Standardna pravila za izenačevanje možnosti invalidov

Standardna pravila za izenačevanje možnosti invalidov je sprejela Generalna skupščina Združenih narodov na 48. seji dne 20. decembra 1993 (Resolucija 48/96).

PREDGOVOR

Zgodovinsko ozadje in trenutne potrebe

1.Invalidi so v vseh delih sveta in na vseh ravneh v vsaki družbi. Število invalidov na svetu je veliko in še narašča.

2. Tako vzroki kot posledice invalidnosti nihajo po vsem svetu. Ta nihanja so posledica različnih družbeno-ekonomskih razmer in različnih ukrepov, ki jih države sprejemajo za izboljšanje pogojev življenja svojih državljanov.

3. Sedanja invalidska politika je posledica razvoja preteklih 200 let. V mnogih pogledih odraža splošne življenjske pogoje ter družbeno in ekonomsko politiko različnih časovnih obdobij. Na področju invalidnosti pa je tudi mnogo specifičnih okoliščin, ki so vplivale na življenjske pogoje invalidov. Nevednost, zanemarjanje, vraževernost in strah so družbeni vzroki, ki so skozi vso zgodovino invalidnosti izolirali invalide in ovirali njihov razvoj.

4. Z leti se je invalidska politika razvijala od sprva zgolj elementarne skrbi v ustanovah do vzgoje in izobraževanja invalidnih otrok in rehabilitacije oseb, ki so postale invalidne v odrasli dobi. Zaradi izobraževanja in rehabilitacije so postali invalidi aktivnejši in prava gonilna sila pri nadaljnjem razvoju invalidske politike. Ustanovljene so bile organizacije invalidov, njihovih družin, zagovornikov in glasnikov, ki so se zavzemale za boljše pogoje invalidov. Po 2. svetovni vojni sta bili uvedeni koncepciji integracije in normalizacije, ki sta odražali rastočo osveščenost o zmožnostih invalidov.

5. Proti koncu šestdesetih let so invalidske organizacije v nekaterih deželah pričele oblikovati novo zasnovo invalidnosti. To novo videnje je pokazalo na tesno povezanost med ovirami, ki jih doživljajo posamezni invalidi, obliko in strukturo njihovega okolja ter odnosom širše javnosti. Hkrati so bili problemi invalidnosti v deželah v razvoju deležni vse večje pozornosti. V nekaterih od teh dežel je bil odstotek invalidov glede na celotno prebivalstvo po oceni zelo visok in večinoma so bili invalidi skrajno revni.

 

Predhodna mednarodna akcija

6. Pravice invalidov so tema, ki je že dolgo časa deležna veliko pozornosti v Združenih narodih in drugih mednarodnih organizacijah. Najpomembnejši rezultat Mednarodnega leta invalidov, leto 1981, je bil Svetovni akcijski program glede invalidov, ki ga je sprejela Generalna skupščina z Resolucijo 37/52 dne 3. decembra 1982. Mednarodno leto invalidov in Svetovni akcijski program sta dala močan zagon napredku na tem področju. Oba sta poudarjala pravico invalidov do enakih možnosti, kot jih imajo drugi državljani, in do enakega deleža pri izboljševanju življenjskih razmer, kot posledice ekonomskega in družbenega napredka. Prvič je bila tudi definirana invalidnost kot funkcija odnosa med invalidi in njihovim okoljem.

7. Svetovno srečanje strokovnjakov, na katerem naj bi preverili izvajanje Svetovnega akcijskega programa za invalide na sredini Desetletja invalidov Združenih narodov, je potekalo v Stockholmu leta 1987. Na srečanju je bilo predlagano, da se izdela temeljna filozofija, ki bi kazala in opozarjala na akcije, ki bi imele prednost v prihodnjih letih. Osnova te filozofije naj bi bilo priznanje pravic invalidov.

8. Tako so na srečanju predlagali, da Generalna skupščina skliče posebno konferenco, ki bi pripravila osnutek mednarodne konvencije o odpravi vseh oblik diskriminacije invalidov in ki bi jo ratificirale države ob koncu desetletja.

9. Osnutek konvencije je pripravila Italija in ga predložila Generalni skupščini na njenem dvainštiridesetem zasedanju. Naslednji osnutek konvencije je predložila Švedska na štiriinštiridesetem zasedanju Skupščine. Ne v enem ne v drugem primeru pa ni bilo mogoče doseči soglasja glede ustreznosti takšne konvencije. Po mnenju mnogih predstavnikov so obstoječe listine o človekovih pravicah zagotavljale invalidom enake pravice kot drugim.

 

Pot do Standardnih pravil

10. Opirajoč se na razprave v Generalni skupščini, je Ekonomski in socialni svet na svojem prvem rednem zasedanju leta 1990 končno dosegel soglasje o tem, da se osredotoči na izdelavo mednarodnega dokumenta drugačne vrste. Z Resolucijo 1990/26 dne 24. maja 1990 je Svet zadolžil Komisijo za socialni razvoj, da na svoji triintrideseti seji razpravlja o ustanovitvi posebne "ad hoc open-ended" (namenske in časovno neomejene) delovne skupine vladnih izvedencev, ki bi bila financirana s prostovoljnimi prispevki, da izdela standardna pravila izenačevanja možnosti za invalidne otroke, mladino in odrasle, v tesnem sodelovanju s specializiranimi agencijami, drugimi medvladnimi telesi in nevladnimi organizacijami, zlasti organizacijami invalidov. Svet je tudi zaprosil to Komisijo, da pripravi celotno besedilo teh pravil za razpravo leta 1993 in za predložitev Generalni skupščini na oseminštiridesetem zasedanju.

11. Kasnejše diskusije v Tretjem odboru Generalne skupščine na petinštiridesetem zasedanju so pokazale, da je nova pobuda za izdelavo standardnih pravil o izenačevanju možnosti za invalide, dobila široko podporo.

12. Na dvaintrideseti seji Komisije za socialni razvoj je pobudo za standardna pravila podprlo veliko število predstavnikov in razprave so privedle do sprejetja Resolucije 32/2 dne 20. februarja 1991. Na tej seji se je Komisija odločila, da v skladu z Resolucijo Ekonomskega in socialnega sveta 1990/26 ustanovi "ad hoc open-ended" delovno skupino.

Namen in vsebina Standardnih pravil za izenačevanje možnosti invalidov

13. Standardna pravila za izenačevanje možnosti za invalide so nastala na osnovi izkušenj, pridobljenih med Desetletjem invalidov Združenih narodov (1983 - 1992). T. im. "Mednarodna listina o človekovih pravicah in svoboščinah" (ang. International Bill of Human Rights), ki vključuje: Splošno deklaracijo o človekovih pravicah, Mednarodni sporazum o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, Mednarodni sporazum o državljanskih in političnih pravicah, Konvencijo o pravicah otroka, Konvencijo o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk, ter Svetovni akcijski program glede invalidov predstavljata politično in moralno podlago Pravil.

14. Čeprav Pravila niso obvezujoča, lahko postanejo mednarodne norme običajnega prava, če jih uporablja veliko število držav, ki želi spoštovati neko pravilo v mednarodnem pravu. Predstavljajo tudi močno moralno in politično obvezo za države, da le-te vendarle sprejemajo ustrezne ukrepe oziroma delujejo v smeri izenačevanja možnosti za invalide. V njih so opredeljena pomembna načela za odgovornost, aktivnost in sodelovanje. Izpostavljena so področja, ki so odločilnega pomena za kakovost življenja in dosego popolne vključitve v družbeno življenje in enakopravnosti. Pravila nudijo invalidom in njihovim organizacijam dokument za nadaljnje oblikovanje politike in za akcijo. Predstavljajo podlago za tehnično in ekonomsko sodelovanje med državami, Združenimi narodi in drugimi mednarodnimi organizacijami.

15. Namen Pravil je, da se zagotovi invalidnim dekletom, fantom, ženskam in moškim, da lahko kot člani družbe uveljavljajo enake pravice in izpolnjujejo enake obveznosti kot drugi. V vseh družbah sveta še vedno obstajajo ovire, ki preprečujejo invalidom, da bi
uveljavljali svoje pravice in svoboščine in jim otežkočajo polno vključevanje v aktivnosti njihovih družb. Države so odgovorne za to, da sprejemajo ustrezne ukrepe, s katerimi odstranjujejo takšne ovire. Invalidi in njihove organizacije morajo igrati aktivno vlogo enakopravnih partnerjev v tem procesu. Izenačevanje možnosti za invalide je bistven prispevek k splošnemu in svetovnemu prizadevanju, da se mobilizirajo človeški potenciali. Posebno pozornost je verjetno potrebno posvečati skupinam kot so žene, otroci, starejše osebe, reveži, sezonski kmetijski delavci, dva- ali večkratni invalidi, domorodci in etnične manjšine. Poleg tega obstaja veliko število invalidov beguncev, ki imajo specifične potrebe, zaradi česar jim je potrebno posvečati posebno pozornost.

