Pohod v dolino Tamarja

Devetnajstega junija se je pol stotnije članov Društva invalidov občine Kranjska Gora odpravilo na pohod v dolino Tamarja. Za ne poznavalce Julijskih Alp je to dolina, ki se vije od najbolj znane in zahodne Gorenjske vasi Rateč, mimo znanih skakalnic v Planici in vse do vznožja mogočnega Jalovca. Dolina poteka tudi vzporedno s sedaj navidezno mejo med Republiko Italijo in Republiko Slovenijo. Zakaj navidezno mejno črto, zato, ker sta sedaj obe državi članici Evropske skupnosti in trdi režim varovanja državnih meja ni več potreben, če sploh je  kdaj bil razlog za to ?

Po prihodu v Tamar smo se po kratkem počitku ob koči in v postrežbi prijaznega osebja, odpravili vsak v svojo smer in proti cilju, eni do Slemena, drugi do prvih snežnih krp ki so ostanki snežnih plazov skratka do ciljev katere  si je že vsak pred prihodom v Tamar zadal  sebi po svojih zmožnostih.

    Spodaj podpisani sem se podal do izvira Nadiže, ker moje fizične  sposobnosti segajo do tu,  z  več napora  bi ogrožal sebe in pa klical nesrečo, ki pa že sama vse prevečkrat rada pride. Od tu je lep pogled v dolino Tamarja proti jugu Julijskih Alp in pa enkratna voda, ki jo piješ iz izvira, brez da jo je potrebno pred tem popravljati tako kot je popravljena voda iz naših vodovodnih pip. Nekaj te vode odteče tudi v vodovodno zajetje iz katerega se oskrbuje vas Rateče in del Podkorena, se pa pripravlja tudi povezava s kranjskogorskim vodovodom.

   Že pred mojim odhodom do izvira  sem poprosil upravnika koče v Tamarju, da mi je posodil  ključ od vhoda  kapelice, katero je postavil leta 1936 zdaj že prejšnjega stoletja pokojni rateški župnik Josip Lavtižar in neutrudni narodnjak, ki je skupaj z župnikom Jakobom Aljažem branil Alpe pred ponemčevanjem in preimenovanjem vrhov z nemškimi imeni. Obema župnikoma in še marsikomu iz tistih časov se moramo zahvaliti, da so naše gore res naše in poimenovane s slovenskimi imeni. Če ravno sta bila tako narodno zaslužna in trdna Slovenca pa sta bila po drugi svetovni vojni, kar nekaj desetletij zamolčana in prezirana.

    Kapelica v Tamarju pa ima več sporočil in zanimivosti. Razen že opisane ima tudi nov nabožni mozaik iz leta 2002, katerega avtor je pater Marko Ivan Rupnik tudi Prešernov nagrajenec ter istočasno z mozaikom odprto obeležje ponesrečenih planincev in alpinistov v rateških gorah. Ena od mozaičnih fresk je v notranjosti kapelice, druge tri freske pa krasijo vhodno steno preddverja. Poleg na severni steni pa je že omenjeno obeležje umrlim gornikom. V objemu okoljskih vršacev, v tišini doline Tamar in prijetnem hladu kapelice, se popotnik lahko mirno preda notranji sprostitvi   duše. Vsem, ki želijo fizične in notranje sprostitve priporočam obisk doline Tamarja. Prav pa je, da se pred tem posvetujejo s Turističnim društvom Rateče. Namreč dolina je za ves promet zaprta s fizično oviro zato predlagam klic v TD.

    Kot vsaka prijetna in koristna stvar se je tudi naš pohod prekucnil v drugo polovico. Počasi smo se podali do slabe štiri km oddaljeno Planico in si v gostišču pod skakalnico velikanko privoščili še dobro kosilo. Kosilo smo zalili s primerno ohlajeno pijačo in se tja v pozno popoldne družili ter veselo izmenjavali dovtipe in kljub tegobam, ki nas tarejo doma postali prav prijetna in  razposajena družba. Pred razhodom sem vse udeležence povabil na že tradicionalni družabni piknik DI, ki bo 27.07.2006 ob 14.00 uri.

Zupančič Jože