DI Kranjska Gora: Pohod s kulturnim pridihom

Marec je mesec nekako v senci meseca februarja, ki je kar tako »spontano«zaradi enega samega dne, v zadnjih letih postal mesec kulture. Vse lepo in prav, če mu ne bi sledil marec, ki ima kar dva dneva, dan žena in materinski dan, namenjena kulturnim dogodkom. V marcu pričakamo še prihod pomladi, pa praznik, ko se ptički ženijo in še kdo in še bi lahko kaj dodal, na primer pusta. Pa kljub vsemu naštetemu mesec marec nima kakšnega imenitnega pridevnika, ima le stranski naziv »spomladni mesec«. Krivično mar ne?

Mi, člani invalidskega društva Kranjska Gora, kateri se že vse življenje borimo proti krivicam, ki se dogajajo nam ali drugim, smo sklenili, da mesecu marcu dodamo malo več veljave. Zato smo danes 17. marca organizirali pohod, ki ima več pomenski značaj. Pa pojdimo lepo po vrasti, kot so »hiše v našem Trsti«.

Dopoldan ob deseti uri smo se pričeli zbirati na zbirnem mestu ob spomeniku, postavljen župniku, učitelju kmetov, skladatelju, gorniku Jakobu Aljažu, predvsem pa narodnjaku in zavednemu Slovencu, ki je davnega leta 1895 postavil najbolj znano zgradbo na slovenskem, Aljažev stolp na vrhu Triglava. 38 let je župnikoval na Dovjem in v župnišču mu je posvečena spominska soba, tu ob magistralni cesti med Mojstrano in Dovjem pa stoji njegov spomenik. Ja še en podatek v vezi Aljaževega stolpa sem dolžan povedati. To je, da stolp stoji na najlepši slovenski gori Triglavu, ta pa skupaj s stolpom v najlepši slovenski občini Kranjska Gora.

Ob napovedani uri, kljub slabemu in deževnemu dnevu, se nas je zbralo sedemindvajset članov, željnih gibanja po svežem pri nas še vedno po malem zimskem zraku. Od tu smo se pričeli vzpenjati proti lepi alpski vasici Dovje, katera nudi popotniku najlepše poglede na naše Julijske Alpe. Vasica je locirana na sončni strani najdaljše Evropske verige Karavanke. Tu smo imeli prvi cilj. Prijazna gospodinja Urbaščeve domačije, Anka, mimogrede »Urbaščeva« to je staro domačinsko ime kmetije, je nas povabila, da si ogledamo proizvodnjo in pakiranje suhega sadja, žganjekuho domačega sadjevca, hruškovca in ne vem kakšnega žganja še. Vsi našteti proizvodi so iz pristnega domačega sadja. Med obiskom smo vsi lahko poizkusili vse proizvode od suhega sadja pa do domačega sadnega mošta. Kdor zna ceniti ali se še spominja kakšne kvalitete je doma sušen krhlj ali doma kuhano žganje, je nujno da se oglasi na kmetiji in nabavi res domačo robo. Iskreno priporočam.

Ja ob taki postrežbi in s takimi dobrotami, čas prehitro mine. Zato smo se gospodinji lepo zahvalili za povabilo in pogostitev ter vzeli pot pod noge in se sprehodili skozi stari del vasi, kjer je še veliko spominov na čase, ko je vas živela samo od kmetovanja, kateremu je v teh krajih dal velik in neizbrisen pečat prav prej omenjeni dovški župnik Jakob Aljaž. Kraj se prvič omenja med letoma 1029 in 1045 z imenom »Dolgo Polje«. Župnijska cerkev sv. Mihaela pa je z letnico začetka 14. stoletja. Malo, le streljaj od cerkve so objekti bivše tovarne Lip, kjer so zadnje čase izdelovali vrata pod imenom DOOR pa je pred časom tudi to propadlo, tako da stojijo in propadajo, samo še nekoč ponosni objekti.

