Korona utrinki iz MDDI Celje

Star pregovor pravi, da za dežjem vedo posije sonce.

Drži, in tudi nam se sonce že malo kaže. Korona, »kuga« današnjega časa, se počasi umirja. S strahom poslušam poročila, telefon  je še vedno moje delovno orodje, namesto uradnih ur in pogostih obiskov članov. Z veseljem poličem invalide, saj so srečni , da imajo stik  z društvom. Vsi smo si enotni da komaj čakamo, da se bodo srečanja in naše dejavnosti začele. Kako prav je, da s programom začnemo že takoj po novem letu, saj smo tako letos vendarle nekaj dejavnosti opravili, tudi športnih aktivnosti je kar nekaj že potekalo.
Nihče si niti v sanjah ni zamislil, da nas bo doletel tak virus, ki nas bo osamil , odtujil in onemogočil uživati v druženjih, praznovanjih, srečanjih in še kaj.

Srečni smo lahko, da nismo zboleli in pristali v bolnišnici.

V  začetku smo kar pridno upoštevali »ostani doma«, vsi prestrašeni  smo komaj čakali vspodbud o umirjanju bolezni in s tem bližje k normalnemu življenju. In srečni smo dočakali, da nam gre dobro , vsak dan bolj vzpodbudno.

Pa vendar, sonce sveti, korona se umirja, a naša želja po gibanju in srečanju je zelo močna. Naključje je bilo, da se nas je pet članov srečalo pri prijatelju. Seveda zunaj, v naravi. Po burnem klepetu si nismo mogli kaj, da ne bi malo potelovadili. V šali smo preizkušali, kako lahko z maskami razgibamo naša telesa. Že obrazna joga je pokazala svoje, saj smo se iz srca nasmejali. Po nekaj izvedenih vaj smo ugotovili, da naša volja in vstrajnost nekaj pomenijo. Kondicije imamo dovolj, saj smo vsakodnevno za to poskrbeli . A rekreacija , kolesarjenje brez družbe pa le ni tako zanimiva in zdravilna in še ta z maskami.

Ja, klepet, malo miganja, nas je izčrpalo, zato so Davorin, Milica, Štefka in Tone takoj poskrbeli in zakurili ogenj. Malica in to iz "roštilja" , je tudi zdravilna, mar ne? Verjemite, da smo dokazali, da se pogrešamo. Naša srečanja bodo naprej še bolj prisrčna in težko pričakovana.

Zvečer me je poklicala gospa, ki je veliko sama, ovirana v hoji in si je zaželela malo klepeta. Hitela mi je povedati, kaj vse je počela v času izolacije. Poiskala in med drugim je zložila vse izvide in ugotovila, da ima parkirno karto invalida, do katere je opravičena, staro  že toliko, da ne velja več.  Do nedavnega jo je po opravkih vozil mož, invalid brez noge, ki ji je, žal, pred letom umrl. Na pamet ji ne pade, da bi uporabila njegovo parkirno karto invalida, zato sem jo tudi obiskala, da sva pripravili dokumente za vlogo njene parkirne karte, da bo lahko parkirala na invalidskem prostoru. Gospa ne tarna, kljub hudi oviranosti v hoji, saj je bila že sedemkrat operirana. Njena duhovitost in pozitivna energija je name zelo blagodejno vplivala. Dala mi je nasvet . "Ko je kaj hudo, ko si žalosten in obupan, takoj misli preusmeriti v kaj lepega in si najdi delo. Če drugega ne, ponavljaj poštevanko, kaj lepega in zanimivega preberi, zapoj ali pa kar tako, kaj popravi ali skuhaj za drage ljudi" mi je svetovala.

Bili sva našemljeni, v maskah seveda, in na razdalji, kot, da sva skregani. Ampak po koroni, sva zmenjeni, greva na sprehod občudovati lepo naravo.

Opremljena z masko sem obiskala  tudi invalidko, ki si krajša čas s šivanjem mask. Sama je naredila kroj, blago ima in ji je v veselje, da tudi ona pripomore k izkoreninjenju virusa. Podarila je že lepo število mask in tudi na invalide ni pozabila. Podarila  jih je , jaz pa sem ji zelo hvaležna, saj sem jih že dala naprej v uporabo. Te maske so mi še toliko bolj drage, saj jih je sešila gospa, ki šteje 80 pomladi in boluje za hudo revmo. Hvala  draga Danica.

In tako minevajo dnevi in srčno upam, da se korona poslavlja. Dokler nam še ne bo dovoljeno  delati kot smo navajeni, se bomo še naprej srečevali posamezno, opremljeni z maskami in na razdalji,  slišali se bomo  preko telefona in si kaj napisali. Upam, da si bomo pisali in povedali same dobre reči.

In ti, ti korona, čim prej bodi zgodovina.

Srečno in upoštevajmo navodila da  ostanimo zdravi.

Dragica Mirnik, predsednica MDDI Celje