S V E Č A Z A T E G O R I

Molče vstopila v prazno sobo sem,
kjer nekoč si čakal name.

Brez tebe preveč je hladna,
preveč je tiha in žalostna.

V svojih rokah objemam belo svečo,
se oziram po sobi tej, čakajoč,
da te bom zagledala.

Na sredo mize postavila sem svečo,
jo prižgala v upanju, da se vrnil boš.

Njen ogenj je kakor majhno sonce,
je kakor goreča luč življenja,
je kakor luč miru in sprave.

Kje zdaj hodiš, bratec moj,
da te še vedno ni?
Zakaj mi ne odgovoriš,
ko kličem te?

Sveča še vedno gori, se topi,
postaja vse manjša.

Kmalu izgorela bo,
kmalu bo ugasnila,
kakor je ugasnilo tvoje življenje.

Brigita Gyergyek
MDI Murska Sobota