Skozi rekreacijo do boljšega zdravja.

Ohranjevanje psihofizičnih sposobnosti in skrb za integracijo v družbeno življenje ni samo naloga temveč obveznost društva do svojega članstva.
Vsak član mora čutiti, da je pri dejavnosti društva zaželen in njegov doprinos tudi cenjen. V vsakem drugačnem primeru prihaja do notranjih trenj in medsebojnega nezaupanja. Kako drugače razlagati nezainteresiranost in apatičnost do akcij invalidov v nekaterih okoljih.
Sam imam srečo da delujem v društvu, kjer je »problem« velike zainteresiranosti za akcije društva. Skoraj vsi člani društva želijo v akcijo prinesti nekaj svojega. Lahko zapišem, da je mesec dni kratko obdobje pa vseeno tako dolgo, da mora društvo organizirati vsaj dvoje, če ne več dogodkov, da se članstvo ne dolgočasi.
Naše društvo deluje na sprejetem programu Zbora članov. Že ob sprejemu je bilo čutiti, da je ponujeni program tisto, kar članstvo želi, da se zgodi preko leta. V letnem programu so zapisane naloge ohranjevanje psihofizičnih sposobnosti in skrb za integracijo v družbeno življenje, če povzamem samo glavne naloge, da ne omenjam kulturnega, športnega in še mnogih dejavnosti, ki posamezniku vračajo zaupanje v društveno ureditev. Med drugim tudi uveljavljanje našega prepričanja v politiki lokalnih skupnosti. Invalidi v vsakdanjem življenju srečujejo ovire, katere lahko odpravi edinole uveljavljena politika lokalne skupnosti. V našem okolju s tem nimamo problemov, ker imamo svojega predstavnika v občinskem svetu občine. Težje je tam, kjer tega ni, ali še več, da se društvo izolira iz lokalne politike, češ politika je greh za društvo. Tu nastopi že zgoraj zapisana apatičnost in nezainteresiranost članstva za delo društva. Društvo, ki ni vpeto v družbeno življenje občine in lokalne skupnosti je mrtvo društvo. Nima vpliva na spremembe za dobrobit invalidov, o tem tam odločajo drugi, odločajo tako, da je njim v korist. Kako naj lokalna skupnost zdravih in klenih občanov odpravi ovire, ki invalide postavljajo v ne enakopraven položaj, če nanje ne opozori uporabnik.
No to ni tema današnjega zapisa, temveč večna in vsakdanja tema in o tem kdaj drugič. Danes 27 maja smo se člani DI občine Kranjska Gora, 42 po številu, podali na pohod. Pot nas je vodila iz Martuljka do soteske hudournika Martuljek, ki priteče iz pod Špikove skupine, naprej po desnem bregu reke Save, mimo Mokre peči (Luciferjevega slapa) preko Belega potoka do bivše železniške proge na Tabrah. Tu smo si vzeli nekaj časa za oddih in se potem vrnili v vas Gozd Martuljek. Pot ni zahtevna, dolžina je nekje okrog 13,00 km, do tri ure hoje, po lepi gozdni poti. Nekaj čas ob hudourniku Martuljek nato ob reki Savi. Med pohodom enkrat prečimo hudournik Martuljek, enkrat hudournik Beli potok in dvakrat reko Savo. Prečenje reke Save ni problem v obeh primerih je trden most, tudi hudournik Martuljek ima leseno brv, le prečkanje Belega potoka je malo večji zalogaj. V tem času je struga polna vode, ker se v visokogorju topijo velike količine snega. Pa tudi tu je rešitev z malo iznajdljivosti in seveda s polno mero pazljivosti.
Med samim pohodom je moč videti veliko zaščitenega planinskega cvetja. Da opišem samo eno rožo, ki jima rastišče razen v tem delu Slovenije, samo še na dveh rastiščih v Julijskih Alpah v zelo omejenih količinah. To je tako imenovani »čeveljček«, lepote tega cvetja se skoraj ne da opisati. Cvet je izrazito rumeno pegaste barve, oblika pa, kot že ime pove, mali čeveljček. Stebelce je cca 30 cm visoko na vrhu upognjeno s cvetom in dvemi lističi, ostankoma iz katerega se je razvil cvet, neizmerljiva lepota. Trganje in nošenje domov je strogo prepovedano. Ljubitelji gora tako vemo, da je cvet v naravi nekaj najlepšega ali kot mnogi trdijo, Božja stvaritev. Čas cvetja druga polovica maja do sredine junija. Drugo planinsko cvetje nastopa preveč množično, da bi ga opisal danes.
Lahko pa zapišem, da je pot poznana po gozdni tišini, sliši se samo množico gozdnih ptic pevk in šumenje voda hudournikov, ki se prebijajo skozi kamnite struge.
Po vrnitvi nazaj v vas Gozd Martuljek smo bili rahlo utrujeni in vsi z zvrhano mero dobre volje, katero smo prenesli v drugi del našega današnjega srečanja. To je družabni del pohoda. Druženje prijateljev in enakopravnih je vedno nekaj posebnega tako je bilo tudi danes.
Skozi rekreacijo smo danes dosegli, da smo pozabili na dnevne osebne težave. Popoldansko druženje pa nam je vrnilo malo načeto uveljavitev v družbi, ki posamezniku vrača vero v obstoj in občutek, da je vsak sam zmožen doprinesti nekaj za svoje zdravje.

Bralcem tega zapisa pa pozdrav, do naslednjič, ko se oglasim z izleta v dolino Petra Klepca

Predsednik DI
Jože Zupančič