DI Kranjska Gora: Poročilo o akciji »Druženje na snegu«

Dne 19. januarja 2005 ob 10h dopoldan smo se člani invalidi (21) zbrali ob žičnici v Gozd Martuljku, ter si vzeli čas za druženje na snegu. Večina si je za svojo zabavo izbrala sanke, nekateri so kombinirali prvi del tek na smučeh in drugi del sankanje, tretja skupina pa se je le sprehajala. Na že pripravljenih progah smo uveljavljali svoje sposobnosti, nekateri bolj korajžno drugi bolj previdno. Vsem nam pa je bil cilj, čim več časa porabiti za svojo rekreacijo, istočasno pa se družiti, pogovarjati, izmenjavati mišljenja in tako potisniti vsaj za nekaj časa svoje skrbi o bolezni ali osebnih travm na stranski tir in tako spočiti svoje telo na psihološkem in fizičnem področju. Rekreacija na svežem zraku pa tako naredi svoje in nas, katere je življenje nekako zaznamovalo, zopet povrne v razmišljanje, da še nismo za na odpad.
Za popestritev našega druženja je predsednica odbora za izlete in rekreacijo, gospa Jožica Zupančič, pripravila tople napitke čaja in kave, za korajžo pa tudi nekaj domačega borovničevca. Rekreacija na svežem zraku in pa napor v tekaški smučini, vlečenje sani in spuščanje po tri km dolgi sankaški progi, pa zahteva tudi dobro podlago. Zato je Jožica pripravila tudi obilno malico v obliki kranjske klobase z vsemi dodatki, ki se strežejo ob taki priliki. Malica je šla prav dobro v slast in tek vseh sodelujočih na družabnem dnevu.
O zmagovalcih si skupina ni delala skrbi, vsak, ki je prisopihal do vrha sankaške ali opravil nekaj korakov v smučini, je bil zmagovalec. Če bi že delili medalje bi jo morali podeliti dobri volji in smehu ki smo se ga, kot prehlada nalezli drug od drugega. Verjamem, da smo nekaj tega dvojnega odnesli tudi vsak sebi domov in da bo imela dobra volja in smeh pri posamezniku dolge učinke.
Namen, ki smo si ga zadali pred organizacijo druženja na snegu je bil prav prepričljivo dosežen. Za nas je druženje, tista energija, ki daje posamezniku veselje in upanje, da ni vse tako črno, kot si prestavljamo ko smo sami v svoji osamljenosti. Tej osamljenosti pa se ponavadi prikrade še misel, da smo od vseh in še od Boga zapuščeni. Prepričan sem, da taka druženja, brez tekmovalnosti in rivalstva dajo dobre rezultate in dolgoročne učinke na posameznika. To lahko trdim, če samo ocenim razpoloženje na večini obrazih udeležencev pred razhodom. Možno pa je zaznati in prebrati na nekaterih posameznih obrazih tudi trpkost in prisotnost misli, ja sedaj se pa zopet vračam nazaj v stari kalup. Ko to preberem iz obraza posameznika, mi misli zaplavajo v razmišljanje, kaj kot društvo invalidov še lahko postorimo, da bi bilo takih misli čim manj na obrazih naših članov.
Odgovor pa ni tako preprost in lahak. Prepričan sem, da bomo kot IO DI iskali še naprej najboljše rešitve. O uspešnosti govoriti v naprej pa je iluzorno. Želim pa, kot predsednik društva, da bi bili v svoji dejavnosti vsaj delno uspešni. Zavedam se da popolnih ljudi in društev ni.
Za izteklo akcijo si upam trditi, da je bila uspešna po organizaciji, mogoče malo manj po udeležbi. Glede na to, da pa je čas gripe in prehladov, pa moram biti kar zadovoljen.

Predsednik DI:
Zupančič Jože