Izlet težkih invalidov.

Pred nadaljevanjem zapisa o Brezjah naj dodam nekaj besed o današnjih udeležencih. Današnji izletniki so redni člani društva, kateri se preko leta ne morejo aktivno vključevati v naše redne akcije. Vzrokov je več, mislim, da besedica, težki invalidi, zadošča in pove vse. Pa vseeno nekaj besed. Razlogov za ne udeležbo na drugih akcijah je mnogo. Največkrat je, da sam invalid presodil, da ne bi v celoti mogel sodelovati v akciji, ali je akcija predolga za njegovo bolezen ter za njegovo invalidnost vsebuje preveč ovir. Ali pa si oseba, kar sama sebi postavi oviro, češ kaj bom , saj bom samo v napoto. Kar pa nikoli, res nikoli, v nobenem primeru ne drži.
Na Brezjah smo naše goste pospremili v Baziliko. Udeležili so se mašnega obreda. Mašnik nas je vse lepo pozdravil, nekaterim podal tudi roko in vsem zaželel lepega dne in srečno rajžo. Po končanem obisku brezjanske Matere božje smo nadaljevali naprej proti Kranju, Gorenjski prestolnici. Glede na čas, ki nam je danes odmerjen, smo se skozi Kranj odpeljali proti Kamniku, katerega smo izbrali za današnji cilj.
Mesto Kamnik velja za mesto z bogato dediščino in zgodovino, je mesto z dušo. Številne prireditve, kot so dnevi narodnih noš, kateri potekajo ravno ta teden, privabljajo obiskovalce z vseh koncev Slovenije. Letošnje srečanje narodnih noš je že štirideseta prireditev plesa, etnološke in oblačilne dediščine, ki vsako leto mesto popelje v svet glasbe. Kamnik ponuja z okolico številne možnosti, ki omogočajo prijetno preživljanje prostega časa. Širni gozdovi v okolici proizvajajo dovolj čistega zraka in obenem predstavljajo čudovito okolje. Le nekaj korakov iz starega mestnega jedra se pričenja pešpot na Stari grad, kjer so še vidne ruševine nekdanje grajske utrdbe. Zaradi invalidnih udeležencev smo si mestece ogledali, kar z krožno vožnjo avtobusa. To pa je že težji del, ker je vse mesto in vsaka ulica po svoje zanimivo. Spodaj podpisani sem skušal še z besedami pričarati lepote in zgodovino nekdanjega glavnega mesta dežele Kranjske. Med drugim tudi zanimivo Cerkev Sv. Jakoba in frančiškanski samostan iz leta 1493 ter Samostansko knjižnico z deset tisoč knjigami.
Po ogledu, ki je trajalo dobro urico smo se napotili proti dolini Kamniške Bistrice. Naš cilj je kraj Stahovica. Vas je znana po Kalcitu ter, da premore znano in dobro gostišče Pri Planinskem orlu. Tu smo se ustavili na kosilu. Po kosilu smo se še nekaj časa zadržali v druženju. Beseda da besedo in čas teče še hitreje. Že se je bližala ura odhoda nazaj proti Jesenicam in naprej v našo dolino. Po prihodu se samo pozdravimo in razidemo na svoje domove.
Zahvale za povabilo in izvedbo izleta kar dežujejo. To kaže, da smo izvedli nekaj dobrega za članstvo, katero ima težave se večkrat družiti za ostalimi člani društva. Tako posebno akcijo, ki terja posebno organizacijo ne bi mogli izpeljati brez naših podpornih članov, ki so nesebično priskočili na pomoč izletnikom invalidom, kateri se sami težko gibljejo. Zavedati se moramo, da v življenju slehernika pride čas, ko smo odvisni drug od drugega hočemo ali ne, tako je. Nekoč sem že nekje zapisal, da se moramo vsi zavedati, da drug brez drugega ne moremo. Slabo je življenje tistih, ki hodijo drug mimo drugega, ne da bi ga videli ali ogovorili, vsaj s kratkim pozdravom. V društvu skušamo vzpostaviti take stike med članstvom, kateri bi preprečevali odtujevanje od okolice, od katere bomo slej, kot prej sami odvisni.
Preživeli smo lep dan, prepričan sem, da bo ostal vsem udeležencem v prijetnem spominu.

Predsednik DI
Jože Zupančič