Druženja v Madžarskih toplicah.

V drugi polovici aprila, ob ugodnih vremenskih razmerah smo v društvu invalidov Kranjska Gora začeli z zunanjimi aktivnostmi. Na vrsti so pohodi v naravo, tematski izleti po Sloveniji, skratka nabiranje psiho in fizične kondicije članstva. Po zelo uspešnem februarskem pohodu za kulturni praznik smo se 14. aprila odpravili še v dolino Planice, 22 aprila pa v okolico Idrije. Šestindvajsetega aprila pa smo se podali za štiri dni s polnim avtobusom invalidov v Madžarske toplice. Tukaj smo se štiri dni posvečali plavanju v toplih bazenih, koristili priložnosti raznih masaž ter se v večernem času ob prijetni glasbi in klepetu lepo zabavali in družili. Dvakrat smo priredili tudi izlete v bližnje kraje, enkrat smo se odpeljali do Blatnega jezera, drugič pa smo si ogledali največje termalno jezero v Evropi v kraju Heviz, katero je letovišče za petičneže, ki spominja na naš Bled.
Drugi vidik takega štiri dnevnega skupnega bivanja ima učinek spoznavanja drug drugega in skozi pogovore blažiti osebne stiske, ki jih imamo vsi kot prtljago z različno vplivno težo na posameznika.
Taki izleti so za društvo zalogaj z veliko neznank. Brez sodelovanja z turistično agencijo Oman iz Rateč bi verjetno ne bili tako uspešni. Lepo je, ko spoznavaš druge kraje, običaje, za nas doma v turističnem kraju pa še izkušnja, kako tam zunaj strežejo turizmu.
Razlika je že ob prihodu opazna. Pokrajina je ravna, kar je za nas gorjane malo nenavadno, ker pa je ravno v času cvetenja oljne repice in je pogled na rumeno morje cvetja prav prijeten, nas pokrajina niti ne moti. Za nas, ki prihajamo iz najdražjega dela Slovenske države so cene zmerne. V izven hotelski ponudbi pa nič ne zaostajamo, le da je v drugo smer obrnjena. Pri nas je vse bolj hrupno in bolj na frejem – zunaj, tu pa je bolj v zaprtih prostorih, da drugih turistov ne moti, kar se mi zdi boljša varianta ponudbe. Ker Madžarščine od nas nihče ne obvlada, je v rabi angleščina in posebno nemščina, ki je tukaj skoraj uradni jezik. Problema sporazumevanje sploh ni, če pokažeš debelo denarnico, kar pa je v našem primeru velik problem.
Res je tudi, da kraj živi od in za turizem ter osebje tam dobro ve, kako se taki stvari streže.
Čas je naš edini priganjač. Neverjetno kako hitro so minili štirje dnevi in že smo na poti proti domu. V Prekmurju si privoščimo še kosilo in kavico, tisto ta pravo, domačo. Med potjo se ustavimo še na Trojanah na krofih, nakupimo jih tudi nekaj za zalogo.
Potniki v avtobusu kar nekako oživijo, ko se pri izvozu iz avtoceste proti Domžalam prikaže pogled na z večernim soncem obsijane in ožarjene naše prelepe gore.
V času bivanja na Madžarskem se je med nami utrdilo prijazno prijateljstvo. Marsikatero dilemo, za katero doma ne najdemo časa, smo našli logično rešitev.
Med nami ni bilo tečnežev in zamerljivcev, pa čeprav po naključno zbrana družba, je bila enkratna. Imeli smo se resnično lepo.
Življenjska energija in energija pozitivnega optimizma je nam napolnila naše zaloge. Naše celice so sedaj polne, kar vsi najbolj potrebujemo. Ponovno in ponovno ugotavljamo, da nam vedno manjka skupnega druženja, skupnih odkritih pogovorov, ampak, kar nekako ne moremo iz svoje kože in utečenega tira življenja, da bi to spremenili. Upam, da bo od sedaj nam šlo to bolje od rok.

Predsednik DI :
Jože Zupančič