Malo od tukaj naprej so še ostanki nekoč znane proge proti Planici in naprej do Trbiža. Za nas, današnje udeležence pohoda, pa le boleči spomini. Že smo na mostiču, ki preči rečico Savo. Takoj za mostičem pa je že vas Mojstrana ob sotočju reke Save Dolinke in hudournika Bistrice. Ob slednjem se odpira ledeniška dolina Vrata. Ogleda vredne zanimivosti so cerkev sv. Klemena iz 17. stoletja, slovenski planinski muzej, orjaški vaški oreh z obsegom 470 cm, park Triglavski gaj, slapova Spodnji in Zgornji Peričnik ter Aljažev dom v dolini Vrat. Vidni pa so še ostanki akvadukta za nekdanjo cementarno. Na kocu doline Vrat pa moram omeniti severno steno Triglava, ledenik Zeleni sneg, kateri pa izginja in ob njem Triglavsko brezno.

Naš cilj je Slovenski planinski muzej v Mojstrani. Slovesno odprtje je bilo 7. avgusta 2010, natanko 115 let po odprtju Aljaževega stolpa na vrhu Triglava. Rad bi vam opisal, kaj vse nudi muzej obiskovalcu, ampak to je nemogoče, preveč je vsega. Za hitri prerez naj omenim, vse se začne z dvajset minutnim filmom, ki je nekakšen, za lažje razumevanje, vodič po razstavi. V nadstropju so obdelane teme : začetki našega slovenskega gorništva, prehaja v alpinistični oddelek, nadaljuje se z začetki gorske reševalne službe, kjer prehaja v prikaz dosežkov naših alpinistov na osvajanju svetovnih gora, od evropskih, himalajskih in južno ameriških vrhov. Ves čas pa nas spremljajo pogledi s slik obrazov naših znanih alpinistov. Poleg je pa še množica alpinistične opreme od začetkov do današnjih dni. Za obiskovalce muzeja, ki niso sami gorniki pa je zanimiva zvočna kulisa slabega vremena v gorah ali poslušanja vriskanja alpinistov, ki so splezali in osvojili zaželeni cilj. To je samo delček videnega. V pritličju nam poleg uprave in servisnih prostorov muzeja nudijo občasne razstave. Danes nam nudijo slikovno gradivo petdesetletne zgodovine tekmovanja na Vitrancu ali drugače povedano, zgodovina Fis pokala Vitranc. Že smo v kleti, ki je tudi razstavni prostor, namenjen za občasne tematske razstave. Danes nam ponuja razstavo ob 90. letnici ustanovitve (1921) Turistovskega kluba Skala z imenom razstave Trden Kot Skala. Ja, ogled vzame kar debeli dve uri, pa ne si misliti, da ste si v tem času razstavo ogledali, zato je potrebno še enkrat več časa.

Po ogledu smo si današnji pohodniki vzeli še čas za druženje, katerega smo nadaljevali v gostilni KOT v Mojstrani. Mogoče za tiste, ki naše kraje ne poznajo najbolje, samo pojasnilo imena KOT. Verjetno pa ni nikogar med vami, ki ne bi poznal naših treh Triglavskih dolin, dolino Vrat, dolino Krme in dolino…no..KOT, je sedaj jasno?
Naše druženje smo zaključili pozno v popoldanskem času. Kaj naj zapišem za povzetek dneva? Doživeli smo prečudovit dan z obnovo fizične kondicije, običaji naših kmetij ter napolnili dušo s kulturnimi vsebinami, katere nudi Slovenski planinski muzej v Mojstrani. Da o kvaliteti druženja ne pišem in govorim, kjer vsi veste, kako je biti med dobrimi znanci in prijatelji.

Dragi bralec, drugič se vam oglasim s predavanja o »raku na debelem črevesu« in pa vam sporočim, kako smo potovali v Belo Krajino, kaj smo doživeli in lepega videli, do takrat pa lep pozdrav.

Predsednik DI
Jože Zupančič