 

Temeljna načela in invalidska politika

16. Načela, opredeljena v nadaljevanju, srečujemo v Pravilih vseskozi. V bistvu so zgrajena na načelih, ki jih najdemo v Svetovnem akcijskem programu glede invalidov. V nekaterih primerih odražajo razvoj, do katerega je prišlo med Desetletjem invalidov Združenih narodov.

Nezmožnost in oviranost

17. Izraz "nezmožnost" (ang. disability) vključuje veliko število različnih funkcijskih omejitev, ki so prisotne v sleherni populaciji v vseh deželah sveta. Ljudje so lahko nezmožni zaradi telesne, intelektualne ali senzorične okvare, zdravstvenega stanja ali duševne bolezni. Takšne okvare, stanja ali bolezni so lahko trajne ali prehodne narave.

18. Izraz "oviranost" (ang. handicap) pomeni izgubo ali omejitev možnosti vključevanja v življenje skupnosti na enakem nivoju kot pri drugih ljudeh. Opisuje srečanje med invalidno osebo in okoljem. Namen tega izraza je poudariti osredotočenje pozornosti na pomanjkljivosti v okolju in v mnogih organiziranih aktivnostih v družbi, npr. informacijah, komuniciranju in izobraževanju, ki preprečujejo invalidom, da bi se vanj/e vključevali pod enakimi pogoji.

19. Na uporabo izrazov "nezmožnost" in " oviranost", kot sta opredeljena v odstavkih 17 in 18 spredaj, je potrebno gledati v luči sodobne zgodovine invalidnosti. V 70-tih letih smo bili priča močni reakciji predstavnikov invalidskih organizacij in strokovnjakov s področja invalidnosti proti terminologiji tistega časa. Izraza "nezmožnost" in " oviranost" so pogosto uporabljali na nejasen način, kar je bilo slabo vodilo za oblikovanje politike in za politično akcijo. Terminologija je odražala medicinski in diagnostični pristop, ki je ignoriral pomanjkljivosti in slabosti obdajajoče družbe.

20. Leta 1980 je Svetovna zdravstvena organizacija sprejela mednarodno klasifikacijo okvar, nezmožnosti in oviranosti, ki je pomenila natančnejši in hkrati relativističen pristop. Mednarodna klasifikacija okvar, nezmožnosti in oviranosti dela jasno distinkcijo med "okvaro", "nezmožnostjo" in " oviranostjo". Ta klasifikacija se veliko uporablja na področjih kot so rehabilitacija, izobraževanje, statistika, politika, zakonodaja, demografija, sociologija, ekonomika in antropologija. Nekateri, ki jo uporabljajo, so izrazili bojazen, da je to klasifikacijo, zaradi definicije pojma " oviranost" nemara še vedno mogoče razumeti kot preveč medicinsko in preveč usmerjeno v posameznika in da morda ne pojasnjuje ustrezno interakcije med družbenimi pogoji ali pričakovanji in sposobnostmi posameznika. O teh in drugih bojaznih, ki so jih izrazili uporabniki te klasifikacije v dvanajstih letih od njene objave, bo govor v revizijah le-te, ki bodo v kratkem izdane.

21. Kot posledica izkušenj, pridobljenih pri izvajanju Svetovnega akcijskega programa, in iz splošne razprave, ki je potekala v Desetletju invalidov Združenih narodov, se je poglabljalo znanje in večalo razumevanje problematike invalidnosti in terminologije, ki so jo uporabljali. Sedanja terminologija priznava potrebo po posvečanju pozornosti individualnim potrebam in razumevanju le-teh, kot npr. rehabilitaciji in tehničnim pripomočkom, a tudi po posvečanju pozornosti pomanjkljivostim v družbi (raznim oviram za vključevanje v družbeno življenje).

Preventiva

22. Izraz "prevencija" (preprečevanje) pomeni akcijo, katere cilj je preprečiti pojav telesnih, intelektualnih, psihičnih in senzoričnih okvar (primarna prevencija) ali preprečiti, da bi okvare povzročile trajno funkcijsko omejenost ali nezmožnost (sekundarna prevencija). Prevencija lahko vključuje mnoge različne vrste dejavnosti, kot npr. primarno zdravstveno varstvo, prenatalno in postnatalno varstvo, izobraževanje o prehrani, imunizacijske akcije proti nalezljivim boleznim, ukrepe za odpravljanje endemičnih bolezni, varnostne predpise, programe za preprečevanje nezgod v različnih okoljih, vključno s prilagajanjem delovnih mest, da bi tako preprečevali poklicno invalidnost in poklicne bolezni, vključuje pa tudi preprečevanje invalidnosti, ki je posledica onesnaževanja okolja ali oboroženega spopada.

Rehabilitacija

23. Izraz "rehabilitacija" se nanaša na proces, ki je namenjen temu, da se omogoči invalidom doseči in ohranjati optimalni telesni, senzorični, intelektualni, psihični in/ali socialni funkcijski nivo, s čimer se jim omogoči, da spremenijo svoje življenje v smislu višje stopnje neodvisnosti. Rehabilitacija lahko vključuje ukrepe, s katerimi zagotovimo in/ali ponovno vzpostavimo funkcije oziroma kompenziramo izgubo ali odsotnost neke funkcije ali funkcijske omejitve. Pri rehabilitacijskem procesu ne gre za začetno zdravstveno varstvo. Vključuje široko paleto ukrepov in aktivnosti, od bolj temeljne in splošne rehabilitacije do ciljno usmerjenih aktivnosti, npr. poklicne rehabilitacije.

Izenačevanje možnosti

24. Izraz "izenačevanje možnosti" pomeni proces, prek katerega različne sisteme družbe in okolja, kot so npr. javne službe, razne aktivnosti, informacije in dokumentacija, napravimo dostopne vsem, zlasti invalidom.

25. Načelo enakih pravic pomeni, da so potrebe slehernega posameznika enako pomembne in da moramo te potrebe postaviti za osnovo načrtovanja družb in uporabiti vsa razpoložljiva sredstva tako, da zagotavljajo, vsakemu posamezniku enake možnosti za vključitev v družbeno življenje.

26. Invalidi so člani družbe in imajo pravico, da ostanejo v svojem lokalnem okolju. Dobiti morajo podporo, ki jo potrebujejo znotraj rednih struktur izobraževanja, zdravstva, zaposlovanja in socialnih služb.

27. Ker dosežejo invalidi enake pravice, morajo imeti tudi enake obveznosti. Z doseganjem večjih pravic morajo tudi družbe večati svoja pričakovanja in zahteve do invalidov. Kot del procesa izenačevanja možnosti je potrebno invalidom zagotoviti pomoč pri prevzemanju polne odgovornosti, ki jo kot enakopravni člani družbe imajo.

 

UVOD

Države je pri sprejemanju Standardnih pravil vodilo naslednje:

1. Obljuba, dana v skladu z Listino Združenih narodov, da se sprejmejo skupni in ločeni ukrepi v sodelovanju z OZN, s katerimi bodo podpirale višji življenjski standard, polno zaposlenost, ekonomski in socialni napredek ter razvoj.

2. Zavezanost človekovim pravicam in temeljnim svoboščinam, socialni pravičnosti in dostojanstvu ter vrednosti človeške osebe, proklamiranih v Listini.

3. Upoštevaje zlasti mednarodne standarde o človekovih pravicah, opredeljenih v Splošni deklaraciji o človekovih pravicah, Mednarodnem sporazumu o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah ter Mednarodnem sporazumu o državljanskih in političnih pravicah.

4. Dejstvo, da ti dokumenti proklamirajo, da je pravice, ki jih le-ti razglašajo, potrebno v enaki meri zagotoviti vsem posameznikom, brez razlikovanja.

5. Konvencija o pravicah otroka, ki prepoveduje diskriminacijo na osnovi invalidnosti in zahteva posebne ukrepe, s katerimi naj se zagotovijo pravice invalidnih otrok, ter Mednarodna konvencija o zaščiti pravic vseh sezonskih kmetijskih delavcev in članov njihovih družin, ki določa nekatere preventivne ukrepe proti invalidnosti.

