DI Kranjska Gora: Srečanje članstva v Planici

Piknik, ali zabava na prostem.

Verjamem, da vas je še kar nekaj, kateri se spomnite mladih let in pastirskih zabav na paši, na katerih smo si popestrili skromno domačo hrano s peko jesenskih pridelkov. Sam se največkrat spominjam, kako smo na sosedovi njivi nalomili nekaj koruznih storžev, nakopali nekaj gomoljev kropirja, že med prihodom, ko smo gnali živino na pašo, pa smo si ob poti nabrali in natlačili za srajco jabolka. Pobiranje odpadlih jabolk ni nihče branil, če pa si se stegoval v krošnjo, pa je bilo lahko zelo hudo.

Po prihodu na pašnik je eden prevzel čuvanje živine, takrat še ni bilo električnih pastirjev, drugi smo se zapodili proti gozdu, da smo nabrali suhljad. V zemljo smo skopali nekakšno jamo, da smo zakurili ogenj, da je čim več žerjavice ostalo skupaj, da smo potem nad njo vrteli vsak svoj koruzni storž, kateri pa ni smel biti preveč zrel temveč še malo mlečen, kot smo rekli na podeželju. Ko je bila koruza pečena je bil to skoraj praznik za lačna usta. Kasneje smo v žerjavico zakopali krompirjeve gomolje, da so se počasi pekli, med tem pa smo se pastirčki zabavli z raznimi igrami, ki niso bile nič drugega, kot samo priprave na trdo kmečko življenje. Ko se je začelo večeriti, smo iz žerjavice izbezali še pečen krompir, ki pa je bil včasih premalo včasih pa preveč zapečen, kar pa takrat nas ni nič kaj dosti motilo, le da je bil pred spanjem želodček napolnjen. Pa še nekaj je bilo zelo važno, da smo ogenj pred odhodom domov vedno pogasili. V kolikor ni bilo v bližini vode smo stopili v krog ter z velikim smehom med lulanjem pogasili še goreče ogorke. Ej dragi moji to so spomini, da človeku skoraj izvabijo solze z vračanjem v minuli čas. Taki so bili moji prvi pikniki, čeprav takrat še nisem vedel da sploh obstajajo, žal jih današnja mladina ne pozna več, pozna pa te današnje moderne piknike!

Za piknike, kot se jih prireja danes, sem izvedel šele, ko sem bil mož v zrelih letih, teh pa primerjati s pastirskimi nikakor ni moč. Pastirski pikniki so bili popestritev in učenje za življenje, današnji pikniki pa so prej kot ne požrtije in zabave z alkoholom, ne pospravljanjem lastnih smeti in odpadkov, kar nikakor ni v stilu z obče človeškimi vrednotami.

No toliko za uvod, predno vam izdam, zakaj danes pišem o piknikih v naravi.

Tedaj, že precej več kot desetletje nazaj, ko sem prevzel društvo kot njegov prvi mož, sem iskal način kako zvabiti na en kraj, na en dogodek, večino, če ne že vsega članstva. Kdor se ukvarja z kakšno organizacijo bo to vedel, da to ni lahka in hvaležna naloga organizatorja.

Najprej sem začel pri prostoru. Kje najti prostor za veliko skupino ljudi, da bo atraktiven, odmaknjen od današnjega ponorelega prometa, pa še vedno blizu prometnice, in da bo dostop vsem omogočen ? Moja rešitev je bila dolina Planice, prostor pod samimi skakalnicami. Ko sem to prvo nalogo rešil, se mi je postavila že druga ovira, kaj pa vsebina? No tu je bilo veliko več možnih variant. Ja, tudi to še ni dalo vseh odgovorov, zopet se je pojavila ovira, kako pa ljudem nuditi prehrano in pijačo ter streho, če bo dež, vročina in še kaj drugih vremenskih vplivov. No z določitvijo prostora pod skaklnicami, se je vse ostalo skoraj samo rešilo z uslugami RTV centra v dolini Planice. Odprto je ostalo le vprašanje, ime srečanja. Odločili smo se za ime “PIKNIK”, kar se pa danes kaže, da je zgrešeno ime. Ker naša srečanja niso nič razuzdane narave, ni prisotno prekomerno uživanje alkohola, je samo druženje v naravnem ambientu, z malo plesa in uživanjem v poslušanju umirjene domače glasbe, predvsem s poudarkom na druženju.

