Marec praznik vračanja misli nazaj v otroštvo.

V mesecu marcu vsako leto nastopita dva dneva posvečena ženam in materam. Moram priznati, da meni več pomeni ta drugi praznik posvečen mamam - materam, pa s tem nič ne ugovarjam prvemu prazniku, le da je ta »dan žena« nekako politično vsiljen in že skomercializirana zadeva in ni nič spontanosti praznovanja. Hvala Vam, babice, drage mame, hčerke, tete, dekleta, ker se razdajate in ker oblikujete svet, prinašate veselje v naše domove in gradite nevidne mostove ljubezni. V imenu DI in seveda v mojem imenu, iskreno Voščilo za oba praznika, Dan žena in Materinski dan!
Biti mati, je v življenju dekleta in kasneje žene nekaj najlepšega in prijetnega, ter moškemu svetu nedojemljivo materino iz dna duše globoko čustvo, slišati klic mama je za mater kot poslušati nebeško glasbo. Tega moški ne bomo nikoli dojeli, čeprav smo bili vsi ali skoraj vsi deležni materine nežnosti od spočetja naprej. In prav je tako, moški lahko samo pripomoremo, da je občutek mamine ljubezni še globlji, do bitja, ki je produkt naravne ljubezni in utelešenje iz njenega telesa.
Društvo invalidov občine Kranjska Gora je invalidska organizacija, je prostovoljno, neodvisno, samostojno, nevladno, nepridobitno združenje, v katero se združujejo invalidi. Pravzaprav bi moral zapisati invalidke, kajti v društvu je včlanjenih samo okrog 18 % moških invalidov. Že iz tega podatka mora biti vsakomur jasno, da je teža družine in družbe nasploh na ramenih mater in žena.
Že nekaj let v marcu mesecu pripravljamo skromno obdaritev mater in žena. Vsem podarimo cvetočo lončnico, malo kave in čokolade. Poverjenice na terenu obiščejo svoje članice in jim izročijo to darilce, kot skromno pozornost, v imenu društva voščijo za praznik, malo poklepetajo, istočasno prenesejo novosti iz društva.
Več časa pa posvetimo našim občankam in občanom, kateri so nastanjeni v domu starostnikov na Jesenicah ne glede, ali so naši člani ali ne. Tu pripravimo kratek kulturni program, razdelimo rože in prilogo. Da pa se moški člani iz naše občine nastanjeni v domu starostnikov na Jesenicah ne bi čutili odrinjene, pa tudi njim za dan mučencev podarimo malo kave in čokolado. Vedno je z nami tudi harmonikar, ki ustvari dobro praznično vzdušje, skupaj zapojemo si povemo tudi kakšen vic, da se skupaj nasmejemo. Moja dolžnost je, da jim povem novice iz naše občine, novice iz delovanja društva in odgovorim na marsikatero vprašanje.
Vse to pa je možno samo zato, ker osebje doma, ki skrbi za oskrbovance doma, že v naprej vse lepo pripravijo. Tudi med našim obiskom so bili oskrbovanci vedno v središču njihove pozornosti. Zavedati se moramo, da so oskrbovanci posebna socialna skupina, ker če ne bi bili taki kot so, bi bili verjetno še vsi na svojih domovih. Na tem mestu bi se osebju prisrčno zahvalil za njihov trud in ljubeznivo pozornost oskrbovancem in jim čestitam v imenu društva invalidov za delo katerega požrtvovalno opravljate. Vem z našim obiskom smo malo zmotili utečen red oskrbovancem, a upam, da ni bilo prehudo. Po obrazih bi si upal zapisati, da je bilo veselje pristno in spontano. Vesel sem, da smo z našim obiskom vsem polepšali dan, kar pa je bil tudi namen.
Bralcem se opravičujem, malo sem zašel s poti, katero sem si jo pred pisanjem nekako zamislil. Kot sem že v naslovu zapisal, so dnevi tega meseca marca namenjeni, da se spomnimo otroških dni, dni svoje mladosti in skušamo s skromno pozornostjo vrniti nekaj veselja svojim ali drugim mamam. Te ljubezni, ki so jo vložile ali vlagajo naše matere v naše domove, se njim nikakor ne da povrniti. Zaradi znane skromnosti mater, matere tudi ne pričakujejo vračila, pričakujejo pa malo pozornosti vsaj na jesen svojega življenja. Brez skromnosti lahko zapišem, hvala moji mami, hvala vaši mami in hvala vsem materam, vsem, katere to že so, in vsem ženam, ki to še bodo.

Predsednik DI
Jože Zupančič