DI Kranjska Gora: Izletniško druženje članov

Eden od ciljev izletniškega druženja je tudi povezovanje članstva v vsakdanjem življenju ter spoznavati druge kraje ter popotniška doživetja deliti s prijatelji. Pokazati članstvu kulturno-zgodovinske zanimivosti krajev v naši mali in zelo lepi domovini, krajev, ki jih v vsakdanjem življenju težko obiščeš sam. Izleti članstvu razširijo obzorja, jim pomagajo spoznati drugačnost ljudi in krajev, krajevnih navad in kulturnega utripa določenih krajev. Na ta način pomagajo tudi spoštovati in ceniti svoje domače okolje.

Kako načrtujem dan, v katerem bomo skupaj spoznavali druge kraje. Najprej si določim ciljno destinacijo, nato ugotavljam v krajih, skozi katere bomo potovali , zanimivosti, interesantne za naše člane. Nato na eni od okoliških turističnih kmetijah ciljne destinacije rezerviram prostor s kosilom in po možnosti iz okolice naročim še domačega harmonikarja, za popoldansko druženje in sproščen pogovor udeležencev. Te priprave trajajo kar nekaj časa, včasih tudi nekaj tednov, da je vsa logistika pripravljena za objavo in zbiranjem kandidatov izleta.

Za izlete nikoli ne načrtujem poti po avtocestah, razen kjer ni druge možnosti. Zakaj? Zanimivosti so ob starih cestah. Avtoceste se izogibajo krajev, ki popotniku nudijo zanimivosti in druga spoznanja, pa tudi hitrost potovanja je na starih cestah občutno bolj počasna in zanimiva. Potovanje skušam peljati po poteh, ki so manj prometno obremenjene. Skozi kraje, kjer smo udeleženci izleta mogoče v mladosti še sami s fički premagovali kilometre, običajno do morja ali drugih takrat zanimivih destinacij.

Daleč največ dela, pa je s prijavljanjem, oziroma zbiranje udeležencev. Običajno je prijav več, kot je možnosti v avtobusu. Druga zgodba so neodločneži ali preračunljivci, ki se dan pred odhodom običajno premislijo in povzročijo ne malo skrbi organizatorju. Vsi, kateri se ukvarjamo s temi potovanji vemo, da je prazen sedež v avtobusu najdražji sedež.

Za zaključek tega opisa, zakaj in na kakšen način se mi odločamo za naša potovanja, naj zapišem, da nikoli ne načrtujem izletov v tujino! Zakaj? V času mojega predsednikovanja DI sem spoznal, da ljubi Kranjci skoraj ne poznamo svoje lepe domovine. Ničesar več ne nudi popotniku tujina. Mogoče samo razvpite reklame dajo občutek velikih pričakovanj, običajno pa se izkažejo za razočaranja.

Ko potujemo po naši domovini, današnji izlet je sedemindevetdeseti po vrsti v zadnjih desetih letih, ugotavljam, da se nekateri turistični delavci kar nekako sramujejo svoje preteklosti in svoje zgodovine. Sam sem prepričan obratno. Toliko lepot in spominov nudi le malo katera, če sploh katera druga dežela, kat naša domovina. Pa še eno prednost se kaže. Vse od naših domov najbolj oddaljene točke lahko dosežeš in ogledaš v enem dnevu.

Da ta dolgi uvod končam in preidem na današnji, (19.05.2011) izlet na Sveto Goro pri Novi Gorici. Enainpetdeset nas je zgodaj zjutraj odpotovalo skozi Jesenice in Bleda v Bohinj ter Soriške planine do Podbrda. Od tu naprej po dolini Bače do Modreja ter mimo Mosta na Soči, skozi Kanal do Solkana in od tu z vzponom na Sveto Goro. Nadaljevali smo skozi Ajdovščino in preko Cola do Črnega Vrha nad Idrijo, kjer smo imeli rezervirano za popoldansko druženje prijateljev, za zabavo pa je skrbel domač harmonikar. V večernih urah smo pot nadaljevali preko Logatca, Ljubljane, Kranja nazaj v našo lepo Zgornjesavsko dolino. V nadaljevanju naj opišem naša današnja doživetja in malo zgodovine krajev, skozi katere smo potovali. Komaj smo se dobro namestili po sedežih novega avtobusa, je že bilo videti prve obrise Bleda. Kdo ne pozna našega bisera z otočkom. Jezero je nastalo ob umiku Bohinjskega ledenika. Dolgo je do 2120, široko do 1380 m. Največja globina je 30,6 m, po izvoru je tektonsko. Bohinjski ledenik je naravno tektonsko udorino po zadnji poledenitvi poglobil in ji dal današnjo obliko. Kotlino je zalila voda, ko se je led stopil. Večjih naravnih pritokov jezero nima, napaja ga le nekaj studencev. Po pokristjanjevanju leta 745 je na otočku postavljena prva cerkev. Današnjo enoladijsko gotsko cerkev z velikim prosto stoječim zvonikom so ob južni strani zgradili leta 1465. Posebna znamenitost otoške cerkve pa je zvon želja, ki privlači mnogo turistov in je bil izdelan leta 1534 v Padovi. Leta 1655 je nastalo monumentalno stopnišče z 99 kamnitimi stopnicami, ki vodijo na vrh otoka. Vodnjak na otoku je bil urejen leta 1888. v spomin grajski princesi, ki je umrla zelo mlada. Ta voda je iz naravnega izvira in je pitna. Druga zanimivost je blejski grad z atraktivno lokacijo, ki letos praznuje tisoč letnico. Več o Bledu boste izvedeli če ga sami obiščete.

