Obisk Gorenjcev v Prekmurju.

V našem kranjskogorskem društvu invalidov smo za doseganje ciljev prilagodili izvajanje programov načinu življenja v našem okolju. Zato včasih od daleč zgleda naše delovanje, kot malo zmešnjave v vrstnem redu. Moram pa poudariti, da na koncu obračunskega leta vedno v celoti izpolnimo zastavljene cilje tudi v zadovoljstvo naših članov v vseh pogledih. In sicer v obliki obiskov posameznikov na domu, organiziranih raznih srečanj in piknikov ter zagotavljanju manjših finančnih pomoči. Invalidom nudimo; prvo osebno in socialno pomoč preko raznih oblik informiranja in svetovanja. Izvajamo različne možnosti ohranjevanja zdravja in rehabilitacije v zdraviliščih in na morju. Vsi naši invalidi imajo pravico in dolžnost sodelovati v različnih oblikah kulturnih in ustvarjalnih dejavnosti ter družabnosti prilagojene njihovim potrebam. Vsem članom omogočamo udeležbo in sodelovanje v različnih oblikah rekreacije, prilagojene njihovim potrebam.
Današnja akcija z imenom »Obisk Gorenjcev v Prekmurju« je ena takih organiziranih raznih srečanj, kjer imajo udeleženci možnost izvajanja več zgoraj naštetih aktivnosti. Od informiranja, kako živijo ljudje v tej pokrajini, do družabnosti prilagojene današnjim udeležencem. In ne nazadnje seznanjanja z različnimi oblikami kulturnih in ustvarjalnih dejavnosti Prekmurcev.
Prekmurja mimogrede, (17. avgusta je minilo devetdeset let od združitve s z matičnim narodom), ne moremo videti v nekaj posebnostih, razsežnost te pokrajine se zrcali tisočih zanimivostih. Obisk tega dela domovine je zelo zahtevna naloga posameznega obiskovalca še bolj skupine. Če v Prekmurju iščeš samo posamezni cilj, kot je to navada pri nas v Alpah, obisk ali izlet ne bo dal želenega rezultata. Cilj mora biti Prekmurje v celoti, kar pa je za en dan obiska zalogaj, kateri ni uresničljiv.
Da bi naš zastavljeni cilj dosegli, smo se, sedeminštirideset po številu, odpravili dokaj zgodaj iz Zgornjesavske doline. Zavedati se moramo, da je ta pokrajina najbolj od vseh oddaljena od naših domov, čeprav se je po izgradnji štajerske in najnovejše prekmurske avtoceste, nam neverjetno približala. Med potjo, do prvega cilja Filovcev, smo imeli nekaj postankov, da omenim samo Trojane, kjer je že po tradiciji ob jutranji kavici obvezno zaužiti znano dobroto Trojan, to je trojanski krof.
Zakaj vas Filovci naš prvi cilj ? Vas Filovci je bila znana po tako imenovani črno žgani posodi. Na lončarskem vretenu so v preteklosti, kot tudi še danes, za turiste oblikovali lončevino za domače potrebe in prodajo na okoliških sejmih. Danes je to že v celoti industrijski izdelek in je za širšo obliko trgovanja, v največji meri za trgovska podjetja. V prvini izdelovanja lončevine je bila to družinska dejavnost. Pri različnih fazah izdelave lončevine so svojim očetom in možem veliko pomagali kar vsi člani družine. Sodelovali so pri izkopu in pripravi gline, vrteli mlin za mletje glazure, polirali suhe lonce in pomagali pri nalaganju v peč ter kasneje izdelke tudi na sejmih prodajali.
V vasi živi družina Bojnec, katera se z lončarstvom in keramiko ukvarjajo že več generacij in obiskovalcem poleg kakovostnih produktov nudijo tudi predstavitev lončarske obrti. Pred leti so začeli tudi z urejanjem panonske vasi, muzeja na prostem, ki obiskovalcem nudi ogled rekonstruiranih avtohtonih panonskih hiš, cimprač. V "Lončarski vasi Filovci" si danes obiskovalec lahko ogleda tudi stalno razstavo filovskih lončarskih mojstrov iz 20. stoletja in razstavo društva keramikov in lončarjev Slovenije.
Pri nas na Gorenjskem se je lončevina samo kupovala. Upam si trditi, da je bilo do danes izdelovanje lončevine za nas, današnje udeležence, prava španska vas. Nihče od nas ni vedel, kako se keramika pripravi (oblikuje) pa kasneje v peči žge, ko se peč ohladi pa se keramika preliva z glazuro, da dobi lep sijaj. Lončarstvo je v teh krajih samoumevno in avtohtono, kakor je kamen in gramoz samoumeven na Gorenjskem. Prekmurci brez lončarstva in mi Gorenjci brez kamna in gramoza ne bili to kar smo.
Po ogledu zanimivosti in možnosti nakupa okrasne in uporabne keramike smo se odpeljali pod obronke Goričkega v vas Selo. Naš cilj je kapela, romanska rotunda iz prve polovice 13. stoletja, za ta podatek med zgodovinarji ni enotnega mnenja. Cerkvica stoji na vzpetinici nad Kobiljskim potokom, kar jo varuje pred poplavami in ob srednjeveški prometni poti iz Alp v Panonsko nižino.
Ko sem izbiral cilje našega izleta, sem prišel do podatka, da so jo zgradili templarji. Vendar je ta biser zgodnjesrednjeveškega stavbarstva ali, kakor ga nekateri zgodovinarji imenujejo tudi popek Prekmurja, doživel v letih 1845 in 1846 bistveno obnovo. Za nas je predvsem zanimiva oblika objekta, katera je za naše pojmovanje cerkva nenavadna. Rotunda je namreč okrogla cerkev za okroglo izboklino abside v kateri notranjosti je nekoč bil postavljen oltar, ki sedaj domuje v madžarskem muzeju. Cerkev si ogledamo zunaj in znotraj jo velikokrat slikamo seveda pa je ob takem obisku nujna še »gasilska« slika za spomin.
Glede na dolžino dneva, ki se po Velikem Šmarnu že kar pozna na dolžini, že hitimo v vas Nemčavci v motel ČARDA, kjer so nas že čakali z dobrim kosilom in obvezno sladico Prekmursko gibanico.
Po kosilu smo imeli še nekaj časa za prosto druženje in že je napočil čas za vrnitev na Gorenjsko. Med potjo smo na Trojanah nabavili še zalogo krofov za domov, se malo spočili in že sta naš voznik in avtobus zopet v elementu nabiranja novih kilometrov.
Glede na pozno uro prihoda v Zgornjesavsko dolino, se na hitro poslovimo in obljubimo, da se zopet srečamo 27. avgusta, ko gremo na romanje na svete Višarje.
Tudi vam, dragi bralci tega zapisa, želim veliko lepega.

Predsednik DI
Jože Zupančič