najvišjo kupolo. Zgrajena je bila v letih 1757—1763. Do leta 1930 je tu delal in živel organizator planinstva Fran Kocbek, leta 1893 ustanovitelj savinjske podružnice SPD, ki ima velike zasluge za to, da smo Slovenci v neizprosnem boju iz rok Nemcev oteli Savinjske Alpe. Vse našteto je danes temelj za lokalni turizem.
Čas pa nas kar priganja, avtobus že pelje skozi Radmirje, ki je majhna vasica tik pred prometnico iz spodnje Savinjske doline proti Logarski dolini. Zanimivost. V romarski župnijski cerkvi imajo v hrambi izredno vredne nabožne artikle, kot zbrana darila iz avstrijskega, poljskega, francoskega in neapeljskega dvora. Zlatarski dragocenosti sta zlati kelih s pateno, in z dragimi kamni okrašena monštranca. Med baročnimi liturgičnimi oblačili so dragoceni mašni plašči.
Naslednja kraja sta Ljubno ob Savinji in Luče. Tudi ta dva kraja skrivata veliko zanimivosti za popotnika, le da jih mi nimamo danes časa odkrivati. Mogoče le omenim, da so od tu dolga stoletja splavljali les tja do sedanjega Beograda, da je katastrofalna poplava 1. 11. 1990 kraja hudo prizadela, skoraj izbrisala iz površine.
Po ozki dolini kmalu prispemo v Solčavo/Solčavsko, ki je cestno povezana iz štajerske smeri preko Luč, iz koroške preko Pavličevega sedla in po cesti iz Črne na Koroškem. Zanimivost kraja je jama Potočka zijalka, ki leži na nadmorski višini 1700 m v jugozahodnem pobočju gore Olševe nad Logarsko dolino. V gostišču Firšt je klet preurejena v muzej o Potočki zijalki, Fidi – ljudskemu zdravilcu. Tu smo si ogledali kratek film o Potočki Zijalki ter razstavljene eksponate, najdene v času raziskovanja jame. Lepo urejena zbirka in razumljiv film sta nam pričarala nekaj drobcev iz tistih časov jamskega človeka. Naj dodam še eno strašljivo zanimivost, vas in skoraj vse okoliške domačije so med drugo svetovno vojno požgali do tal, prebivalce pa pregnali z njihovih domov v izgnanstvo.
Od tu je le še nekaj minut vožnje in že smo na cilju v Logarski dolini, katera je bila leta 1987 zaradi svojih naravnih lepot razglašena za krajinski park. Res, v dolžini sedmih km je zbrana vsa lepota alpskega sveta. Zaključuje se v zatrepu pod goro Okrešelj, kjer v višini 1280 mnm vre na dan ledeno mrzla Savinja (3 °C) in hiti proti devetdeset metrov visokemu Slapu Rinka. V sami Logarski dolini je veliko naravnih lepot, od slapov, skalnih stolpov, votlin, do ledeniških balvanov (skale samice), dreves izjemnih dimenzij, flore in favne. Solčavsko, kot večkrat slišimo, povezujejo dolinski svet Solčave, Logarske doline, Matkovega in Robanovega kota ter gorske kmetije, raztresene visoko pod Olševo in Raduho, nad Matkovim in Robanovim kotom. Privlačnost Logarske doline odseva v prvobitnosti okolja ter v številnih naravnih zanimivostih, ki privabljajo ljubitelje narave S skupno besedo bi jih lahko poimenoval čudesa narave, ki jim težko najdeš par. Sedaj veste zakaj sem bil v začetki pisanja v tremi in zadregi, katera dolina je lepša. Kot pribito sta obe lepi in najlepši in tako naj ostane.
Po krajšem ogledu čudes narave smo se ustavili pred hotelom Plesnik. Tu so nam pripravili »piknik« z dobrotami na žaru. Po okusnem kosilu, ki smo ga zalivali z dobrimi napitki, kateri se prilegajo jedem na žaru, se je oglasil in vlekel svoj meh, harmonikar. Za počitek skoraj ni bilo časa. Hotelsko osebje in harmonikar so nas razvajali vse tja v večerne ure, ko je bilo potrebno vzeti slovo in pot pod gume pa hajd nazaj v našo lepo Zgornjesavsko dolino.
Veliko smo doživeli, veliko lepega spoznali, tako da vam dragi bralec tega zapisa skromno priporočamo, oglejte si te velike lepote naše male domovine. »Takih lepot ni nikjer na svetu«, tako je zapisal sir Humphry Davy, cornwallski fizik in kemik, izumitelj varnostne rudarske svetilke, ko je raziskoval po Sloveniji. Tako o naši domovini tujci, kako pa mi? Po nekaterih trditvah domačih snobov bi človek mislil, da so vse lepote sveta izven naših meja, ta trditev pa nima niti trohice resnice v sebi.
Med potjo proti domu smo se ustavili še na Trojanah. Zakaj vprašujete zakaj?, ja tu imajo domicil najboljši krofi na slovenskem. Po nakupu na zalogo ali kar pa naročilu na mizo se odpravimo proti naši dolini. Doma bomo še kar nekaj dni urejali prijetne spomine na Logarsko dolino in na prijetne urice, preživete v dobri družbi. No prav veliko časa nimamo saj je že naslednji četrtek na vidiku nova akcija društva.
Do naslednjič vsem bralcem lep pozdrav iz najlepše Zgornjesavske doline.

Predsednik DI
Jože Zupančič