Minilo je že dvanajst poletij, teče že trinajsto poletje in vse skozi naša srečanja potekajo na istem prostoru. Da so člani in udeleženci srečanj zadovoljni s prostorom in vsebino mi potrjuje dejstvo, da še nisem dobil namiga, da se naj poišče kakšno drugo lokacijo.

Tudi letošnje srečanje članstva je potekalo že kar po ustaljenih tirnicah. Vesel sem tudi velike udeležbe 137 udeležencev, kakor tudi obiska velikega števila povabljenih gostov. Letos so nam srečanje popestrili zelo visoki gostje, med nami so se poveselili: naš župan Jure Žerjav, predsednik ZDISa Drago Novak, sekretarka ZDIS-a mag. Tanja Hočevar, predsedniki ali predstavniki DI z skoraj vse Gorenjske regije: Jesenic ,Radovljice, Kranja, Škofje Loke, Tržiča in Kamnika.

Prisotna sta bila tudi predsednik DU Dovje-Mojstrana Mirko Rabič in Jelka Oman predsednica DU Rateče-Planica. Med nami pa smo imeli prav posebne goste, katerih smo vedno veseli. To so naši občani, ki svojo jesen življenja preživljajo v domu starostnikov na Jesenicah. Njih povabimo ne glede ali so naši člani ali ne.

Veselje, ki jim ga naredimo s to malo gesto je nepopisno, vsaj tisti čas, ko so zopet med svojimi domačimi vrstniki.

Srečanje smo začeli s kratkim kulturnim programom naših domačih vaških klepetulj, kateri sta nam ponazorili, kako je bilo včasih ob vaškem koritu, kjer so se zbirale žene. Nadaljevali pa z nagovorom spodaj podpisanega, za njim sta udeležence pozdravila naš župan in predsednik ZDISa. V nadaljevanju je glavno besedo prevzel odličen harmonikar Janez iz Zaplane, kateri je skrbel, da so udeležence ves čas srbele pete in da je bilo ravno prav tudi vicev za popestritev s smehom.

V takem vzdušju je srečanje in druženje potekalo tja v globok večer. Taka druženja bi brez slabe vesti lahko poimenoval družinsko srečanje. Poznanstva, ki se spletajo v društvu na različnih akcijah so take narave, da si jih lahko primerjamo, kot srečanje velike družine. Tako sodbo si upam napisati iz več razlogov.

V našem društvu ni člana, ki ga ne bi osebno poznal, res nekatere bolj druge manj, odvisno je od osebe, koliko ti dovoli približanje. Res je tudi, da nas je vsega skupaj nekaj več kot štiristo članov in se verjetno vsi med seboj poznamo. Taka, kot je naš današnji Piknik in slična srečanja so praznik za članstvo. Večina članstva je že v tretjem življenskem obdobju in niso več tako aktivni in gibljivi v okolici, zato so naša srečanja in akcije prilika za srečavanje z znanci. Veselje ob srečanjih je zelo pristno in naravno zato lahko trdim, da je enako družinskemu srečanju. Lahko zapišem še en razlog za tako trditev. S srečanj se nikomur ne mudi domov, vsi ostajajo do zadnjega, no nekaj je tudi izjem, pa še ti imajo običajno osebni razlog za predčasni odhod.

No, to bi bilo skoraj vse iz današnjega srečanja “piknika”. Rad bi se zahvalil vsem, ki so se udeležili srečanja, posebno pa našim gostom, ki so sol naših srečanj.

Oni dajo s svojo prisotnostjo tisti pomembni poudarek, da smo kot društvo invalidov na pravi poti in nujno potrebno civilno gibanje v naši občini.

Spoštovani bralka/bralec vam pa le še velik koš prijetnih pozdravov do mojega naslednjega javljanja, ki bo sedmega avgusta, ko imamo na sporedu kolesarjenje v čast občinskega praznika.

Predsednik DI
Jože Zupančič