Izlet na Dolenjsko in Belo krajino
V torek 22. aprila smo se invalidi kranjskogorske občine podali na izlet s kulturno vsebino. Izlet v deželici sonca, cvička in metliške črnine. V kraje prijaznih in dobrovolnjih ljudi s sledečim programom : Ogled Novega Mesta (glavni trg, Jakčev dom, najstarejši železni cestni most v Sloveniji), Kosilo v gostilni Badovinac na Jugorju vrh Gorjancev, Ogled vinorodnih obronkov Gorjancev in Ogled ostankov železarne na Dvoru Zjutraj, ko smo se vzpenjali v avtobus je nam kazalo zelo slab dan. Posebno je nam povzročal skrb program izleta, ki se bo odvijal ves dan zunaj v naravi. No če je nekoč držal star pregovor »temno jutro svetli dan« ni vzroka za slabo voljo. In res že od Ljubljane naprej se je dež polagoma vnesel in naredil se je prekrasen in sončno topel dan. Takoj po prispetju v Novo Mesto smo se peš odpravili preko najstarejšega cestnega železnega mosta. Železni most, ki povezuje staro mestno jedro s Kandijo, in industrijsko cono, kjer je locirana tovarna osebnih vozil Renult. Most prečka Krko na spodnjem delu Glavnega trga je leta 1898, ko je bil zgrajen, nadomestil stari leseni most. Kovičena konstrukcija, ki prečka Krko v enem, 75 m dolgem loku, sodi med redke in najstarejše tovrstne konstrukcije pri nas. Most je bil z Odlokom občine razglašen za kulturni spomenik lokalnega pomena.
Od tu smo se podali v center starega dela mesta. Dokaz, da je bilo mesto gospodarsko močno že v preteklosti, je arhitektura trga, na katerem so stale hiše bogatih trgovcev. Na gornjem gospodarskem delu trga je mesto ustvarilo poseben tip trgovsko-obrtniške hiše, katere pritlični del je bil odprt s kamnitimi arkadami. Polkrožni ali potlačeni lok se opira na kamnite stebre, tako da tvorijo arkade pokrito in navzven odprto lopo in šele v notranjost hodnika pomaknjena stena zapira trgovske lokale. To svojo tako značilno obliko je trg dobil v 2. polovici 16. stoletja ter je bil eden izmed najlepših v deželi. V mestu sicer ločimo dva glavna tipa pozidave stavbnega kompleksa.
Revnejše stanovanjske stavbe so bile potisnjene v obrobje srednjeveškega mestnega jedra. Mogočnejša arhitektura je oblikovana predvsem ob glavni komunikaciji od Ljubljanskih vrat preko Velikega trga do Karlovških vrat.
Osrednji objekt je Rotovž ali Mestna hiša stoji v zgornjem delu objektov, ki oblikujejo vzhodno stranico osrednjega dela Glavnega trga. Zgradil jo je Josip Olivo leta 1905 po načrtih arhitekta Wolfa iz Kranjske družbe .Stavba je dvonadstropna s poudarjenim osrednjim delom, ki izstopa iz gradbene linije sosednjih stavb in se z arkadnim pritličjem odpira na trg. Reprezentančna glavna fasada je oblikovana novogotskimi stavbnimi elementi. Zunanja ureditev platoja pred rotovžem je zamisel arhitekta Marjana Mušiča, ki je le delno uresničena. Od šestih predvidenih doprsnih kipov stojita danes le kipa Dragotina Ketteja in Janeza Trdine, delo Jakoba Savinška, postavljena leta 1955. Rotovž je bil z Odlokom vlade RS 1999 razglašen za kulturni spomenik državnega pomena.
Naš naslednji cilj je bil Jakčev dom, ki deluje pod okriljem Dolenjskega muzeja kot pomnik enemu najbolj znanih slovenskih slikarjev in grafikov, Božidarju Jakcu (1899 – 1989). Prizadevanja za prikaz Jakčevih del na enem mestu so potekala vse od 1964 pa do leta 1984, ko so v nekdanjem domu Jakčevih staršev umetnikova dela našla svoje stalno mesto Stavbo je leta 1904 dal sezidati furlanskemu arhitektu Giuseppeju Olivi umetnikov oče Anton Jakac kot moderno opremljen hotel in kavarno. S tem je bila stavba, ki so jo komunisti 1945 leta zaplenili Jakčevemu očetu, simbolično povrnjena umetniku in kot priznanje njegovi ustvarjalnosti in v njegov spomin postala Jakčev dom.
