DI Trbovlje: Rudiju v slovo
Pride čas, ko se moramo za vedno posloviti od nekoga, ki smo ga imeli radi. V sredo, 17.06.2015 smo se poslovili od našega dolgoletnega predsednika Rudija Janežiča, ki je kar 21 let vodil naše društvo. V 73. letu starosti se je zaključila njegova življenjska pot. Srce je omagalo.
Dolga leta si bil aktiven v Zvezi delovnih invalidov Slovenije kot član upravnega odbora in nadzornega odbora, bil si tudi v nadzornem odboru Zveze za šport invalidov Slovenije – Para olimpijski komite, bil koordinator društev Zasavje-Posavje. Lepo si sodeloval z predsednikom Miranom Krajncem pa tudi z sedanjim predsednikom Dragom Novakom je bilo sodelovanje dobro. Bil si pobudnik za ustanovitev pobratenih društev Ptuj, Piran, Cerknica Bloke Loška dolina in Škofja Loka. Po skoraj 20 letih to sodelovanje še vedno traja.
Tvoje punce na Zvezi Metka, Nena, Tatjana so te dobro poznale in rade s teboj poklepetale ob kavici in cigareti. Telefonski pogovori s sekretarko Tanjo so bili vedno dolgi, saj sta velikokrat reševala kakšen problem.
Kar 13 let sva pisala skupno pot v Društvu invalidov Trbovlje. Z drugimi člani izvršnega odbora si delal še dlje. V teh letih je bilo ogromno opravljenega prav zaradi tvoje trme in neposrednosti. Včasih smo zaradi trših besed uspeli realizirati nemogoče. Društvo je pridobilo lastne prostore, postali smo Občina po meri invalidov, prejeli Prvo junijsko nagrado, izpeljali kar nekaj odmevnih humanitarnih akcij za nakup nujno potrebnih invalidskih pripomočkov za naše člane, ti pa si zaradi prepoznavnega dela v občini postal častni občan. Vedno si se boril za pravice invalidov in ni ti bilo težko zavrteti nešteto telefonov, odpreti veliko vrat, spustiti kakšno solzo, izustiti tudi kletvice, vse z enim ciljem, da bi pomagal.
V preteklem letu smo obeležili 40. letnico delovanja društva. Na naše povabilo se je odzval predsednik države g. Borut Pahor in se s svojimi sodelavci udeležil proslave. Tudi dr. Janez Drnovšek je bil leta 2005 še kot predsednik države naš gost ob podelitvi listine Občina po meri invalidov. Zato smo lahko ponosni, da so tudi najvišji politiki prepoznali pomen in vlogo opravljenega dela nevladnega sektorja, katerega del je tudi naše društvo in katerega gonila sila si bil. Udeležba obeh predsednikov ti je ogromno pomenila in ti dala še več energije za vodenje društva.
Ni bilo vedno lahko delati s teboj, a smo te v teh letih spoznali in ugotovili, da kljub robatemu videzu skrivaš v sebi veliko srce. Med prvimi predsedniki v naši Zvezi si preko projekta Javnih del mnogim omogočil redno zaposlitev vsaj za eno leto. Med drugimi tudi meni, Pavli in Mariji.
Veliko lepih zgodb smo napisali v teh naših skupnih letih, neizmerno uživali na organiziranih kopalnih dnevih, piknikih težjih invalidov, ob obiskih na domovih invalidov, s teboj smo spoznali Mediteran, da o letovanju v tvojem tako ljubem Stari gradu na Hvaru ne govorimo. Tudi bivše republike Jugoslavije smo prepotovali, sosednjo Madžarsko in Češko. Športniki so pod tvojim vodstvom dosegali zavidljive rezultate. Uresničila se ti je dolgoletna želja po ustanovitvi pevskega zbora. Poimenovali smo ga »Knapovsko sonce«, kljub dejstvu, da se tradicija rudarstva končuje.
Prostori društva so bili lahko trdimo tvoj prvi dom, k družini si se vračal šele po opravljenih obveznostih v društvu. Tako si delal leta in leta, pozabil pa na skrb za svoje zdravje oz. si ga prestavil nekam daleč v prihodnost. To je bila velika napaka, a naših pozivov, da bi ustavil konje in se vendarle posvetil svojemu zdravju, nisi poslušal.
Ob ponovni izvolitvi smo ti vsi obljubili, da bomo tako kot do sedaj imeli strnjene vrste in skupaj končali še en mandat. Povedala sem ti, da bom po tem mandatu tudi sama prenehala z delom v društvu. Pa si mi dejal, dobro, saj je tudi zame to zadnji mandat. A nihče ni pričakoval, kljub tvojim zdravstvenim težavam, da bo ta mandat tako kratek.
Žal je življenje kot knjiga. Za listom list, za dnevom dan, nihče ne ve, kdaj bo ta roman – napisal zadnjo stran. Odšel si mnogo prerano, s knjigo življenja nedokončano.
Ne boš več v zvezdnatih nočeh bedel,
ne boš več sanjal in ne boš več pel,
ne boš nemiren čakal več pomladi,
kdaj breskve cvetejo in trt nasadi.
A.Gradnik
Stanka Kink