Med tem, ko sem to pripovedoval našim potnikom, smo že prispeli skozi Sotesko do kotline treh dolin, ki obsega Zgornjo in Spodnjo Bohinjsko dolino, Nomenjsko dolino in jezersko skledo. Vse to območje pa se imenuje Bohinj. Bohinjci so znani po več svojih zanimivostih vrednih obiska. Če jih naštejem samo nekaj. Kozolec bohinjski izum, kdo ni slišal zanj? Ali veste, da izvira iz Bohinja, znan sir mohant, pa današnji Bohinjski sir, ki je podoben švicarskemu ementalcu, slap Savica, kravji bal. Pa Bohinjske fužine in barona Žiga Zojsa, ki je topljenje železve rude dvignil na industrijsko raven in še mnogo drugega, vredno vašega obiska. Že se vzpenjamo proti Soriški planini in naprej proti Podbrdu, ki kot stražar stoji na koncu Baške grape, ki se začenja pri Modreju z znanim železniškim mostom tako imenovane Bohinjske proge.

Kmalu se pred nami odpre novo jezero, sicer umetno pa tudi zelo zanimivo, zaradi zajezitve Soče pri Podselu za potrebe hidroelektrarne Doblar. V letu 1938 je tu nastalo akumulacijsko jezero. Most na Soči se je nekdaj imenoval Sveta Lucija. V spomin na to ime, danes vozi po jezeru 30 m dolga barka s tem imenom Lucija. Čudovita, nedotaknjena narava, bistra jezerska voda in brezštevilne jezerske ptice že same po sebi vabijo na jezero ter v kraj Most na Soči.

Mi pa že nadaljujemo proti mestecu Kanal. Zanimivost, znani most čez Sočo so zgradili Rimljani, sedanji zidani most pa je bil obnovljen po I. svetovni vojni. Osrčje naselja je bilo v srednjem veku vklenjeno v obzidje. Delno so ohranjeni štirje stolpi (bastijoni) nekdanjega obzidja. Od mnogih naj naštejem le še eno zanimivost. Korita Soče v Kanalu so dolga 400 m, na najožjem delu so široka 20, na najširšem pa 60 m. Njihova povprečna globina je 10 metrov. To so najširša in najjužnejša korita Soče.

Že smo pod obronki Svete Gore, vozimo se mimo znane tovarne salonita Anhovo, ki je mnogim dalo zaslužek, a žal tudi mnogim bolezen azbestozo. Že se vzpenjamo proti vrhu Skalnice ali današnje Svete Gore visoke 682 m. Od tu se odpirajo prečudoviti pogledi na Julijske Alpe, Jadransko morje, Trnovski gozd, vinorodna Brda ali kot jim nekateri rečejo, naša Kalifornija. Na vrhu je veličastna bazilika s samostanom in romarskim domom. Restavracija tu obratuje tudi že štiri stoletja. Sveta Gora je ena od treh romarskih središč, kamor sodita še Stara Gora nad Čedadom in Marjino Celje na Kanalskem Kolovratu.

Po dobri uri in pol in po prejetju duhovne hrane nadaljujemo skozi Ajdovščino in Col v vasico Črni Vrh nad Idrijo. Tu nam naši gostitelji na turistični kmetiji »Pr Mark« pripravijo odlično kosilo. Harmonikar, namazan z vsemi žavbami, pa vleče meh harmonike in vabi, da nabrusimo pete. Čas petih ur, odmerjen za druženje je minil kot strela. Poslovili smo se od gostiteljev in se podali na zadnji del današnje poti skozi Logatec, Ljubljano in Kranj v našo dolino. V poznih večernih urah smo prispeli res utrujeni, na drugi strani pa polni prečudovitih vtisov in doživetij. Še pozdrav drug drugemu in se razidemo po svojih domovih. Spodaj podpisani si upam zatrditi, da je dan kot je današnji dobra naložba v zdravje, seveda če drži trditev, da je smeh in dobra volja več kot nekaj obiskov pri zdravniku.

Naslednjič pa o tem, kako smo premagovali strmino na pohodu v Srednji Vrh. Vsem, ki prebirate te vrstice pa lep majski pozdrav

Predsednik DI
Jože Zupančič