Kam to pelje ?

Včeraj dvaindvajsetega aprila, dan po maratonskem besednem dvoboju kure in petelinov ali drugače rečeno, še ena butalska iz parlamenta zafurane demokracije, smo se člani DI Kranjska Gora, devetinštirideset po številu, odpravilo nasproti novi avanturi z imenom izlet v okolico Idrije.
To je bil po dolgi in ostri zimi, letos prvi poizkus druženja z običaji in kulturo drugih krajev lepe naše domovine. Zato lepo domovino, pa si upam trditi, da jo vsi premalo poznamo, vse premalo cenimo, kot, da ni moja, tvoja, naša !
Ko smo se zjutraj povzpenjali na avtobus je bilo največ pogledov v nebo, z vprašanjem, ali bo vzdržalo brez dežja. Zdaj že lahko zapišem je vzdržalo. Če pa pred zaključkom zapisa, zapišem še to, da so nam udeležencem izleta bile zelo naklonjene dobre »Vile«, bi zapis skoraj lahko končal, pa ne bom.
Voznik in avtobus, kot dober potovalni tandem, sta nas popeljala mimo Jesenic, Kranja skozi Škofjo Loko in Žiri, do Idrije in naprej do Črnega vrha nad Idrijo. Spotoma smo se seznanjali z zgodovino krajev, skozi katere nas je vodila pot. To, da imamo lepo in obenem zelo trpko zgodovino našega obstoja na teh krajih verjetno veste vsi, malo man jih ne ve. Zgodovina mesta se pričenja z letom 973, ko je cesar Oton II. daroval loško ozemlje škofu Abrahamu iz Freisinga na Bavarskem. V listini iz leta 1274 je naselje imenovano kot mesto. Zaradi večje varnosti se je v začetku 14. stol. zaščitilo z obzidjem, skozi katero je vodilo petero vrat, zavarovanih s stražnimi stolpi in je v veliki meri ohranjeno še danes. Mesto je v svoji zgodovini doživelo napade, kuge, požare in potrese. Najhujši je leta 1511 hudo poškodoval mesto, ki ga je škof Filip kmalu obnovil. Od tedaj se je podoba Škofje Loke le malo spreminjala, zato velja za najbolje ohranjeno srednjeveško mesto v Sloveniji,.nad katerim gospoduje Škofjeloški grad. V naravno in umetnostno bogatem okolju so že od nekdaj delovali številni priznani umetniki, književniki in znanstveniki, ki so ustvarili bogato kulturno dediščino Škofje Loke.
Ko smo zapustili Škofjo Loko za nami, se nam je začela odpirati Poljanska dolina, ki ima tudi veliko zanimivega povedati iz svoje zgodovine. Naj omenim samo dve zanimivosti. Dala nam je Visoko/Poljane, kjer se je rodil Ivan Tavčar pisatelj in politik (Poljane na Škofjo Loko, 28. avgusta 1851 - Ljubljana, 19. februarja 1923). Kdo ne pozna Tavčarjeve povesti Cvetje v jeseni, Visoška kronika in mnogo drugih njegovih literarnih del. Druga zanimivost je tako imenovana Rupnikova linija, katera poteka, bolje rečeno je potekala, na zaključku doline skozi današnjo občino Žiri, no o tem, kdaj drugič.
V Žireh smo se Pr' Županu okrepčali z dobro kavico, da ne bo nesporazuma dobro kavico pripravijo v gostilni »Pr' županu«. Od tu pa je samo še streljaj do našega prvega cilja Idrija. Za to nekoč drugo največje mesto na Kranjskem lahko zapišem. Ko je Kolumb odkrival Ameriko so v Idriji začeli odkopavati srebrno rudo in se razvijati v najbolj razvito rudarsko mesto na svetu. Sem v Idrijo so se hodili učiti prav iz vsega sveta, kako se odkopava ruda, kako se, danes bi rekli, logistično pristopu takemu delu. Kdo še ni slišal za Klavže, pa rečne grablje, Kamšt, idrijske čipke pa idrijske žlikrofe in še mnogo tega.
Le malo je krajev v Sloveniji, kjer je v samem kraju in bližnji okolici zbranih toliko zanimivih spomenikov kulturne in zgodovinske dediščine ter naravnih zanimivosti kot v Idriji.
Naš namen je bil, da si ogledamo samo del tega, kajti Idrijo lahko primerjam z našim BTC v Ljubljani. Enostavno si ni moč ne fizično še manj pa duhovno objeti vse v enem dnevu. Mi smo se posvetili le Kamštu. To je bilo nekoč črpališče vode, ki je zalivala rudnik, Čudo tehnike takrat in še danes, čeprav je danes samo še spomin lahko pa zapišem, da so bili naši predniki boljši gospodarji kot mi danes. Navezali so se na sile, dane od Boga in narave in s tem nič uničevali okolice kot mi danes !
Tu je ugledal luč sveta tudi Stanko Bloudek. Slovenski letalski in v avtomobilizmu konstruktor, športnik, načrtovalec športnih objektov, * 11. februar 1890, Idrija, † 26. november 1959 Ljubljana. Mi v naši Zgornjesavski dolini smo že dolgo ponosni na slavnega rojaka, v Planici (ne)stoji Bloudkova velikanka, ki je od leta 2002 podrta.
Čas in naši želodci priganjajo naprej. Naš zadnji cilj je Turistična kmetija »Pr' Mark« v Črnem vrhu nad Idrijo. Tu v prijetnem okolju vasi, kjer se je rodil tudi znani Pater Marko Ivan Rupnik, slovenski mozaičar in teolog, * 28. november 1954, smo imeli drugi del izleta, to je druženje. Ko smo prispeli nas je pričakala cela ekipa kmetije s harmonikarjem na čelu. Že sam sprejem je dal vedeti, da je na tej kmetiji gost »Kralj«. To se je potrjevalo vse do večera, ko se je bilo potrebno posloviti in se odpraviti proti domu.
Udeleženci smo si napolnili svoje baterije z veliko dobre volje, veliko novimi spoznanji. Sedaj vam lahko odgovorim na naslovno vprašanje »Kam to pelje ?«
Dan, katerega smo preživeli bo ostal v dobrem in lepem spominu vsakega posameznika z izleta. Tu nastopi tistih pet naših obveznih invalidskih socialnih programov, katere izvaja društvo. Z gotovostjo lahko trdim, da si je vsak posameznik odrezal velik kos od vsakega programa, kot je skrb za neodvisno življenje vsakega posameznika. Družabno srečanje človeku vrača, da se krepi na osebnem in socialnem področju, medsebojni pogovor, da tudi veliko novih informiranj. Drug drugemu dajemo oporo in pomoč, ko posamezniku prične usihati volja do jutri, da o vračanju in ohranjevanju psihofizičnih sposobnosti in integracijo posameznika v družabno življenje sploh ne omenjam. To je odgovor !
Vsem, ki prebirate te vrstice pa lep pozdrav do drugič, ko se bom oglasil z majskega izleta v Brkine.

Predsednik DI
Jože Zupančič