Aktivnosti društva invalidov Kranjska gora

Zadeva : Martinovanje 07.

Včeraj 25. oktobra smo se invalidi našega društva, 75 po številu, odpravili na Martinovanje na Turistično kmetijo Marjanca pri Rogaški Slatini.
Pred prispetjem smo si ogledali Dom starostnikov v Rogaški Slatini zakaj, v naši občini se pripravlja gradnja takega doma z isto privatno družbo. Direktorica nam je pojasnila način delovanja , katere programe za varovanje starejših izvajajo, kakšen hišni red imajo. Med drugim nam je pojasnila tudi strukturo cene za različne programe in bivalne pogoje na dan za enega varovanca. Ta se giblje med 18,00 do 27,00 €. Splošna ugotovitev je, da je dom lep, prostoren, da se osebje trudi, da je preveč luksuza, da ga njihovi varovanci (po večini prihajajo s kmečkega podeželja) ne morejo (neznajo) v polni meri uživati, enostavno ga niso vajeni. Imeti na vsako skupino po 15 varovancev svojo kuhinjo samo za delitev hrane, je luksuz in hvalisanje na zven.
Znano je, da so sedanji in bodoči varovanci prišli iz različnih gospodinjstev, da njihove higijenske navade običajno nimajo skupnega imenovalca, da bi si tu lahko sami pripravljali hrano v teh kuhinjah. Če bi bili varovanci res tega zmožni, verjetno ne bi prišli v dom, ampak bi ostali doma in si kuhali svojo hrano. Zaposliti toliko osebja, da ima vsaka skupina petnajstih varovancev svojo ekipo v kuhinji, pa je ekonomsko neracionalno. Zakaj opremljati šest do deset kuhinj v takem domu samo zato, da se v njih deli hrana, je praktično, gledano ekonomsko potratno glede samega prostora, namembnosti in potrebnosti. Prostor bi se lahko namenil varovancem za bivanje. Dom bi jih tako imel več oseb v varovanju, to pa je tudi skupno cenejše bivanje.
In še eno potratno dejavnost sem po mojem prepričanju zaznal v domu, da ima svojo jedilnico in svojo kuhinjo samo za službeno osebje, je nerazumljivo iz več razlogov, Ali je hrana varovancev tako slaba, da jo osebje odklanja ali, da si na račun varovancev osebje pripravlja svojo boljšo hrano, je prvi pomislek. Da pokličem sličen primer iz bližnje preteklosti. Spomnimo se časov, ko so v bivši JLA ločili oficirsko od vojaške kuhinje, vsi vemo zakaj. Danes v liberalno turbo kapitalizmu je ta pomislek še večji in bolj tehten.
Prepričan sem, da dom starostnikov v naši občini potrebujemo. Dom, ki naj bo skromen,čist in prijazen varovancem ter cenovno ekonomske sprejemljiv za finančne možnosti naših občanov. Ta v Rogaški Slatini je za nas predrag, je pa res, da je najdražji v državi
Od tu smo nadaljevali ogled Rogaške Slatine, kjer nam je prijazen vodič pripravil zanimivo opisovanje turističnih zmogljivosti Rogaške Slatine, pripravljen pa je bil tudi na naša vprašanja. Čas je minil kot bi ustrelil. Po ogledu kraja smo se poslovili od vodiča in si šli ogledat še razstavo kaktej (kaktusov) Zelo zanimiva in zelo številčna zbirka. Človek kar težko verjame, da si je tako zadevo moč ogledati kar v naši domovini, ki vremensko ni prijazna Kaktejam.
Od tu smo se odpeljali, do že omenjene turistične kmetije Marjanca, kjer je nas pričakala gostiteljeva družina, prijazna v vseh pogledih. Harmonikar je že vlekel svoj meh, da so nas kar zasrbele pete. Že so nas postregli z okusnim in obilnim kosilom, ki smo ga krepko zalivali z dobro domačo kapljico.
Da pa bi tudi mi spoznali kako težak je kruh vinogradnika so nas povabili v klet (Zidanico) na pokušino različnih sort v teh krajih pridelanega vina. Med pokušnjo nam je lastnik pripovedoval o pridelavi ter predelavi grozdja o načinu shranjevanja in kletarjenja Že se je dan prevesil v večer, ko smo se vrnili nazaj na kmetijo, kjer smo nadaljevali z okusno Martinovo večerjo, ki je tradicionalna v teh krajih ter nadaljevali Martinovanje tja v jutranje ure.
Res smo preživeli čudovit dan, veliko je bilo druženja med nami, veliko novosti za nas, ki prihajamo iz ne vinorodnih krajev. Ne glede na utrujenost od dolgega in s programi nabitega dneva ter Martinovanja pozno tja v noč, smo se vračali domov veseli, zadovoljni in napolnjenimi akumulatorji energije za jutri in naslednje dni.

