Zapis iz sprehoda po gozdnih obronkih Špikove skupine v Julijcih !

Zbirališče pohodnikov je bilo v sotočju Male in Velike Pišnice ob njenem jezu, kjer zapusti, kot reka Pišnica dolino. Od tu smo se podali po severni strani Martuljkove skupine, po lepi in dokaj položni gozdni poti, do drugega največjega hudournika do Tofovga grabna. Prvi največji hudournik na tej stani gorske skupine je Martuljek. Kdo je po komu dobil ime ali ima ime nekdaj mogočna kmetija »PrTofu« v vznožju hudournika po hudourniku, ali hudournik po kmetiji, danes ne bomo raziskovali.
Šestintrideset se nas je odločilo preizkusiti svoje sposobnosti in prehoditi pot, katera traja cca 1,45 minut v eno stran. Za tako pot v gorski svet je pametno in primerno imeti udobno obutev gorskih čevljev. V teh letih, v katerih smo člani DI, je obvezno imeti v opremi pohodne palice in pa v nahrbtniku rezervno perilo in topla oblačila, kar so današnji udeleženci, kot stari mački gorniki vsi imeli že v nahrbtnikih brez, da bi jih moral kdo opozoriti. Kot sem pa kasneje ugotovil, so nekateri imeli s seboj tudi nekaj »kačje sline«, če bi se kdo kaj opraskal, da mu razkužijo rano. Ker ran ni bilo, so na cilju razkužili pregreta telesa samo zato, da ne bi tovorili »zdravilo« nazaj v dolino.
Na cilju kjer je majhna jasa, smo se razkomotili in med pogovori počivali. Imeli smo srečo, da je ravno današnji dan bil brez dežja, zato smo se lahko brezskrbno predajali, letos redko kdaj, toplim sončnim žarkom. Kot se za gornike spodobi, smo tudi mi oživljali spomine na pretekle rekreacijske trenutke, po raznih poteh naših Julijcev. Med tem se je slišalo tudi vriskanje in pa seveda prešeren smeh, kot odgovor na povedane vice – dovtipe, kateri ob takih prilikah, kar sami privrejo na dan, posebno, ko se najdejo skupinice in spodbujajo drug drugega.
Kot organizator in vodja sem opazoval skupino in bil neizmerno srečen, da sem tolikim danes polepšal dan. Brez pretiravanja lahko sporočim, da je danes Čopič življenja risal samo tople in široke nasmehe na obraze nas pohodnikov. Kaj bi človek dal, da bi bilo tako vse dni, vsak dan, vse leto za letom. Realnost življenja je drugačna in je sestavljena iz prijetnih in manj prijetnih trenutkov palete časa življenja.
Po dobri uri druženja v miru in tišini gorskega sveta je prišel eden tistih manj prijetnih trenutkov, ko smo morali sprejeti dejstvo, da se moramo vrniti v dolino v realnost.
Počasi smo med hojo nadaljevali z pogovori, tokrat bolj v dvojkah, kar dovoljuje pot po kateri se vračamo.
Po prihodu na izhodišče smo se rahlo utrujeni, vsi pa s širokimi nasmehi podali še v vas Kranjsko Goro v gostilno PrMartinu. Tu smo imeli dogovorjeno dobro kosilo, katerega smo zalivali z dobro domačo kapljico
Družabno srečanje je trajalo vse do večera, ko smo se začeli drug od drugega poslavljati in se, kot se za današnji dan spodobi in je že zapisano, da nam je Čopič življenja danes narisal same srečne obraze, tudi srečni razšli vsak na svoj dom.
Vidimo se zopet šestnajstega, ko gremo raziskovat naše Kozjansko in Obsotelje. Srečno tudi vsem, ki prebirate ta zapis, želi avtor.

Predsednik DI
Jože Zupančič