DI Mežiške doline: Enodnevni izlet na Grossglockner

Težko pričakovani dan vse, ki so si želeli od blizu videti najvišjo goro v Avstriji-Grossglockner. Gora leži med Koroško in Tirolsko in njena višina sega do čarobnih 3798 metrov nadmorske višine. Izlet je bil organiziran s strani DIMD s podružnicami na Ravnah, Prevaljah, Mežice in Črne. Člani društva in njihovi partnerji smo se dne 14. avgusta 2015 v zgodnjih jutranjih urah odpravili kar z dvema avtobusoma proti avstrijskim Alpam. Ob dejstvu, da je za ta dan bilo napovedano čudovito vreme, ter zelo dobro razpoloženju članov že v jutranjih urah smo vedeli, da se nam obeta čudovit izlet. Vožnja je potekala preko Holmeca do Griffna, kjer smo vstopili na avtocesto ter nadaljevanje mimo Celovca, Spittala vse do visokogorske alpske ceste, ki vodi na Grossglockner. Med potjo je bil krajši postanek na enem izmed počivališč, kjer smo bili postreženi s pecivom in kavo naših članic. Prava paša za oči pa se seveda začenja pri visokogorski alpski cesti, katera nas je pripeljala do razgledne ploščadi Kaiser-Franz-Josef-Hofe in nad ledenik Pasterze. Že na samem vzponu z avtobusom so naše glave migale levo in desno ter občudovale čudovito pokrajino, da ob številnih fotografskih posnetkih sploh ne govorimo. Posebej je potrebno poudariti, da nam je zgodovino izgradnje ter o začetkih vzpona na goro podrobno predstavil naš vodič. Cesta privablja oz. je pravi raj za motoriste in retro avtomobile.

(Pogled na Grossglockner)

Ob prihodu na ploščad smo imeli čas (prosto) cca. 2,5 ure za samostojne oglede oz. pohode, kajti po programu nas je čakalo še nekaj aktivnosti za ta dan. Ker so želje in fizična kondicija članov različna si je vsak ta čas organiziral po svoje. Tako smo se lahko direktno pri garažah vzpeli skozi pet tunelov proti koči Hofmannhutte.

(Koča Hofmannhutte)

Tuneli so zelo zanimivi ter zelo hladni kljub visoki zunanji temperaturi. Zelo dobro je viden ledenik Pastirica (Pasterze). Na sami ploščadi je možno kupiti številne spominke. Krajša pot vodi tudi do stolpa Swarovski, od koder je čudovit razgled na visokogorski svet. (Videli smo tudi svizce). Čas je neusmiljeno tekel, pot pa nas je vodila naprej do najvišje visokogorske ceste na Edelweißspitze od koder se vidi trideset (30) tritisočakov na višini 2571 metrov nad morjem. (samostojni pohod cca. 20 min od parkirišča). Pod pobočjem pa se nahaja muzej »Alpine Naturschau«, kje smo si ogledali različne rastlinske in živalske vrste tega gorskega sveta. V poznih popoldanskih urah pa je bil čas za povratek proti Sloveniji. Še enkrat smo z velikim užitkom občudovali naravo ter visokogorsko cesto, ki jo je v prejšnjem stoletju zgradil ing. Franz Wallack. Ob še zadnjimi zanimivosti tega kraja in številnimi šalami, ki jih je povedal naš vodič je pot do doma minila zelo hitro. Ob zaključku celodnevnega izleta smo si bili vsi enotni, da smo preživeli čudovit izlet, poln spominov ter da se za to gre zahvalit organizatorjem. Naj jim bo to spodbuda, da za prihodnje leto organizirajo podobno zadevo.

Društvo invalidov Mežiške doline,

Ravne, 9.9.2015