Akcija na čast občinskega praznika občine Kranjska Gora.

V torek sedmega avgusta 07 ob devetih dopoldan smo v Društvu delovnih invalidov občine Kranjska Gora v čast občinskega praznika organizirali akcijo »Kolo, sopotnik jeseni življenja« Akcije se je udeležilo 28 invalidov in se popeljalo po kolesarski poti do spodnjih Rut, točno do starega Skrtovega železniškega mosta, ki preči reko Savo.
Kdor se spomni zapisov iz kolesarskih akcij našega društva, ko sem zapisal nekaj ostrih kritičnih besed na varnost na kolesarski stezi. Kot kaže je naš zapis in še nekaj drugih kritičnih besed uporabnikov kolesarske steze našlo naslovnika in se je zadeva začela premikati. V pripravi je dokumentacija in priprava finančne konstrukcije za izgradnjo mostu čez Savo v Gozd Martuljku
V tem delu je cca dvesto (200) metrov kolesarske poti, kjer na kolesarje preži nevarnost pri vključevanju na M1 pri malem Špiku v Martuljku, ko kolesar praktično iz grmovja pravokotno zapelje na glavno cesto in nato, če ima srečo nadaljuje v nepreglednem ovinku po glavni cesti preko mostu čez Savo in nato zavije zopet na kolesarsko stezo. V nasprotni smeri pa je potrebno na tem mestu dvakrat prečkati glavno cesto M1 brez ustrezne prometne talne in vertikalne signalizacije. Vsi upamo, da se bo gradnja tega prepotrebnega mostu čim prej začela in da se bodo na že zgrajenem delu odpravile nevarne točke, kot je tista pri žičnici v Martuljku, ko na mostu ni ograje in je moč zapeljati v globino kar nekajkrat po dva metra globoko. Do prepada loči samo nekaj zelenja, tako da te nevarnosti niti ni opaziti. Verjamem, da se odpravlja stara praksa, da se čaka na katastrofo in izgubo človeških življenj, potem pa bo volje in dosti denarja za odpravo posledic ter pomanjkljivosti, ki so zapisane tudi v Tehničnem zapisniku ob priliki tehničnega pregleda grajene kolesarske poti.
No malo me je zaneslo, zato pojdimo k našemu kolesarjenju. Grede smo se ustavili na Kopišu, to je delu Martuljka, kjer pridni delavci turističnega društva Rute v čast občinskega praznika oživljajo postavljanje oglarske kope za izdelavo kovaškega oglja. Zelo zanimiva akcija, lepo urejeno okolje, primeren dostop, prijazno osebje Zavoda za gozdove, ki obiskovalcem pojasnijo, za kaj se sploh to prikazuje. Moram pa pripomniti, da je kar veliko obiskovalcev slepih ali pa nepismenih. Že pri zavijanju z glavne ceste je velika tabla, ki opozarja obiskovalce, da je promet mogoč samo za lastnike parcel v tem delu Martuljka ter, da naj svoja vozila pustijo na urejenem parkirišču ob malem Špiku. Navkljub opozorilu, pa je vseeno malo naprej vse polno vozil po zelenicah in gozdu. Iz teh vozil lepo počasi kaplja olje in odmetava se tudi druga nesnaga in tem brezvestnim voznikom ni mar, da s takim početjem uničujejo okolje, čeprav imajo ravno taki vozniki polna usta o varovanju okolja.
Od tu smo naše kolesarjenje nadaljevali do spodnjega Martuljka. Tukaj smo v času kratkega počitka opravili še skupinsko fotografijo za zgodovino, se malo razkužili in odžejali ter osvežili in ob dobrih šalah tudi dodobra nasmejali.
Ob vračanju smo se ustavili pri novi gostilni Papa- Joe v središču vasi Martuljek in se okrepčali z okusno malico in tako zaključili naše praznično druženje v popoldanskem času, ko smo se razšli vsak sebi domov.

Predmet : Poročilo iz romanja na Višarje.

