Izlet v Olimje

V sredo 12. julija  smo se člani društva invalidov odpravili na pot ter si med potjo ogledali, kar nekaj kulturno zgodovinskih ciljev naše poti. Pot nas je vodila od Rateč tja skozi Kamnik, Tuhinjsko dolino, mimo Žalca skozi Celje do Šentjurja pri Celju, kjer je bil naš prvi cilj.

V samem Šentjurju smo si ogledali muzej znanih slovenskih skladateljev, Ipavčevo hišo. Bratje Ipavci pomenijo na slovenskem glasbenem področju enako, kot Prešeren za slovensko poezijo. Hiša je pravi zaklad kulture. Sam objekt je zgrajen v osemnajstem stoletju, kasneje pa obnovljen pod vodstvom znanega slovenskega arhitekta Jožeta Plečnika. Vodnjak na dvorišču je pravi biser njegovega dela. Danes hiša služi občini Šentjur kot protokolarni objekt. V njem je tudi poročna dvorana. Da pa svatje in obiskovalci muzeja ne bi odšli od hiše, po lepi Štajerski navadi žejni in lačni, pa skrbi v kleti lepo urejena vinoteka in njen kletar Rajko. 

   Območje same občine Šentjur, čeprav ne zelo veliko področje, je vse skupaj ena sama zanimivost. Tu je muzej Južne železnice, Rifnik, arheološki muzej na prostem, muzej mlinarstva Slovenije. Na enem mestu celovit prikaz razvoja preprostega mletja žit v moko za vsakdanji kruh, vse od preproste mlinarske obrti do moderne mlinske tehnologije. Če že naštevam, moram imenovati tudi Slivniško jezero, pa pomladi cvetoča zaščitena cvetlica Velikonočnica v okolici Ponikve, kjer stoji tudi naš drugi cilj, rojstna domačija znanega Slovenca blaženega škofa Antona Martina Slomška. V notranjosti domačije se popotnik seznani z življenjem tega narodnjaka od rane mladosti pa vse do njegove smrti in svetništva. Informacije so na voljo v obliki filma ter  lepo tematsko urejena zapuščina po sobah.

   Od tu smo se podali v bližnji Podčetrtek v Aparthotel na kosilo. Po okrepčilu smo nadaljevali našo pot v Olimje, na ogled cerkvice in poleg nje najstarejše lekarne na slovenskem. Tukaj nas je sprejel predstojnik samostana in nam predstavil zgodovino cerkvice in samostana. Zanimivo, da nas ves čas spremlja delo blaženega škofa Antona Martina Slomška, ki je v tej cerkvici imel svojo novo mašo po končanem teološkem študiju in od tu ga je življenje peljalo po poti, ki je znana slehernemu Slovencu.  V lekarni smo si napolnili torbe z raznimi mažami in čaji, ki nam bodo še dolgo blažile in blažili zdravstvene tegobe.

   Naša pot se je prevesila v vračanje proti domu. Da se ne bi vračali po isti poti, smo si izbrali pot mimo Bistrice ob Sotli, nadaljevali po cesti, ki ločuje Kozjansko in Bizeljsko, proti Senovem in Brestanici, naprej ob reki Savi do Sevnice in po dolini Mirne do Mokronoga. Tu smo se ustavili za kratek čas, da smo si osvežili dušo in olajšali črevesje. Nadaljevali smo mimo znanega »letovišča nepridipravov« na Dobu do Trebnjega. Ker prevoženo pot dokaj dobro poznam, sem udeležence seznanjal z zanimivostmi pokrajine in krajev, mimo katerih smo hiteli. To niti ni težko, saj ima naša slovenska zgodovina  toliko tega, da je nemogoče našteti vse zanimivosti, ki se razlikujejo že od vasi do vasi, kaj šele, če opraviš tako dolgo pot kot smo jo mi danes.

   V Trebnjem smo se zapeljali na našo »avtocesto bratstva in enotnost«, ki naj bi simbolizirala slogo, pa tega že dolgo ni, če je sploh kdaj bilo. Avtoceste še nimamo vsi, bratstva že dolgo več ne poznamo, o enotnosti pa nima smisla zgubljati besed. Tako, kot naštetega ni več, tako kmalu te ceste »bratstva in enotnost« ne bo več, prekrila jo bo nova avtocesta, ki ima od bratstva in enotnosti samo to, da jo moramo za uporabo pred gradnjo, v gradnji ter po izgradnji vsi bratsko enotno drago plačevati.

   Pot nas je peljala mimo naše največje vasi Ljubljane, naprej mimo Kranja in Jesenic do domače doline, kamor smo prispeli v poznih večernih urah, vsi po malem utrujeni in polni novih doživetij. Samo še klic nasvidenje ter, da  se vidimo naslednji teden na pohodu v dolino pod Poncami v dolino Tamar.

Jože Zupančič