6. Določbe v Konvenciji o odpravi vseh oblik diskriminacije žena, s katerimi bi zagotovili pravice invalidnih deklet in žena.

7. Deklaracija o pravicah invalidov, Deklaracija o pravicah duševno prizadetih oseb, Deklaracija o socialnem napredku in razvoju, Načela za zaščito oseb z duševno boleznijo in za izboljšanje varstva duševnega zdravja in druge pomembne dokumente, ki jih je sprejela Generalna skupščina.

8. Konvencije in priporočila, ki jih je sprejela Mednarodna organizacija dela, s posebnim poudarkom na enakopravno in nediskriminativno vključevanje invalidov v zaposlovanje.

9. Priporočila in delo Izobraževalne, znanstvene in kulturne organizacije Združenih narodov, zlasti še Svetovne deklaracije o izobraževanju za vse13, Svetovne zdravstvene organizacije, Otroškega sklada Združenih narodov in drugih prizadetih organizacij.

10. Zaveza, dana glede varstva okolja.

11. Opustošenja, ki ga povzroči oborožen konflikt in obžalujočo uporabo pičlih resursov za proizvodnjo orožja.

12. Dejstvo, da Svetovni akcijski program glede invalidov in njegova definicija o izenačevanju možnosti predstavljata resne ambicije mednarodne skupnosti, da ustvari različne mednarodne instrumente in priporočila praktičnega in konkretnega pomena.

13. Ugotovitev, da je cilj Desetletja invalidov Združenih narodov (1983-1992), da realizira Svetovni akcijski program, še vedno veljaven in da zahteva urgentno in kontinuirano akcijo.

14. Dejstvo, da Svetovni akcijski program temelji na načelih, ki so enako veljavna tako v deželah v razvoju kot v industrijsko razvitih državah.

15. Spoznanje, da bodo le povečani napori, omogočili invalidom polno in enakopravno uživanje človekovih pravic in njihovo vključenost v družbo.

16. Prepričanje, da morajo biti invalidi, njihovi starši, varuhi, zagovorniki in organizacije aktivni partnerji držav pri načrtovanju in izvajanju vseh ukrepov, ki zadevajo njihove državljanske, politične, ekonomske, socialne in kulturne pravice.

 

V skladu z resolucijo Ekonomskega in socialnega sveta 1990/26 in opirajoč se na specifične ukrepe, potrebne, da dosežejo invalidi enakopravnost z drugimi, le-ti so podrobno definirani v Svetovnem akcijskem programu, so Države sprejele Standardna pravila za izenačevanje možnosti invalidov, opisana v nadaljevanju, in z njimi želele predvsem:

(a) poudariti, da celotna akcija na področju invalidnosti predpostavlja ustrezna znanja in izkušnje v zvezi s pogoji in posebnimi potrebami invalidov;

(b) naglasiti, da je proces, preko katerega se vsak aspekt družbene organizacije naredi dostopen vsem, osnovni cilj družbeno-ekonomskega razvoja;

(c) očrtati odločilne aspekte socialne politike v sferi invalidnosti, vključno z aktivnim vzpodbujanjem tehničnega in ekonomskega sodelovanja, kadar je to primerno;

(d) zagotoviti modele za proces političnega odločanja, ki je potreben, da se dosežejo enake možnosti, misleč pri tem na velike razlike v nivoju tehničnega in ekonomskega razvoja, na dejstvo, da mora proces odražati jasno razumevanje kulturnega konteksta, znotraj katerega le-ta poteka,ter odločujočo vlogo invalidov v njem;

(e) predlagati nacionalne mehanizme za tesno sodelovanje med državami, organi sistema Združenih narodov, drugimi medvladnimi telesi in organizacijami invalidov in

(f) učinkovit sistem za nadzor in usmerjanje procesa, s katerim skušajo države doseči izenačenje možnosti za invalide.

 

I. PREDPOGOJI ZA ENAKOPRAVNO PARTICIPACIJO

 

1. pravilo: Osveščanje

Države naj sprejmejo ustrezne ukrepe, da bi povečale osveščenost družbe o invalidih, njihovih pravicah, potrebah, potencialih in njihovem prispevku.

1. Države naj zagotovijo, da bodo odgovorni organi oblasti razširjali invalidom, njihovim družinam, strokovnjakom in širši javnosti aktualne informacije o razpoložljivih programih in pomožnih službah. Informacije invalidom naj bodo predstavljene v njim dostopni obliki.

2. Države naj uvajajo in podpirajo informacijske akcije o invalidih in invalidski politiki, s katerimi posredujejo sporočilo, da so invalidi državljani z enakimi pravicami in obveznostmi kot drugi, kar opravičuje ukrepe za odstranitev vseh ovir za njihovo polno sodelovanje.

3. Države naj podpirajo predstavljanje invalidov v masovnih medijih na pozitiven način; o tej zadevi se je potrebno posvetovati z organizacijami invalidov.

4. Države naj zagotovijo, da bodo javni vzgojno izobraževalni programi v vseh pogledih odražali načelo polne participacije in enakopravnosti.

5. Države naj povabijo invalide in njihove družine ter organizacije, da sodelujejo pri javnih vzgojno izobraževalnih programih glede invalidskih zadev.

6. Države naj vzpodbujajo podjetja v zasebnem sektorju, da vključujejo invalidsko problematiko v vse vidike svoje dejavnosti.

7. Države naj uvajajo in podpirajo programe, ki so usmerjeni v osveščanje invalidov o njihovih pravicah in potencialih. Povečano samozaupanje in večje kompetence bodo pomagale invalidom, da izkoristijo možnosti, ki so jim na voljo.

8. Osveščanje naj bo pomemben del vzgoje in izobraževanja invalidnih otrok, prav tako pa tudi vseh rehabilitacijskih programov. Invalidi bi si lahko tudi medsebojno pomagali pri osveščanju prek aktivnosti lastnih organizacij.

9. Osveščanje naj bo vključeno v izobraževanje vseh otrok in naj predstavlja sestavni del učiteljskih izobraževalnih programov in izobraževanja vseh ostalih strokovnjakov.

 

2. pravilo: Skrb za zdravje

Države naj zagotovijo invalidom učinkovito skrb za zdravje.

1. Države naj si prizadevajo za zagotovitev programov, ki jih vodijo multidisciplinarni teami strokovnjakov za zgodnje odkrivanje, ocenjevanje in zdravljenje okvar. To bi lahko preprečilo, zmanjšalo ali odpravilo posledice invalidnosti. Takšni programi naj zagotovijo polno sodelovanje invalidov in njihovih družin na individualnem nivoju in invalidskih organizacij na nivoju načrtovanja in vrednotenja.

2. Strokovne delavce v lokalnih skupnostih (upravnih enotah) je potrebno usposobiti za delo na področjih kot so zgodnje odkrivanje okvar, nudenje primarne pomoči in napotitev na ustrezne strokovne službe.

3. Države naj zagotovijo, da se invalidom, zlasti dojenčkom in otrokom, nudi enak nivo zdravstvene nege znotraj istega sistema kot drugim članom družbe.

4. Države naj zagotovijo, da je vse zdravstveno in pomožno zdravstveno osebje (op.: usposobljeno v tečajih za nujno pomoč) ustrezno usposobljeno in opremljeno za nudenje zdravstvene pomoči invalidom in da ima dostop do ustreznih metod zdravljenja in tehnologije.

5. Države naj zagotovijo, da je zdravstveno, pomožno zdravstveno in podobno osebje ustrezno usposobljeno, da ne daje neustreznih nasvetov staršem ter s tem omejuje možnosti njihovim otrokom. To usposabljanje naj bo permanenten proces in naj temelji na najnovejših razpoložljivih informacijah.

6. Države naj zagotovijo, da se invalidom nudi ustrezno zdravljenje in zdravila , ki bi jih potrebovali za ohranjanje in izboljšanje svojega nivoja delovanja.

 

3. pravilo : Rehabilitacija

Države naj zagotovijo invalidom ustrezno rehabilitacijo, da bi le-ti dosegali in ohranjali optimalno stopnjo neodvisnosti.

1. Države naj razvijajo nacionalne rehabilitacijske programe za vse kategorije invalidov. Takšni programi naj temeljijo na dejanskih individualnih potrebah invalidov in na načelih polne participacije in enakopravnosti.

2. Takšni programi naj vključujejo širok krog aktivnosti, kot na primer usposabljanje osnovnih spretnosti, da se izboljša ali kompenzira prizadeta funkcija, svetovanje invalidom in njihovim družinam, razvijanje samozavesti in priložnostna pomoč, kot npr. ocenjevanje in svetovanje.