Po ogledu mesta in Jakčeve galerije smo se podali na Gorjance, kjer smo imeli v znani gostilni Badovinec okusno kosilo in ga zalivali z dobro domačo kapljico Metliško črnino.
Od tu smo nadaljevali skozi Semič in si med potjo ogledovali nasade vinogradov iz katerih grozdov izdelujejo znano Metliško črnino. Že smo se vzpenjali po znani cesti katera povezuje z Belo krajino z Dolenjskimi toplicami in naprej z Dvorom, ki je bil naš naslednji cilj. Dvor je vas v občini Žužemberk, ki je svoje ime najverjetneje dobila po dvorcu, ki so ga dali zgraditi grofje Turjaški. Vas se razteza na terasah levega brega Krke ob križišču lokalne ceste Žužemberk - Soteska in ceste proti Kočevju. Vas sama je v listinah prvič omenjena leta 1383, prvi lastniki posestev v njej pa so bili grofje Bogenšperki, ki so kasneje posestva prodali Turjačanom. Ti so leta 1764 skušali na Dvoru ustanoviti svoje fužine, kar pa jim je preprečil lastnik fužin v bližnjem Zagradcu, Ivan Jurij Toman Prva omemba kraja je bila v listinah omenjena leta 1168. To naj bi bila gotska cerkev sv. Jurija, po njej pa se je vas sprva imenovala Šentjur ob Krki oziroma Jurjevo. Cerkev je bila poškodovana med drugo svetovno vojno, ko so jo na veliko nedeljo leta 1945 zadele zavezniške bombe. Po vojni so bile ruševine cerkve odstranjene. Tako je vas danes brez cerkve. Ostanki Auerspergove železarne na Dvoru. Že leta 1796 je v tem kraju zrasla prva fužina, ki je obratovala do leta 1896. Železarna, ki je nastala na tem mestu pa je bila v 19. stoletju eden največjih industrijskih obratov na Slovenskem. Od leta 1820 je bila usmerjena v železo livarstvo in do srede stoletja edina na našem ozemlju, ki je izdelovala predmete umetniških odlitkov. Železovo rudo za predelavo so dobivali iz Soteske, Repče gore in s Hmeljnika, oglje pa so pridobivali v bližnjih gozdovih Kočevskega Roga. Leta 1822 je železarno prevzel nov nadzornik Ignacij von Panz, ki je dal obrate za proizvodno še povečati. Tako je postala železarna na Dvoru največje tovrstno podjetje južno od Alp. Leta 1834 je železarna dobila naziv »Cesarsko-kraljeva priviligirana tovarna za litoželezno in kovano blago kneza Auersperga« in je zaposlovala več kot petsto delavcev in sledila točno določenim predpisom za izdelavo svojih izdelkov. Takšni predpisi so bili v Evropi nekaj redkega in so pomenili velik korak naprej v podjetništvu. Leta 1869 je železarna pogorela, kar je vodilo v zmanjšanje proizvodnje in krčenje železarne. Po tem požaru se železarna ni nikoli več povsem pobrala, huda konkurenca pa je povzročila njen propad. Obrate so zaprli leta 1896. Na Dvoru je bila leta 1864 odprta prva šola, zasebna tovarniška šola kneza Auersperga, ki je delovala do odprtja prve ljudske šole v kraju. Ta je bila zgrajena in odprta leta 1874. Po propadu železarne je Dvor začel izgubljati na pomenu, saj do njega ni bila nikoli speljana železnica, promet po reki Krki pa je bil onemogočen zaradi številnih brzic v srednjem toku te dolenjske reke. V vasi sta nekoč sicer obratovala tudi žaga in mlin, ki pa ju danes ni več. Kraj je po drugi svetovni vojni postal gospodarsko skoraj nepomemben, zato so poskušali z otvoritvijo ribogojnice, ki so jo na Dvoru odprli leta 1964, spet pospešiti njegovo gospodarsko rast. Danes so ostanki železarne spomeniško zaščiteni, sam kraj pa se gospodarsko še vedno naslanja na bližnji Žužemberk in Novo mesto.
Po vsem kar smo videli in slišali od spodaj popisanega vodiča nam je preostalo, da smo si še malo osvežili grla v bližnjem Žužemberku in vzeli pot pod gume in nazaj na Gorenjsko, kamor smo prispeli v večernih urah.
Prepričan sem, vsaj po obrazih udeležencev, da je namen in cilj izleta v celoti dosežen. Naslednjič se vidimo v Sežani in okolici.
Bralcem tega zapisa pa lep pozdrav deževne Gorenjske !
Jože Zupančič