Namen, udejaniti neuresničene sanje.

Večina invalidov ima očem drugih ljudi skrite neizpete sanje. Namen delovanja društva je zadovoljevanje potreb, med drugim tudi uresničitev neizpetih sanj invalidov in oseb s telesno okvaro. Te sanje so zelo različne od osebe do osebe. Skoraj vsi pa imajo sanje potovati spoznavati druge kraje, druge ljudi in njih običaje.Včeraj dvajsetega maja smo delček teh skritih sanj., nekaterim našim Kranjskogorskim članom (46.tim) uresničili
Ta dan zjutraj smo se zbrali po postajališčih avtobusa in se odpeljali sanjam naproti. Naš cilj je bila deželica Brkini, kjer je nekoč naš Levstikov literarni junak tovoril s svojo kobilico sol, točno vasica Prem. Vasica stoji na vzpetini med mestom Pivka in Ilirsko Bistrico nad reko Reko, ampak o tem nekoliko kasneje.
Pot nas je vodila mimo Jesenic, Kranja do Ljubljane, po žal še vedno nedokončani Gorenjski avtocesti. Tu pa smo se preusmerili na staro cesto, ki že od leta 1806 ko je bila zgrajena, vodi od Ljubljane do Kopra, Trsta in naprej. Prvo večje naselje, nekoč v rimskih časih tudi Nauportus, v srednjem veku Oberleibach in sedaj Vrhnika. Mesto stoji tamkaj, kjer je najkrajši in najzložnejši prehod iz Ljubljanske kotline proti morju. Naselje ima pestro zgodovino, katero delno izraža že uradni simbol »grb« mesta Vrhnike. Le ta ima v grbu ladjico, simbol, ki naj popotniku pove, da je prišel v kraje, kjer je zgodovina razvoja najtesneje povezana z ladjami in prometom po mirno tekoči vodi. Grb občine in mesta Vrhnika pa nima povezave s pripovedko o argonavtih in ladjo Argo. Da o literatu Ivanu Cankarju ne govorimo, ker njega dela so tako obsežna, da danes preprosto ni časa in prostora za to pripoved.
Avtobus in njegov dirigent sta nas, ki smo poslušali razlago spodaj podpisanega o Vrhniki, med tem že pripeljala na planoto, kjer leži naselje mesta Logatec. Kraj je iz zgodovine znan kot furmansko središče in pa po lipovemu ali »Napoleonovemu« drevoredu pri uvozu iz smeri Ljubljane. Kraj ima značilnosti ostalih krajev, lepo urejena okolica prijetnih hišic in govori o pridnih in umnih ljudeh, katere je opisoval že Levstik v svojem opisu Martina Krpana z Vrha pri Sveti Trojici.
Že se vzpenjamo po serpentinah na vrhu katerih se odpre lep pogled na Planinsko polje, kjer je zaznati prve kraške pojave že s prostim očesom. Samo še nekaj kilometrov in že se pojavi napis Postojna. Tu današnjim popotnikom ni kaj razlagati, kdo ne pozna Postojnske jame, lepotice svetovnega čuda, pa človeške ribice, predjamski grad in njegovega lastnika Erazma predjamskega. Malo manj se ve o težavah Postojnskega turizma, ki izhaja še iz Kardeljevih TOZDov , ko so bile ukazane poroke firm na političen ukaz z zanemarjanjem gospodarskega učinka. Biser Slovenskega turizma, Postojnsko jamo so poročili z energetsko firmo, ki je gospodarila, kot je razvidno iz medijev brez posluha za turizem ali v tujem jeziku povedano »Uzmi sve (beri denar) što ti Postojnska jama pruža« In sedaj smo žal tam, ko se nam tresejo hlače, kdo bo kupil ta biser in kako bo gospodaril. No to prepuščam drugim, nas današnje popotnike že zanima kraj, ki se nam ali mi njemu približujemo, to je Pivka. Kraj nima kakšne posebne zgodovine razen, da so v rimskih časih rekli takim krajem Rimska postojanka, mi pa smo jo v nedavni zgodovini opremili z naslovom največje JLA kasarne na Notranjskem. Naj omenim, da sta že prej omenjena Postojna in sedaj Pivka, bila od leta 1918 do leta 1944 oba obmejna kraja države Italije, ki je po rapalski pogodbi aneksirala te kraje pod svojo oblast. V kraju imajo lepo urejen, do končne ureditve bo treba še malo počakati, Park vojaške zgodovine. Značilnost teh krajev je, da se človek težko odloči ali so lepši na površini ali v svojem podzemnem jedru.