3. Vsi invalidi, vključno osebe s hudimi in/ali multiplimi nezmožnostmi, ki jim je potrebna rehabilitacija, naj imajo do nje tudi dostop.

4. Invalidom in njihovim družinam naj se omogoči, da sodelujejo pri načrtovanju in organizaciji svoje rehabilitacije.

5. Celovita rehabilitacija naj bo na voljo v lokalni skupnosti, v kateri invalid živi. Vendar pa je v nekaterih primerih, da bi dosegli določen rehabilitacijski cilj, mogoče organizirani tudi posebne, časovno omejene rehabilitacijske tečaje, po potrebi v bolnišnični obliki.
 

6. Invalide in njihove družine je potrebno vzpodbujati, da se vključujejo v rehabilitacijo, npr. kot šolani učitelji, inštruktorji ali svetovalci.

7. Države naj, ko oblikujejo ali vrednotijo rehabilitacijske programe, upoštevajo in uporabijo strokovno znanje invalidskih organizacij.

 

4. pravilo: Strokovno - podporne službe

Države naj zagotavljajo razvoj in razpoložljive strokovne storitve, vključno s pripomočki za invalide, ki jim pomagajo povečati raven neodvisnosti v vsakdanjem življenju in pri uresničevanju njihovih pravic.

1. Države naj, kot pomembne ukrepe za izenačenje možnosti, zagotavljajo pripomočke in opremo, osebno pomoč in informiranje in sicer v skladu s potrebami invalidov.

2. Države naj podpirajo razvoj, proizvodnjo, širjenje in servisiranje pripomočkov in opreme ter širjenje znanja o le-teh.

3. Da bi to dosegli, je potrebno izkoristiti splošno razpoložljivo tehnično ekspertno znanje. V industrijskih državah z visoko tehnologijo je le-to potrebno zares v celoti izkoristiti, da bi se tako izboljšala raven učinkovitosti pripomočkov in opreme. Pomembno je vzpodbujati razvoj in proizvodnjo preprostih in cenenih pripomočkov, pri čemer naj se, kadar je to mogoče, uporabljajo lokalni materiali in lokalne proizvodne kapacitete. V proizvodnjo teh pripomočkov bi bilo mogoče vključiti tudi invalide same.

4. Države naj priznajo, da morajo imeti vsi invalidi, ki potrebujejo ustrezne pripomočke, do le-teh dostop, vključno s finančno dostopnostjo. To v danih okoliščinah pomeni, da naj bi se pripomočke in opremo zagotavljalo brezplačno ali po tako nizki ceni, da bi imeli invalidi ali njihove družine možnost, da jih nabavijo.

5. V rehabilitacijskih programih za zagotavljanje pripomočkov in opreme naj države upoštevajo posebne zahteve deklet in fantov do le-teh, in sicer glede dizajna, trpežnosti in primernosti za starostno dobo.

6. Države naj podpirajo razvoj in zagotavljanje programov osebne pomoči pri prenosu informacij, zlasti za osebe s težkimi ali multiplimi nezmožnostmi. Takšni programi bi povečali raven sodelovanja invalidov v vsakdanjem življenju doma, na delu, v šoli in pri rekreativnih dejavnostih.

7. Programi osebne pomoči naj bodo oblikovani tako, da imajo invalidi, ki so v te programe vključeni, odločilen vpliv na način, kako ti programi potekajo.

 

II. CILJNA PODROČJA ZA ENAKOPRAVNO SODELOVANJE

 

5. pravilo: Dostopnost

Države naj celovito spoznajo pomembnost dostopnosti v procesu izenačevanja možnosti na vseh nivojih družbe. Za osebe s kakšnimi koli nezmožnostmi naj države
(a) uvedejo akcijske programe, ki bodo omogočili dostopnost fizičnega okolja;
(b) sprejmejo ukrepe, da zagotovijo dostop do informacij in komuniciranja.

a) Dostop do fizičnega okolja

1. Države naj uvedejo ukrepe, za odstranitev ovir v fizičnem okolju. Takšni ukrepi naj spodbudijo pripravljanje standardov in smernic, ki bi vodile k sprejetju ustrezne zakonodaje ter tako zagotovile dostopnost do različnih področij v družbi, kot npr. do stanovanj, zgradb, javnega transporta in drugih transportnih sredstev, cest in drugega zunanjega okolja.

2. Države naj zagotovijo arhitektom, inženirjem za visoke gradnje in drugim, ki so poklicno vključeni v oblikovanje in gradnjo fizičnega okolja, dostop do ustreznih informacij o invalidski politiki in do ukrepov za doseganje dostopnosti.

3. Zahteve glede dostopnosti naj bodo vključene v oblikovanje in gradnjo fizičnega okolja od začetka procesa oblikovanja.

4. Invalidske organizacije naj sodelujejo pri pripravljanju standardov in norm za dostopnost. Vključene naj bodo tudi na lokalnem nivoju, in sicer vse od začetnega načrtovanja, ko se oblikujejo javni gradbeni projekti, s čimer bo zagotovljena maksimalna dostopnost.

b) Dostop do informacij in komuniciranja

5. Invalidi in, kjer je to ustrezno, njihove družine in zagovorniki, naj imajo dostop do vseh informacij v zvezi z diagnozo, pravicami in razpoložljivimi storitvami ter programi, in to na vseh stopnjah. Takšne informacije naj bodo podane v oblikah, ki so invalidom dostopne.

6. Države naj razvijajo strategije, da omogočijo različnim kategorijam invalidov dostop do informacij in dokumentov. Uporablja naj se Braillova pisava, knjižnice na osnovi avdiotrakov, tisk z velikimi črkami in druge ustrezne tehnologije, da se osebam z vizualnimi poškodbami zagotovi dostop do pisnih informacij in dokumentov. Podobno naj se uporabljajo ustrezne tehnologije, za zagotovitev dostopa do pisnih informacij ljudem s slušnimi okvarami ali težavami pri razumevanju.

7. Pozornost naj se posveča uporabi znakovnega jezika pri vzgoji gluhih otrok v družinah in skupnostih. Zagotoviti je potrebno tudi razlaganje znakovnega jezika, da bi se tako olajšalo sporazumevanje med gluhimi osebami in drugimi.

8. Pozornost je potrebno posvečati tudi potrebam ljudi z drugimi nezmožnostmi komuniciranja.

9. Države naj vzpodbujajo medije, zlasti televizijo, radio in časopise, k temu, da bi bile njihove storitve dostopne.

10. Države naj zagotovijo, da bodo nove računalniško podprte informacije in sistemi storitev, ki so na voljo splošni javnosti, izdelani tako, da so bodisi dostopni invalidom že v začetni obliki ali prikrojeni tako, da jim kot takšni postanejo dostopni.

11. Ko se informacijske službe prilagaja potrebam invalidom, se je nujno potrebno posvetovati z invalidi samimi.

 

6. pravilo: Vzgoja in izobraževanje

Države naj priznajo načelo enakih primarnih, sekundarnih in terciarnih edukacijskih možnosti za invalidne otroke, mladino in odrasle v integriranih okoljih. Zagotovijo naj, da bo izobraževanje invalidov sestavni del splošno vzgojno - izobraževalnega sistema.

1. Organi, ki so pristojni za splošno izobraževanje, so odgovorni za izobraževanje invalidov v integriranih okoljih. Izobraževanje invalidov naj tvori integralni del nacionalnega načrtovanja izobraževanja, oblikovanja učnih načrtov in šolske organizacije.

2. Izobraževanje v integriranih šolah predpostavlja zagotavljanje informacijske službe in drugih strokovnih služb. Zagotoviti je potrebno ustrezno dostopnost in strokovne službe, ki bodo zadovoljile potrebe ljudi z različnimi posebnimi potrebami.

3. Skupine staršev in invalidske organizacije naj se vključujejo v izobraževalni proces na vseh ravneh.

4. V državah, kjer je izobraževanje obvezno, naj bo le-to zagotovljeno dekletom in fantom z vsemi vrstami in stopnjami nezmožnosti, vključno z najtežjimi.

5. Posebno pozornost je potrebno posvečati:

(a) zelo majhnim otrokom s posebnimi potrebami;

(b) predšolskim otrokom s posebnimi potrebami;

(c) odraslim invalidom, predvsem ženskam.

