Povzpeli smo se in obiskali Svete Višarje.

Na zelo lep in sončen dan 28. 08.08 v zaključku avgusta smo se na Višarjih zbrali člani invalidov občine Kranjska Gora. Šestdeset nas je bilo večina smo se povzpeli z gondolsko žičnico, bilo pa jih je nekaj, kateri so se povzpeli na goro peš.
Za nepoznavalce te romarske poti nekaj stavkov zgodovine. Med najbolj obiskanimi slovenskimi božjimi potmi so Svete Višarje. Ta božja pot je najstarejša in več ali manj s presledki deluje že od leta 1360. Je najvišje ležeča (1789 mnm) in najbolj priljubljena med Slovenci. Tu se zbirajo romarji - verniki iz treh skupin iz domovine, zamejstva in izseljenstva. Ta romarski raj je stičišče in zbirališče slovenskega, romanskega in germanskega sveta. Pod svojo streho vabi in zbira Slovence, Italijane, Furlane in Nemce.
Stari romarji vedo za običaj, "Višarska polena", ko so romarji v spokornosti nosili k Mariji na Višarje polena za ogrevanje romarskih domov. Polen ni več ob pešpoti, večina Marijinih častilcev se odloči za gondolo, ki že od petdesetih let prejšnjega stoletja naprej povezuje Višarje s Kanalsko dolino.
Romarsko središče ima burno zgodovino. Da omenim samo dva dogodka. Leta 1780 je državni jožefinski zakon prepovedal romanje. Podrli so oltarje, cerkev pa onesposobili za obrede. No, že leta 1790 pa je cesar Leopold II. zopet dovolil romanja. In drugi poguben dogodek se je zgodil 16. septembra 1915, ko je bila poškodovana in požgana zaradi granat višarska cerkev. Marijin kip, je bil rešen in imel zavetišče dolgo časa v Mariboru, pri Sv. Križu nad Dravogradom in v Žabnicah, je končno na kresni večer 1925 zopet prišel "domov", kjer je še danes.
Višarje so zadnja leta znan smučarski center z lepimi a bolj zahtevnimi smučarskimi tereni, katere obišče tudi veliko Slovencev, željnih zimskih radosti. Vas Višarje ima tudi zelo dobro gostinsko ponudbo. Znana pa je tudi, kot izhodišče za gorske ture v bližnje zahodne Julijske Alpe, na gore, kot je Montaž (2680), nazobčani Lovci (2071), Viš (2666)…. in Mangart že na slovenski strani.
V zgodnjem dopoldanskem času smo prišli v vas in se razkropili po okolici. Ob 12 uri smo udeleženci imeli v cerkvi organizirano mašo. Maša je bila v vseh treh jezikih Italijanskem, Nemškem in Slovenskem. Velja pa tudi pravilo, da je maša v tistem jeziku, katerih romarjev je največ, to pa se vidi iz petja v cerkvi. Povedati je, da vsi cerkveni dostojanstveniki govorijo tekoče vse tri jezike.
Po maši je bil čas za kosilo, ki smo si ga privoščili v gurmanskem načinu bogate italijanske kulinarike. Cene, ja nižje od naših. Poleg tega je še kar nekaj okrepčevalnic in trgovinic z bogato ponudbo spominkov. Po kosilu je bilo druženje z ostalimi romarji in družabno srečanje ter v popoldanskem času vrnitev v dolino.
Od tu smo se odpeljali še po Kanalski dolini, do vasi Ukve, ki slovi po dobrih sirih in pršutu.
Za tiste, kateri manj poznajo te kraje: to je vas, katero so pred parimi leti naliv in hudourniki popolnoma uničili, bilo pa je tudi nekaj žrtev. Danes se posledic skoraj ne da opaziti, vas je obnovljena in življenje teče naprej.
Ko smo si nabavili kar je komu bilo všeč, smo se odpravili proti domu v Zgornjesavsko dolino.
Preživeli smo lep dan, obnovili duhovno in življenjsko energijo tudi z zrakom skoraj na 2000 mnv ter z druženjem vlivali vero do življenja drug drugemu.

Predsednik DI :
Jože Zupančič