Že hitimo naprej, na obronkih se že kaže obris vasice Prem in Cerkev sv. Helene. Po zapisih cerkvene kronike je duhovnija bila ustanovljena okoli leta 1633, za kar nam priča vzidana plošča z grbom plemičev Oberburg. Nad cerkvenimi vrati je letnica dozidave iz leta 1658. Za sedanjo cerkev je bil položen temeljni kamen leta 1866. Pod tedanjim župnikom Matejem Frelihom, ki se je lotil zidave velike farne cerkve sv. Helene in jo že v dveh letih z velikimi napori faranov tudi dokončal. Na glavnem oltarju je slika sv. Helene, delo slikarja P. Kumla iz leta 1856. Cerkev je zelo znana tudi po poslikavah slikarja Toneta Kralja iz leta 1921, ki jih najdemo v notranjosti cerkve. Na vzhodnem delu vasice pa kraljuje mogočni grad. Grad je prvič posredno omenjen leta 1213, zgrajen pa naj bi bil v 12. stoletju.
Vasica Prem je tudi rojstni kraj Dragotina Ketteja pesnika slovenske moderne (Prem, *19. januar 1876 - Ljubljana, †26. april 1899). Rojstna hiša stoji na robu vasi pod cerkvijo. Pesnik se je rodil v stari osnovni šoli. Njegov oče Filip je bil v njej učitelj in organist. Žal je Kette umrl zelo mlad, a vse eno je nam zapustil lepo literarno zapuščino.
Vas ima še eno staro zanimivost. Most čez reko Reko Pri odcepu ceste na Prem v Dolnji Bitnji, prečkamo vodotok Reko preko slikovitega troločenega kamnitega mostu, katerega je dal zgraditi knez Karol Porcia davnega leta 1694. Toliko o naših popotnih utrinkih.
Tu ob vasici Prem, le streljaj stran, smo dosegli naš prvi cilj, kmetijo Grad Turn. Tu gospodari mlada družina, ki je svojo dejavnost namenila ovčereji in izdelavi ovčjega sira. Nam že kar malo lačnim, sta gospodinja in njen spremljevalec lepo opisala izdelavo sira in pa ponudila pokušino le tega. Toplo priporočam obisk kmetije in nabavo domačega ekološko pridelanega sira.
Tudi danes nam ukazuje ura in njen gospodar čas. Hitimo na drugi in zadnji naš cilj, Turistična kmetija Ivankotovi v Premu, prav pod prej opisanim mogočnim gradom. Tu nas pričaka gospodinja z okusnim domačim kosilom, harmonikar že razteguje svoj meh, gospodar pa nosi na mizo domač jabolčnik in ostale tekoče dobrote. Tu se začne tudi sklepni del druženja današnjih popotnikov. Vse tja v pozne večerne ure je trajalo naše druženje in veselje ter zabava ob harmoniki. Kot je vedno vsega nekoč konec, je tudi današnjega druženja prišel kraj. Zahvalili smo se mladi družini, ki gospodari na kmetiji in se odpravili proti domu.
Verjamem, da smo danes imeli srečno roko in uresničili vsaj nekaj tistih skritih sanj posameznega invalida. Veliko smo videli veliko slišali o krajih skozi katere smo potovali, spoznali nekaj običajev tu živečih ljudi, napolnili vrečo z pozitivno energijo. Vse to pa je bil današnji cilj. Doseženo pa posveča dejanja.
Bralcem lep pozdrav do javljanja naslednjič, ko bomo imeli pohod mimo Luciferjevega slapa v Martuljku

Predsednik DI:
Jože Zupančič