Usposabljanje za aktivno življenje in delo – za zaposlene in brezposelne invalide

Zdravilišče Radenci, 8. - 9.6.2012

V Zdravilišču Radenci je Zveza delovnih invalidov Slovenije izvedla letošnje že drugo dvo-dnevno usposabljanje za aktivno življenje in delo za zaposlene in brezposelne invalide.

Usposabljanja se je udeležilo 84 zaposlenih in brezposelnih invalidov iz naših društev invalidov iz cele Slovenije.

Udeleženci so prvi dan dopoldne poslušali predavanje z naslovom: :« Pravne podlage – kako lahko delavec pridobi informacijo o lastnostih dela (in delovnega mesta).«

Po kosilu so udeleženci sodelovali v štirih delavnicah:

• »Vzpostavitev pozitivnega stika s sogovornikom in samim seboj (II. del)«;
• »Vloga zdravnika medicine dela pri zaposlovanju invalidov«;
• »Nasveti policije za večjo varnost posameznika – osveščanje o prepoznavanju možnih zlorab in ustrezno ukrepanje« in
• »Veščine in delovno vedenje na poti zaposlovanja«

Po večerji smo za udeležence priredili druženje ob srečolovu in glasbi v restavraciji hotela Radin.

Drugi dan je sledilo predavanje »Poklicna rehabilitacija po ZPIZ-u s poudarkom na motivaciji invalida.« 

Galerija slik

PA KAJ MI MAR

Naj se sliši kakor hoče
naj se združijo poti
naj v daljavi srce se zasveti
naj vse v Radence hiti.

A glej – hudiča , nekaj se zgodi.
Večini v soboto je uspelo,a za vse te sreče ni bilo
se navigacija pokvari in avto vozi malo sem in malo tja
se brez vinjete tudi v Avstriji spozna.
Srce hoče – a avto noče – proti Madžarski jo udari
a k sreči so dobri še ljudje, da pravo smer ti kdo pokaže,
saj navigacija ki že v Radencih dobro kavo pije,
po mobitelu ti več ne laže.

Pa smo tu – vsi živi, srečni in veseli, z veliko željo,
da bi žurko spet imeli.
A kaj ? Ko brez predavateljev ne gre, nihče od njih pa po hotelu sam ne sme.
Jih v belem naša šefica počaka, a glej ga vraga – spodaj nič- vmes ni nič,
k sreči beli pas močno drži, da belo doli ne zdrsi in k sreči – se nič ne vidi,
tako presenečenja ni, se želja v predavateljih hitro ohladi.

A kaj mi mar.
Čez dan je klasično – sedi, poslušaj in sprašuj, pa upaj, da bo voda in kava,
da predčasno se delavnica konča, po njej pa vsak po svoje.
Eni v savni se potijo – drugi plavat si želijo- tretji pred TV ekran,
saj Evropsko prvenstvo ni vsak dan.
A potiho vsak svojo srečko v rokah obrača, pa misli , a se
splača čakati zvečer, ko bo veselo in oh kaj bo sploh ?

Ampak srečo se pa da deliti, čeprav je malo, je pa iz srca,
ko se čaka, da te kdo pokliče – a kaj bi to ?
več je vredno tisto, ko nekdo rojstni dan slavi – lahko se vošči,
lupčka kolikor srce želi, pa čeprav 30 krat stisneš ji roko in ji
rečeš » Naj življenje lepo bo », naj bo sreča z njo, naj poje in se veseli,
saj Evropska čestitka se glasi : po Rusko in Slovensko se glasi,
vse najboljše tudi naša Zveza ji želi.

A na koncu – konec.
Vsak po svoje : eni spat , pa žal ne gre.
Lahko hladilnik ti na živce gre, lahko ti lučka na TV premočno sveti.
Posebej je hudo, če zunaj glasna družba ni pri miru, češnje pa še kaj
na mizi so dobrote, pa spet vse najboljše, saj polnoč je že odbila,
se čestitka je glasila – Tista lepa o : bla,bla,bla, nikoli neizpeta, a vendar iz srca.

Okoli tretje pa vse je tiho, le nekaj parov moških rok pospravlja, čisti,
Saj steklenic je bilo veliko – vse je prazno, pa nič polito – vse popito.
Ampak vse je šlo po sreči, spalo se je veliko – al pa ne.
Oči v dvorani so rdeče, pa pekoče – a kaj se hoče ?
Domov pa razen nekaj parov nihče noče, saj… Pa kaj mi mar.
Mogoče navigacija mi pot pokaže, pa ne čez Avstrijo - Madžarsko- Italijo –
Tja domov - pa kovčke brž spakirat, saj Čateške v Sloveniji stojijo – na Zvezi vsi trdijo.

Še zadnjič – vse najboljše, pa čeprav že 100 – tič -
Uživaj v življenju.
Pa kaj mi mar.
Kar naj govorijo…….

d.k.