Naše društvo, društvo invalidov občine Kranjska gora je 05. septembra 07 organiziralo romanje na Svete Višarje v Kanalsko dolino. Izleta se je udeležilo 54 invalidov društva kar je kar lepo število.
Na Višarje, kjer je romarsko središče že od leta 1360 naprej, vodi več poti in iz več smeri in na več načinov. Najlažja je iz vasi Žabnic v Kanalski dolini z lepo gondolsko žičnico, ki te popelje v pičlih dvanajstih minutah na cilj. Ostale poti, razen ene po kateri se pride z avtomobilom na vrh, so vse romarske in različnih težavnostnih stopenj ter dolžin, od dveh in pol do štirih ur hoje. Svete Višarje ležijo južno od Trbiža na nadmorski višini 1792m.
Kot zanimivost naj navedem, da je bilo v preteklosti ob vsaki poti kar lepo število skladovnic z poleni, katerih nekaj si je oprtal posamezni romar in jih, kot za pokoro odnesel na Višarje.
Nam modernim romarjem kaj takega ni bilo potrebno. Mi smo z žičnico opravili vzpon in sestop.
Po vzponu smo si najprej razgledali okolico, po kateri so se še podile meglice, kasneje pa se je zjasnilo. Zaradi izredno čistega ozračja se je kot v ogledalu, lepo videlo na vzhodni slovenski strani naš Jalovec in Mangart. Na severu se je v daljavi kazal Grossglokner in Dobrač, ki kraljuje nad Ziljsko dolino. Dobrač je na južni strani skoraj navpična stena že od potresa leta 1511, katerega del se je odlomil in zrušil v dolino in pri tem pokopal pod seboj enajst vasi. Če se obrnemo proti zahodu pa se v daljavi vidijo Dolomiti, pod Višarji pa je lep pogled na nadaljevanje Kanalske doline. Pogled proti jugu pa zastira pogled, razgiban vrh Viša in mogočna stena Montaža.
Svete Višarje so tudi stara jezikovna tromeja, na kateri so se in se srečujejo trije, pravzaprav štirje narodi; Nemci, Italjani in Furlani ter Slovenci ali drugače povedano Germani, Romani in Slovani, ki so vedno našli moči, da so skupaj in v slogi častili Višarsko mater Marijo kraljico Evrope ter molili vsak v svojem jeziku. Žal pa so njihovi politiki, ali pa še, delali ravno obratno, tako, da so v preteklosti tukaj divjale razne vojne, zadnja je bila druga svetovna vojna. Za samo vas in cerkev je bila najbolj pogubna prva svetovna vojna, ki je vas in cerkev spremenila v nerazpoznavne ruševine.
Na Svetih Višarjah je bilo letos že šestindvajseto zaporedno romanje romarjev treh dežel, Avstrije, Italije in Slovenije. Za Slovence je bilo to prvič, da smo romali kot enakopravni Evropski državljani
Po razgledu po okolici smo udeleženci imeli ob 12 uri v cerkvi organizirano mašo. Maša je bila v Slovenskem jeziku. Tukaj še vedno velja, da je maša v tistem jeziku, katerega govorijo obiskovalci-romarji Višarij. Največkrat je kar v vseh treh jezikih. Povedati je, da vsi cerkveni dostojanstveniki govorijo tekoče vse tri jezike. Našo skupino je pozdravil domač župnik in nam zaželel prijetno duhovno obnovo.
Po maši je bil čas za kosilo, ki smo si ga privoščili v gurmanskem načinu bogate italijanske kulinarike. Cene, ja nižje od naših. Poleg tega je še kar nekaj okrepčevalnic in trgovinic z bogato ponudbo spominkov. Po kosilu je bilo druženje z ostalimi romarji in družabno srečanje ter v popoldanskem času vrnitev v dolino.
Vsi udeleženci so bili z romanjem zadovoljni in navdušeni. Vsi po vrsti so obljubljali, da se naslednjih akcij v organizaciji DI zanesljivo udeležijo.