6. Da bi zagotovili pogoje izobraževanja invalidov v rednih šolah, morajo države:

(a) imeti jasno opredeljeno politiko, za katero bo razumevanje in bo sprejeta na nivoju šole in v širši skupnosti;

(b) upoštevati fleksibilnost učnih načrtov, njihovo dopolnjevanje in prilagajanje;

(c) zagotavljati kakovostne materiale, stalno usposabljanje učiteljev in asistentov.

7. Na integrirano izobraževanje in programe, ki so zasnovani na potrebah posameznih lokalnih skupnosti, je potrebno gledati kot na komplementarne (dopolnilne) pristope pri zagotavljanju učinkovitega izobraževanja in usposabljanja invalidov. Nacionalni programi, ki temeljijo na potrebah posamezne lokalne skupnosti, naj vzpodbujajo skupnosti, da pri zagotavljanju izobraževanja invalidnim osebam, uporabljajo in razvijajo lastne vire.

8. V situacijah, kjer splošni šolski sistem še ne zadovoljuje vseh potreb invalidov, naj se razmišlja tudi o posebnem izobraževanju. Le-to naj bo naravnano na pripravljanje učencev za izobraževanje v splošnem šolskem sistemu. Kakovost takšnega izobraževanja naj odraža enake standarde in pričakovanja kot splošno izobraževanje in naj bo s slednjim ozko povezano. Do neke mere naj se učencem nudi enaka količina učnih sredstev kot neinvalidom. Države naj stremijo za tem, da postopno vključujejo posebne izobraževalne storitve v redno izobraževanje. Sprejeto je stališče, da je v nekaterih primerih posebno izobraževanje potrebno sprejeti kot najustreznejšo obliko izobraževanja za nekatere učence s posebnimi potrebami.

9. Zaradi posebnih komunikacijskih potreb gluhih in gluhih/slepih oseb poteka izobraževanje le-teh morda ustrezneje v šolah za takšne osebe ali v posebnih razredih in enotah rednih šol. Zlasti na začetni stopnji je potrebno usmeriti pozornost na zanje naravnejši način pouka, ki bo zagotavljal učinkovite komunikacijske sposobnosti in v največji možni meri razvijal neodvisnost gluhih in slepih.

 

7. pravilo: Zaposlovanje

Države naj priznajo načelo, da je potrebno invalide usposobiti za uresničevanje njihovih človeških pravic, zlasti na področju zaposlovanja. Tako v podeželskih kot urbanih področjih morajo imeti invalidi enake možnosti za produktivno in donosno delo na trgu delovne sile.

1. Zakoni in predpisi na področju zaposlovanja invalidov jih ne smejo omejevati in ne smejo postavljati ovir pri njihovem zaposlovanju.

2. Države naj aktivno podpirajo vključevanje invalidov v redno zaposlovanje. Ta aktivna podpora bi lahko tekla prek raznovrstnih ukrepov, kot je npr. poklicno usposabljanje, kvotni sistem, temelječih na vzpodbudah, rezerviranem ali usmerjenem zaposlovanju, posojilih ali dotacijah podjetjem, ekskluzivnih pogodbah ali prednostnih proizvodnih pravicah, davčnih koncesijah, odobritvi pogodb ali drugi tehnični in finančni pomoči podjetjem, ki zaposlujejo invalide. Države naj tudi vzpodbujajo delodajalce, da svoje obrate prilagodijo tako, da lahko v njih zaposlijo tudi invalidne oseb

3. Akcijski programi držav naj vključujejo:

(a) ukrepe za načrtovanje in prilagajanje delovnih mest in delovnih prostorov na takšen način, da le-ti postanejo dostopni invalidom;

(b) podporo za uporabo novih tehnologij in razvoj ter proizvodnjo pomožnih naprav, orodja in opreme ter ukrepov, da se olajša dostop do takšnih naprav in opreme za invalide in se jim tako omogoči ohraniti zaposlitev;

(c) zagotavljanje ustreznega usposabljanja in zaposlitve ter stalna podpora, kot npr. osebna pomoč in tolmači.

4. Države naj uvajajo in podpirajo akcije za osveščanje javnosti, namenjene premagovanju negativnih stališč in predsodkov glede invalidnih delavcev.

5. V svoji funkciji delodajalcev naj države ustvarjajo ugodne pogoje za zaposlovanje invalidov v javnem sektorju.

6. Države, sindikati in organizacije delodajalcev naj medsebojno sodelujejo, pri zagotavljanju pospeševalne politike zaposlovanja invalidov, ustreznega deleža zaposlenih invalidov in pogojev zaposlovanja, s sprejemanjem ukrepov za izboljšanje delovnega okolja, preprečevanje poškodb in funkcijskih okvar ter ukrepov za rehabilitacijo invalidov, ki so utrpeli poškodbe na delu.

7. Cilj naj bi vedno bil redna zaposlitev invalidov na odprtem trgu delovne sile. Za invalide, katerim ni mogoče zagotoviti redne zaposlitve, naj se oblikujejo alternativne enote s podpornim ali zaščitnim zaposlovanjem. Pomembno je, da se kakovost takšnih programov oceni glede na zagotavljanje možnosti za zaposlitev invalidov na trgu delovne sile.

8. Sprejeti je potrebno ukrepe, za vključitev invalidov v programe usposabljanja in zaposlovanja v zasebnem in neformalnih sektorjih.

9. Države, sindikati in delodajalci naj sodelujejo z organizacijami invalidov glede vseh ukrepov, ki ustvarjajo možnosti za usposabljanje in zaposlovanje, vključno z gibljivim delovnim časom, delom s skrajšanim (polovičnim) delovnim časom, delitvijo delovnega mesta, samozaposlovanjem (kot zasebniki) in dežurno službo za usluge invalidom.

 

8. pravilo : Finančna pomoč in socialna varnost

Države so odgovorne za zagotavljanje socialne varnosti invalidov pa tudi za zagotavljanje finančne pomoči.

1. Države naj zagotavljajo ustrezen dohodek invalidom, ki zaradi nezmožnosti ali okoliščin, ki so povezane z nezmožnostjo, začasno izgubijo svoj dohodek, se jim je le-ta zmanjša ali pa jim je bila zavrnjena možnost zaposlitve. Države naj zagotovijo, da podpora upošteva stroške, ki jih pogosto imajo invalidi in njihove družine zaradi invalidnosti.

2. V deželah, v katerih obstaja socialna varnost, socialno zavarovanje ali kjer razvijajo druge programe socialne blaginje za široke sloje prebivalstva, naj države zagotovijo, da takšni sistemi ne izključujejo ali prikrajšajo invalidov.

3. Države naj zagotovijo dohodek in socialno varnost tudi osebam, ki prevzamejo skrb za invalide.

4. Sistemi socialne varnosti naj vključujejo vzpodbude, s katerimi se vzpostavi pridobitna sposobnost invalidov. Takšni sistemi naj zagotavljajo ali prispevajo k organizaciji, razvijanju in financiranju poklicnega usposabljanja. Pomagajo naj pri namestitvi na delovno mesto.

5. Programi socialne varnosti naj zagotavljajo vzpodbude za invalide, da le-ti iščejo zaposlitev, da bi vzpostavili ali ponovno vzpostavili sposobnost pridobivanja dohodka.

6. Finančna pomoč naj se ohranja do zagotovitve stalne materialne varnosti, na način, ki invalida ne odvrača od iskanja zaposlitve. Zmanjša ali ukine naj se šele takrat, ko invalidi dosežejo ustrezen in zanesljiv dohodek.

7. V deželah, kjer socialno varnost v veliki meri zagotavlja zasebni sektor, naj države vzpodbujajo lokalne skupnosti, neprofitne organizacije in družine, da razvijajo ukrepe samopomoči in vzpodbude za zaposlovanje ali za samozaposlovanje invalidov.

 

9. pravilo: Družinsko življenje in osebna integriteta

Države naj podpirajo polno udeležbo invalidov v družinskem življenju. Podpirajo naj njihovo pravico do osebne integritete in zagotavljajo, da zakoni ne prikrajšajo invalidov za spolne odnose, poroko in starševstvo.

1. Invalidom naj bo omogočeno, da živijo s svojimi družinami. Države naj vzpodbujajo ustrezne rešitve in jih vključujejo v družinsko svetovanje, da bi tako zadovoljevali posebne potrebe invalida. Družinam, v katerih živi invalid, naj bo na voljo oskrba med oddihom svojcev in strežniška oskrba. Države naj osebam, ki želijo vzgajati ali posvojiti invalidnega otroka, odstranijo vse nepotrebne ovire.

