Zapis z izleta v Prlekijo, pokrajno prijaznih ljudi.

Že dolgo načrtovan obisk deželice Prlekije se je zgodil v dneh pred praznikom Vseh Svetih. Scenarij izleta je imel dva dela. Prvi del je bil namenjen ljudem, ki so s svojim delom v preteklosti zaznamovali ta lepi košček Slovenije z imenom Prlekija in drugi del uživati gostoljubje domačinov.
Avtobus smo napolnili že pred javno objavo izleta. Devetinštirideset se nas je podalo na pot 30.oktobra. Zjutraj ob sedmih smo se odpravili iz Rateč. Pot nas je peljala mimo Jesenic, Kranja , mimo našega zračnega okna v svet letališča Brnik, skozi Domžale in po Črnem grabnu na Trojane. Tu smo si privoščili dopoldansko kavico začinjeno z znanimi Trojanskimi krofi. Pot smo nadaljevali po Štajerski avtocesti skozi Savinjsko dolino, mimo Celja, Slovenske Bisrtrice, kjer smo zavili proti najstarejšemu slovenskemu mestu Ptuju. Tukaj smo si vzeli nekaj časa za počitek in spoznavanjem zgodovine mesta.
Po počitku smo se zapeljali do občine Juršinci, kjer smo si ogledali muzej posvečen Janezu Puhu, Slovenskemu izumitelju, ki je pustil neizbrisno sled človeka vsestranskega izumitelja. Tu smo bili deležni prvega pozitivnega presenečenja. Lepo urejena zbirka, lep prikaz njegovega dela v obliki kratkega filma. Objekt muzeja že na zunaj kaže, da ima dobrega gospodarja, urejenost, čistoča in vse ostalo kot iz škatlice. Ogled bi priporočil vodilnim muzejev iz prestonice in prepričan sem, če se bodo samo nekaj malega naučili, ne bodo potrebovali nobenih državnih dotacij. Vse nastale stroške bodo pokrili iz zbranih sredstev obiskovalcev. Hvala občini Juršinci in njihovemu županu za tako prijetno oddolžitev svojemu rojaku.
Že smo hiteli naprej proti Veliki Nedelji, pravzaprav njenemu zaselku Senešci. Tu kmetuje družina Ozmec. Vlečejo pa tudi prvo brazdo v ledini, ki se imenuje Turistična dejavnost na kmetih.
Druženje naših članov na Turistični kmetiji Ozmec ima za posledico nepozabno doživetje iz prijaznosti, gostoljubnosti nevsiljivosti ter predstavitev domačih običajev in kulinarike ob dogodkih kot je Martinovanje.
V svojem življenju sem prehodil Slovenijo po dolgem in počes, pa česa takega še nisem doživel. Vse povsod ponujajo nekakšne specialitete njihovih pokrajin, ki so že zdavnaj plod industializacije. Njihove specialitete imajo običajno od gurmanskega in turističnega produkta skupnega le pretirane cene in vsiljivo ponujanje obiskovalcu.
Na Turistični kmetiji Ozmec je stvar popolnoma drugačna. Domače gurmanske specialitete so del splošne ponudbe kmetije v enkratnem ambientu domačnosti, v naravnem in ne popačenem vaškem okolju. Objekt, kjer domači vršijo dejavnost kmečkega turizma je naraven in prijeten. Domačnost se sama ponuja in ni vsiljena kot marsikje drugje. Na primer, kakor, da se je domača kmečka lepotica vrnila iz lepotnega popravka.
Običaje Martinovanja so predstavljali ljudje, ki za te običaje živijo in jih prenašajo iz roda v rod. Težko ali sploh ne najdem besed, da bi to opisal in ne bi izpadlo kot slaba in poceni reklama.
Popoldan in večer globoko tja v noč je minil kot strel iz puške. Ob slovesu kar ni zmanjkalo pohval in zahval gostiteljem. Ker sam in vsa skupina današnjih izletnikov živimo v turističnem kraju, se še kako zavedamo, da je zadovoljen gost najboljši turist. Žal, se tudi v našem kraju vse premalo gostincev zaveda tega dejstva, če se še sploh kateri. Težko mi je to izreči in zapisati, a je žal resnica.
V zgodnjih jutranjih urah smo prispeli v našo lepo dolino po malo utrujeni, pa zato dobre volje in prijetnega razpoloženja, ki bo vzrok prijetnega počutja vsak nekaj naslednjih dni.
Meni kot organizatorju pa pretekli izlet že sedaj dela sive lase, kajti izleta, sedaj že včerajšnjega, ne bo moč ponoviti kar tako. Sem pa večni optimist in verjamem, da so še taki kraji v moji prelepi domovini, le moja naloga je, da jih odkrijem.
Vsem bralcem tega zapisa pa lep pozdrav z Gorenjskega kota.

Predsednik DI :
Jože Zupančič