Poročilo iz oktobrskega pohoda DI Kranjska Gora

Dne 11.10.07 smo se nekateri člani našega društva, petintrideset po številu, odpravili na pohod iz Kranjske gore do Zelencev.
Naš pohod smo začeli v na parkirišču pred Zdravstvenim domom v Kranjski Gori, šli mimo vasi Podkoren, ki slavi po svoji še vedno lepo ohranjeni alpski arhitekturi. Vas je strnjeno naselje ob obeh robovih hudournika Krotnjek, kateri se pod vasjo izliva v reko Savo, katera tudi teče šele dobra dva km od izvira v Naravnem rezervatu Zelenci tik ob naši zahodni meji z Republiko Italijo, izvir Save je tudi naš cilj pohoda.
V te kraje je bil zaljubljen znameniti angleški znanstvenik Humphry Davy (1778* -1829+), ki je ob svojih obiskih bival v tej vasi pri Čošeljnu, kjer je na hišni fasadi tudi spominsko obeležje. Omenjeni gospod, svetovni popotnik in ljubitelj narave, je v svojih beležkah zapisal tudi trditev, ki še danes drži. »Ne poznam v Evropi nič lepšega« v mislih je imel Zgornjesavsko dolino z izvirom reke Save in jezercem v barvi smaragda. Te lepote so opisovali tudi drugi popotniki, ki so potovali skozi te kraje. Na svojih platnih so to lepoto upodabljali mnogi priznani svetovni umetniki.
Danes to dolino opevajo drugačni umetniki, svetovni športniki, ki so sodobni gladijatorji na tekmah za pokal Vitranc ali pa mladi »orli«, ki se spuščajo po zaletišču največje letalnice na svetu v dolini Planice. Gledalci in občudovalci teh gladijatorjev se vračajo iz leta v leto tudi zaradi lepot v tej naši dolini.
Pot smo nadaljevali po cesti speljani po nekdanji trasi železnice, katera je povezovala te kraje z Kanalsko dolino v Italiji in Dravsko dolino na avstrijskem Koroškem. Od tu je moč priti v Dravsko dolino tudi po rimski cesti, katera je na nekaterih krajih dobesedno vsekana v skalo in ima pestro zgodovino, že naziv rimska cesta da misliti, za kar pa ni namenjen današnji zapis. Ta rimska cesta je tudi zanimiva, da so po njej tovorili prve Slovenske knjige, katere je pisal in tiskal Primož Trubar v Nemčiji.
Pot, kateri sledimo nas z vsakim korakom preseneča z vse lepšim in lepšim pogled na vršace; Vitranc, Cipernik. Špik, Škrlatica, Razor, Prisank, Ponce, Jalovec…, če naštejem samo bolj poznana imena. Dolina Planice se odpira kot široka vrata v prečudovit alpski svet.
Po dobri uri in pol smo prispeli do jezerca, kjer je rojstvo naše najdaljše slovenske reke, ki deli državo na severni in južni del
V gostišču Vitranc, smo se okrepčali z malico, poplaknili grlo se dodobra naužili svežega zraka se družili in malo po planinsko zabavali ter se po isti poti podali nazaj na izhodišče.
Lepo vreme, nenavadno toplo za ta čas, dobra družba, veselje do uživanja v naravi, vse to nam je napolnilo naše akumulatorje do vrha. V upanju, da jo kmalu spet družno mahnemo v neko novo avanturo, vas lepo pozdravljam.

Poročilo o izletu težkih invalidov.

Že zjutraj, ko sem se skozi okno zazrl v nebo sem imel dober občutek. Pogled je obetal sončen in veder trinajsti september. Vse to se je preko dneva ne samo potrjevalo, temveč nadgrajevalo in širilo v obliki dobre volje na vse udeležence izleta.
Trideset težkih invalidov in spremljevalcev se nas je nabralo po postajah, kjer smo se posedli v avtobus. Zadnji, ki so se vkrcali so bili stanovalci doma starostnikov dr. Franceta Bergelja na Jesenicah. Dvanajst po številu plus spremljevalka, srečno število.
Odpeljali smo se proti Brezjam, kjer smo se ustavili pri Baziliki Mariji pomagaj na Brezjah. Tukaj smo si nabrali še duhovnih moči z mašo posvečeno za naše zdravje, pustili breme, ki se počasi nabira v človeku, poslušali prijazne besede patra, kateri nam je pomagal, da se duša sama od sebe odpre, obnovi in napolni z novimi močmi. Božja pot na Brezju je že vse od leta 1800, ko je dr. Urban Ažbe prizidal kapelo Marije Pomočnice.
Ljudje se radi zatekamo k njej po pomoč, še posebno invalidi, katerim je mnogim pomagala. Patru smo se zahvalili za prijeten začetek dneva in se napotili proti preko Kranja in Škofje Loke v Železnike. Tu smo si ogledali vas, pravzaprav že trg Železnike, kraj ima precej podobno zgodovino železarstva kot naše Jesenice le da je precej krajša. Tu smo se v gostilni Trnje okrepčali z okusnim in obilnim kosilom, osebje več kot prijazno in zelo uslužno. Po kosilu smo še malo poklepetali in načeli marsikatero življenjsko temo, kot se za stre znance spodobi. Od tu smo nadaljevali preko Dražgoš in Javorja v Kropo in naprej preko Radovljice nazaj na Jesenice, kjer smo v domu starostnikov odložili 12 udeležencev izleta. Vsi so bili izredno zadovoljni in hvaležni društvu, da se jih spomnimo ob takih prilikah.
Če vse skupaj strnem, kot vodič in organizator izleta sem lahko več kot zadovoljen. Redko mi je dana možnost, da bi videl toliko srečnih obrazov, danes so bili vsi zelo srečni, hkrati pa tudi malo otožni, ko je nastopil čas da se poslovimo. Vsem sem obljubil, da bo IO DI tudi v bodoče organiziral take izlete za težke invalide.
Zahvaliti se moram spremljevalcem za nesebično celodnevno pomoč, katero so nudili udeležencem, ki imajo težave z gibanjem.
Predsednik DI