2. Invalidnim osebam se ne sme odreči možnost, da izkusijo spolnost, imajo spolne odnose in doživijo starševstvo. Upoštevajoč dejstvo, da imajo lahko invalidi težave pri poroki in ustanovitvi družine, naj države vzpodbujajo ustrezno svetovanje. Invalidi morajo imeti enak dostop kot drugi tako do metod načrtovanja družine kakor tudi do informacij - v dostopni obliki - glede spolne funkcije njihovih teles.

3. Države naj podpirajo ukrepe, da se spremenijo še vedno prisotna negativna stališča do poroke, spolnosti in starševstva invalidov, zlasti invalidnih deklet in žena. Medije je potrebno vzpodbujati k temu, da igrajo večjo vlogo pri odstranjevanju takšnih negativnih stališč.

4. Invalidi in njihove družine morajo biti v celoti informirani glede preventivnih ukrepov proti spolni zlorabi in drugim oblikam zlorabljanja. Invalidi so zlasti izpostavljeni zlorabam v družini, skupnosti ali ustanovah, zato jih je potrebno podučiti, kako se ogniti pojavom zlorabe, ter kako spoznati, kdaj je do zlorabe prišlo, predvsem pa da je potrebno takšna dejanja prijaviti.

 

10. pravilo : Kultura

Države naj zagotavljajo, da bodo invalidi vključeni v kulturne dejavnosti in da lahko v le-teh sodelujejo na enakopravni osnovi.

1. Države naj zagotovijo invalidom možnost, da izkoristijo svoje ustvarjalne, umetniške in intelektualne potenciale, ne le za lastno korist, temveč tudi za obogatitev svoje skupnosti, bodisi v urbanih ali podeželskih področjih. Primeri takšnih aktivnosti so ples, glasba, književnost, gledališče, upodabljajoča umetnost - slikarstvo in kiparstvo ter podobno. Zlasti v deželah v razvoju je potrebno dati poudarek tradicionalnim in sodobnim oblikam umetnosti, kot so lutkarstvo, recitiranje in pripovedništvo.

2. Države naj invalidom omogočijo dostopnost in razpoložljivost objektov za kulturne prireditve in javne službe, kot so gledališča, muzeji, kino dvorane in knjižnice.

3. Države naj uvajajo razvoj in uporabo posebne tehnične opreme, ki bo književnost, filme in gledališče približala invalidom.

 

11. pravilo : Rekreacija in šport

Države naj sprejemajo ukrepe, s katerimi bodo zagotovili invalidom enake možnosti za rekreacijo in šport.

1. Države naj uvedejo ukrepe, s katerimi bodo postali objekti za rekreacijo in šport, hoteli, plaže, športni stadioni, telovadnice itd., dostopni invalidom. Takšni ukrepi naj vključujejo podporo osebju in rekreacijskim ter športnim programom, vključno s projekti za razvijanje načinov dostopnosti in sodelovanja, programi informiranja in treninga.

2. Turistični organi oblasti, potovalne agencije, hoteli, prostovoljne organizacije in drugi, ki so vključeni v rekreacijske aktivnosti ali organizacijo potovanj, naj nudijo svoje storitve vsem, s tem da upoštevajo specifične potrebe invalidov. Zagotoviti je potrebno ustrezno usposabljanje, da se ta proces podpre.

3. Športne organizacije je potrebno vzpodbujati, da razvijajo možnosti za sodelovanje invalidov v športnih aktivnostih. V nekaterih primerih bi lahko ukrepi za dostopnost zadostovali, da se odprejo možnosti za sodelovanje. V drugih primerih bi bila potrebna posebna oprema ali posebne igre. Države naj podpirajo sodelovanje invalidov v nacionalnih in mednarodnih športnih disciplinah.

4. Invalidi, ki sodelujejo pri športnih aktivnostih, naj bi imeli dostop do izobraževanja in treninga enake kakovosti kot drugi udeleženci.

5. Organizatorji športne in rekreacijske dejavnost naj se pri razvijanju storitev za invalide posvetujejo z invalidskimi organizacijami.

 

12. pravilo : Religija

Države naj vzpodbujajo ukrepe za enakopravno udeležbo invalidov v verskem življenju svojih skupnosti.

1. Države naj - ob posvetovanju z verskimi organizacijami - vzpodbujajo ukrepe za odpravo razlikovanja in naredijo verske aktivnosti dostopne invalidom.

2. Države naj vzpodbujajo razdeljevanje informacij o invalidskih zadevah verskim institucijam in organizacijam. Države naj tudi vzpodbujajo verske oblasti, da vključijo informacije o invalidski politiki v usposabljanje za verske poklice, kot tudi v verske izobraževalne programe.

3. Vzpodbujajo naj tudi dostopnost verske literature invalidom s posebnimi potrebami (slepim, slabovidnim, naglušnim in gluhim).

4. Države in/ali verske organizacije naj se posvetujejo z invalidskimi organizacijami glede enakopravnega sodelovanja pri verskih aktivnostih.

 

III. POGOJI IN UKREPI ZA IZVAJANJE PRAVIL

 

13. pravilo: Informiranje in raziskovanje

Države naj prevzamejo najvišjo odgovornost za zbiranje in posredovanje informacij o življenjskih pogojih invalidov in pospešujejo celovito raziskovanje, vključno z ovirami, ki vplivajo na življenje invalidov.

1. Države naj v rednih presledkih zbirajo statistične podatke, specifične za oba spola, in druge informacije glede življenjskih pogojev invalidov. Takšno zbiranje podatkov bi lahko bilo vključeno v nacionalni popis prebivalstva ter ankete o gospodinjstvih in, med drugim,bi ga bilo mogoče izvajati v tesnem sodelovanju z univerzami, raziskovalnimi inštituti in invalidskimi organizacijami. Zbirke podatkov naj vključujejo vprašanja v zvezi s programi in službami ter njihovo uporabo.

2. Države naj razmislijo o ustanovitvi banke podatkov o invalidnosti, ki bi vključevala statistične podatke o razpoložljivih službah in programih ter o različnih kategorijah invalidov. Pri tem morajo zavarovati zasebnost posameznika in njegovo osebno integriteto.

3. Države naj uvajajo in podpirajo raziskovalne programe o socialni in ekonomski problematiki ter o problematiki sodelovanja, ki vpliva na življenje invalidov in njihovih družin. Takšne raziskave naj vključujejo študije o vzrokih, tipih in pogostosti invalidnosti, razpoložljivosti in učinkovitosti obstoječih programov in o potrebi po razvijanju in vrednotenju služb in pomožnih - vzpodbujevalnih ukrepov.

4. Države naj - v sodelovanju z invalidskimi organizacijami - razvijejo in sprejmejo terminologijo in kriterije za izvajanje nacionalnih statističnih in drugih pregledov.

5. Države naj olajšajo sodelovanje invalidov pri zbiranju podatkov in raziskovanju. Za opravljanje takšnih raziskav naj države zlasti vzpodbujajo sodelovanje invalidov-strokovnjakov.

6. Države naj podpirajo izmenjavo izsledkov raziskav in izkušenj.

7. Države naj sprejmejo ukrepe za širjenje informacij in védenja o invalidnosti na vseh političnih in upravnih nivojih znotraj nacionalnega, regionalnega in lokalnega okolja.

 

14. pravilo: Oblikovanje politike in planiranje

Države naj zagotovijo, da bodo vidiki invalidnosti zajeti v oblikovanje vse pomembne politike in v nacionalno planiranje.

1. Države naj uvedejo in načrtujejo ustrezno politiko za invalide na nacionalnem nivoju ter vzpodbujajo in podpirajo akcije na regionalnem in lokalnem nivoju.

2. Države naj vključijo invalidske organizacije v celotno odločanje glede načrtov in programov, ki zadevajo invalide ali vplivajo na njihov ekonomski in socialni status.

3. Potrebe in zadeve invalidov naj bodo vključene v splošne in v posamezne programe, zakone in sklepe.

4. Najvišja odgovornost držav za položaj invalidov ne razbremeni drugih njihove odgovornosti. Slehernega, ki je odgovoren za službe, aktivnosti ali zagotavljanje informacij v družbi, je potrebno vzpodbujati k temu, da sprejme odgovornost za to, da se izdelajo programi, ki so dostopni invalidom.

5. Države naj podpirajo lokalne skupnosti pri razvijanju programov in ukrepov za invalide. Eden od načinov, kako to doseči, bi lahko bila, priprava priročnikov in kontrolnih list ter zagotovitev programov usposabljanja strokovnega osebje.

 

15. pravilo: Zakonodaja

Države so odgovorne za to, da ustvarijo zakonske podlage za ustrezne ukrepe in da s tem dosežejo polno sodelovanje in enakopravnost invalidov.

1. Nacionalna zakonodaja, ki uzakonja pravice in obveznosti državljanov, naj vključuje pravice in obveznosti invalidov. Države so dolžne omogočiti invalidom, da uresničujejo svoje pravice, vključno s človeškimi, civilnimi in političnimi pravicami, na enakopravni podlagi z drugimi državljani. Države morajo zagotoviti, da so invalidske organizacije vključene v razvijanje nacionalne zakonodaje za pravice invalidov, kot tudi pri stalnem vrednotenju te zakonodaje.

2. Zakonodajna akcija je morda potrebna, da se odstranijo pogoji, ki negativno vplivajo na življenje invalidov, vključno z nadlegovanjem in zavajanjem le-teh. Vsakršne diskriminacijske določbe proti invalidom je potrebno odpraviti. Nacionalna zakonodaja mora skrbeti za ustrezne sankcije v primeru kršitev načel nediskriminacije.

3. Nacionalna zakonodaja, ki ureja pravice invalidov, je lahko v dveh različnih oblikah. Pravice in obveznosti je mogoče vključiti v splošno zakonodajo ali pa so vsebovane v posebni zakonodaji. Posebno zakonodajo za invalide je mogoče uvesti na več načinov:

(a) s sprejetjem ločene zakonodaje, ki obravnava izključno invalidske zadeve;

(b) z vključevanjem invalidskih zadev v zakonodajo o določeni tematiki;

(c) z izrecnim omenjanjem invalidov v besedilih, ki služijo prikazovanju obstoječe zakonodaje.

Morda bo zaželjena kombinacija teh različnih pristopov. Pri tem je potrebno upoštevati pozitivne aktivnosti.

4. Države bodo morda razmislile o tem, da uvedejo formalne zakonske pritožbene mehanizme, da bi zavarovali interese invalidov.

 

16. pravilo: Ekonomska politika

Države so finančno odgovorne za nacionalne programe in ukrepe, s katerimi bi ustvarili enakopravne pogoje za invalide.

1. Države naj vključijo financiranje programov za invalide v proračune vseh nacionalnih, regionalnih in lokalnih teles.

2. Države, nevladne organizacije in drugi zainteresirani organi naj ob medsebojnem vplivanju drug na drugega določijo najučinkovitejše načine podpiranja projektov in ukrepov, ki so pomembni za invalide.

3. Države naj razmislijo o uporabi ekonomskih ukrepov (posojila, davčne oprostitve, namenske dotacije, posebni fondi in tako dalje), da bi vzpodbujali in podpirali enakopravno udeležbo invalidov v družbi.

4. V mnogih državah bo morda smotrno ustanoviti invalidski razvojni sklad, ki bi lahko podpiral razne pilotske projekte in programe samopomoči na elementarnem nivoju.

 

17. pravilo: Koordinacija dela

Države so odgovorne za ustanavljanje in krepitev nacionalnih koordinacijskih odborov ali podobnih teles, ki naj bi služili kot osrednje nacionalno koordinacijsko telo za zadeve invalidov.

1. Nacionalni koordinacijski odbor ali podobna telesa naj bodo stalna in naj temeljijo na pravnih in ustreznih administrativnih predpisih.

2. Kombinacija predstavnikov zasebnih in javnih organizacij bo najverjetneje dosegla medsektorsko multidisciplinarno sestavo. Predstavnike bi bilo mogoče pritegniti iz ustreznih vladnih ministrstev, invalidskih in nevladnih organizacij.

3. Invalidske organizacije naj imajo znaten vpliv v nacionalnem koordinacijskem odboru, da bi bilo tako mogoče zagotoviti ustrezne povratne informacije o njihovih zadevah.

4. Nacionalni koordinacijski odbor naj ima zadostno avtonomijo in sredstva, da bi lahko izpolnjeval svoje obveznosti glede na pristojnosti odločanja.

 

18. pravilo: Organizacije invalidov

Države naj priznajo pravico organizacij invalidov, da predstavljajo invalide na nacionalnem, regionalnem in lokalnem nivoju.

Države naj tudi priznajo posvetovalno vlogo organizacij invalidov pri odločanju o invalidskih zadevah.

1. Države naj vzpodbujajo ter ekonomsko in na druge načine podpirajo formiranje in krepitev organizacij invalidov in nudijo podporo družinskim članom invalidov in/ali njihovim zagovornikom. Države naj priznajo, da morajo te organizacije imeti pomembno vlogo pri razvijanju invalidske politike.

2. Države naj vzpostavijo stalni dialog z organizacijami invalidov in zagotovijo njihovo sodelovanje pri oblikovanju vladne politike.

3. Vloga organizacij invalidov bi lahko bila identifikacija potreb in prioritet, sodelovanje pri načrtovanju, izvajanju in vrednotenju storitev in ukrepov, ki zadevajo življenje invalidov, prispevanje k osveščanju javnosti in zavzemanju za spremembe.

4. Kot instrumenti samopomoči organizacije invalidov zagotavljajo in podpirajo možnosti za razvijanje spretnosti na različnih področjih, medsebojno pomoč in informiranje.

5. Invalidske organizacije bi lahko opravljale svetovalno vlogo na mnoge različne načine, kot npr. s tem da imajo stalno predstavništvo v Vladnih agencijah, da imajo funkcijo v javnih komisijah in nudijo ekspertno znanje pri različnih projektih.

6. Svetovalna vloga invalidskih organizacij naj bo stalna, da bi bilo mogoče razvijati in poglabljati izmenjavo stališč in informacij med državo in organizacijami.

7. Organizacije naj bi imele stalne predstavnike v nacionalnem koordinacijskem odboru ali podobnih telesih.

8. Vlogo lokalnih organizacij invalidov je potrebno razvijati in krepiti, da se zagotovi njihov vpliv na zadeve na nivoju lokalnih skupnosti.

 

19. pravilo: Usposabljanje strokovnega osebja

Države so odgovorne za zagotavljanje ustreznega usposabljanja osebja na vseh nivojih, kjer se ukvarjajo z načrtovanjem in zagotavljanjem programov in služb, namenjenih invalidom.

1. Države naj zagotovijo, da bodo imele vse službe, ki nudijo pomoč invalidom, ustrezno usposobljene kadre.

2. Pri usposabljanju strokovnjakov za področje invalidov, kot tudi pri zagotavljanju informacij o invalidnosti v splošnih programih usposabljanja, naj bo ustrezno izraženo načelo polne participacije in enakopravnosti.

3. Države naj razvijajo programe usposabljanja ob posvetovanju z invalidskimi organizacijami, invalidi pa naj se pri programih za usposabljanje osebja vključujejo kot učitelji, inštruktorji ali svetovalci.

4. Usposabljanje strokovnih delavcev v lokalni skupnosti je velikega strateškega pomena, zlasti v deželah v razvoju. Pritegne naj invalide in vključuje razvijanje ustreznih vrednot, sposobnosti, tehnologij in spretnosti, ki jih lahko razvijajo invalidi, njihovi starši, družine in člani skupnosti.

 

20. pravilo: Nacionalno spremljanje in vrednotenje programov za invalide in uresničevanje Pravil

Države so odgovorne za kontinuiran nadzor in evalvacijo realizacije nacionalnih programov in služb glede izenačevanja možnosti invalidov.

1. Države naj občasno in sistematično evalvirajo nacionalne programe za invalide in objavljajo tako podlage kot rezultate evalvacij.

2. Države naj razvijejo in sprejmejo terminologijo in kriterije za vrednotenje programov in služb v zvezi z invalidnostjo.

3. Te kriterije in terminologijo je potrebno razvijati v tesnem sodelovanju z invalidskimi organizacijami.

4. Države naj bodo udeležene pri mednarodnem sodelovanju, da bi tako razvile splošne standarde za nacionalno evalvacijo na področju invalidnosti. Države naj vzpodbujajo k sodelovanju nacionalne koordinacijske odbore.

5. Vrednotenje različnih programov na področju invalidnosti naj bo vključena v fazo načrtovanja, tako da bo mogoče kompleksno ovrednotiti učinkovitost pri izpolnjevanju zastavljenih ciljev.

 

21. pravilo: Tehnično in gospodarsko sodelovanje

Države, tako industrijsko razvite kot dežele v razvoju, so odgovorne za to, da sodelujejo pri izboljševanju življenjskih pogojev invalidov v deželah v razvoju in pri sprejemanju ustreznih ukrepov.

1. Ukrepe, s katerimi naj bi se doseglo izenačenje možnosti invalidov, vključno z invalidi begunci, je potrebno vključiti v splošne razvojne programe.

2. Takšne ukrepe je potrebno vključiti v vse oblike tehničnega in gospodarskega sodelovanja, bilateralnega in multilateralnega, vladnega in nevladnega. Države naj v razprave o takšnem sodelovanju z drugimi državami vnašajo invalidsko problematiko.

3. Pri načrtovanju in preverjanju programov tehničnega in gospodarskega sodelovanja je potrebno posvečati posebno pozornost učinkom takšnih programov na položaj invalidov. Največjega pomena je, da se z invalidi in njihovimi organizacijami posvetuje o vseh razvojnih projektih, izdelanih za invalide. Ti naj bodo neposredno vključeni v razvijanje, izvajanje in vrednotenje teh projektov.

4. Prioritetna področja za tehnično in ekonomsko sodelovanje naj vključujejo:

(a) Razvijanje človeških potencialov prek razvijanja spretnosti, zmožnosti in potencialov invalidov ter uvajanje aktivnosti, ki pospešujejo zaposlitev invalidov.

(b) Razvijanje in razširjanje ustreznih tehnologij in ekspertnih znanj, povezanih z invalidnostjo.

5. Države je potrebno vzpodbujati k temu, da podpirajo formiranje in krepitev invalidskih organizacij.

6. Države naj sprejmejo ukrepe, ki bodo pri strokovnem osebju, vključenem v vodenje tehničnih in ekonomskih programov na vseh nivojih, izboljšali znanje o invalidski problematiki.

 

22. pravilo: Mednarodno sodelovanje

Države naj bodo aktivno udeležene pri mednarodnem sodelovanju glede politike za izenačevanje možnosti invalidov.

1. Države naj sodelujejo pri razvijanju invalidske politike v okviru Združenih narodov, specializiranih agencij in drugih tovrstnih medvladnih organizacij.

2. Kadarkoli je ustrezno, naj države vpletejo invalidske vidike v splošna pogajanja, ki zadevajo standarde, izmenjavo informacij, razvojne programe itd.

3. Države naj vzpodbujajo in podpirajo izmenjavo znanj in izkušenj med:

(a) nevladnimi organizacijami, ki se ukvarjajo z vprašanji invalidnosti;

(b) razvojnimi institucijami in posameznimi raziskovalci, vključenimi v invalidsko problematiko;

(c) predstavniki strokovnih programov in poklicnih skupin na področju zaposlovanja;

(d) invalidskimi organizacijami;

(e) nacionalnimi koordinacijskimi odbori.

4. Države naj zagotovijo, da bodo Združeni narodi in specializirane agencije, kot tudi medvladna in interparlamentarna telesa, na globalnem in regionalnem nivoju, vključevala v svoje delo globalne in regionalne invalidske organizacije.

 

IV. NAČINI, SPREMLJANJE IN VREDNOTENJE URESNIČEVANJA STANDARDNIH PRAVIL

1. Namen spremljanja in vrednotenja uresničevanja Standardnih pravil je podpiranje učinkovitega izvajanja Pravil. To bo vsaki državi v pomoč pri oceni doseženega nivoja izvajanja Pravil in pri merjenju vsakokratnega napredka. Spremljanje in vrednotenje naj identificira ovire in predlaga ustrezne ukrepe, ki bi prispevali k učinkovitemu izvajanju Pravil. Spremljanje in vrednotenje bo upoštevalo ekonomske, socialne in kulturne posebnosti, ki so prisotne v posameznih državah. Pomemben element naj bi bilo tudi zagotavljanje svetovanja in izmenjava izkušenj in informacij med državami.

2. Pravila bo spremljala in nadzorovala Komisija za socialni razvoj. Za dobo treh let bo imenovan Posebni poročevalec z ustreznimi izkušnjami s področja invalidske problematike in mednarodnih organizacij; financiran bo iz izvenproračunskih virov. Posebni poročevalec bo usmerjal izvajanje Pravil.

3. Mednarodne organizacije invalidov bodo imele pri Ekonomskem in socialnem svetu posvetovalni status. K sodelovanju se povabi tudi tiste invalide, ki še niso ustanovili lastnih organizacij, da medsebojno oblikujejo ekspertno komisijo, v kateri bodo imeli večino invalidi. Pri tem bodo upoštevane različne vrste nezmožnosti in pravična geografska razdelitev; ta komisija se bo posvetovala s posebnim poročevalcem, po potrebi pa tudi s Sekretariatom.

4. Ekspertno komisijo bo Posebni poročevalec vzpodbujal k kritičnemu ocenjevanju, svetovanju in dajanju povratnih informacij in predlogov glede promocije, izvajanja in kontrole Pravil.

5. Posebni poročevalec bo pošiljal sklope vprašanj državam, pravnim osebam v okviru sistema Združenih narodov, vključno invalidskim organizacijam. Sklop vprašanj naj bi zadeval izvedbene plane za Pravila v državah. Vprašanja naj bi bila selektivne narave in naj bi pokrivala vrsto specifičnih pravil za poglobljeno vrednotenje. Pri pripravi vprašanj naj bi se Posebni poročevalec posvetoval z ekspertno komisijo in Sekretariatom.

6. Posebni poročevalec bo skušal vzpostaviti neposreden dialog ne le z državami, temveč tudi z lokalnimi nevladnimi organizacijami, pri čemer bo skušal ugotoviti njihova stališča in pripombe glede kakršnih koli informacij, ki naj bi bile vključene v poročila. Posebni poročevalec bo svetoval glede izvajanja, spremljanja in vrednotenja Pravil in pomoči pri pripravi odgovorov na sklope vprašanj.

7. Oddelek za koordiniranje politike in razvoj pri Sekretariatu, kot osrednje mesto za invalidsko problematiko pri Združenih narodih, Razvojni program Združenih narodov in druge pravne osebe ter mehanizmi znotraj sistema Združenih narodov, kot so npr. regionalne komisije in specializirane agencije in medagencijska zasedanja, bodo sodelovali s Posebnim poročevalcem pri izvajanju, spremljanju in vrednotenju uresničevanja Pravil na nacionalni ravni.

8. Posebni poročevalec bo ob pomoči Sekretariata pripravljal poročila za predložitev Komisiji za socialni razvoj na štiriintrideseti in petintrideseti seji. Pri pripravi takšnih poročil naj bi se Poročevalec posvetoval z ekspertno komisijo.

9. Države naj bi vzpodbujale nacionalne koordinacijske odbore ali podobna telesa, da sodelujejo pri izvajanju, spremljanju in vrednotenju. Kot osrednja mesta glede invalidskih zadev na nacionalni ravni, naj bi se jih vzpodbujalo, k takim metodam dela, ki bodo mogočale koordiniranje izvajanja in spremljanje Pravil. Invalidske organizacije bo potrebno vzpodbujati, da se bodo aktivno vključevale v te procese na vseh nivojih.

10. V kolikor bi bili zagotovljeni izvenproračunski viri, naj bi se oblikovalo eno ali več mest medregionalnega svetovalca Pravil, ki bi nudila državam neposredno pomoč, vključno z naslednjim:

(a) organizacijo nacionalnih in regionalnih seminarjev o vsebini Pravil;

(b) pripravo smernic, ki naj bodo v pomoč pri strategiji za izvajanje Pravil;

(c) širjenjem informacij o najboljših metodah konkretnega izvajanja Pravil.

11. Na štiriintrideseti seji naj bi Komisija za socialni razvoj ustanovila "open-ended" (časovno neomejeno) delovno skupino, da prouči poročilo Posebnega poročevalca in poda priporočila glede boljše uporabe Pravil. Pri proučevanju poročila Posebnega poročevalca se bo Komisija, prek svoje "open-ended" delovne skupine, posvetovala z mednarodnimi organizacijami invalidov in specializiranih institucij, in sicer v skladu s predpisoma 71 in 76 Pravilnika strokovnih komisij Ekonomskega in socialnega sveta.

12. Na seji, ki bo sledila koncu mandata Posebnega poročevalca, naj Komisija prouči možnost morebitne obnovitve tega mandata, s tem da v tem primeru imenuje novega Posebnega poročevalca ali pa razmisli o kakšnem drugem kontrolnem mehanizmu in posreduje ustrezna priporočila Ekonomskemu in socialnemu svetu.

13. Države je potrebno vzpodbujati, da prispevajo v prostovoljni sklad za invalide pri Združenih narodih in na ta način podprejo izvajanje Pravil.