Ogled Maribora, prestolnice Evropske kulture

Obljuba se mora izpolniti. Da se zopet slišimo ob naslednjem zapisu iz izleta v Maribor sem zapisal v zadnjem zapisu društva invalidov Občine Kranjska Gora. In sedaj je to to.
Maribor bo v letu 2012 gostil projekt Evropska prestolnica kulture. Nekje sem prebral, da bo ta projekt prinesel kulturni razcvet Maribora. Izjava, katera je po moje zelo krivična do tistih, ki so se nekoč in tistih, ki se danes trudijo, da je mesto Maribor že stoletja na najvišjem kulturnem nivoju v Sloveniji. Nekoč ne daleč nazaj je bil Maribor tudi na industrijskem področju prvi, celo na Balkanu, ne le v Sloveniji.
Četrti in peti obvezni program društva govorita, če malo improviziram, sledeče : »Ohranjevanje psihofizičnih sposobnosti invalidov ter skrb za integracijo invalidov v kulturno in družbeno življenje«. Ne ta dva niti ostali programi pa nimajo posebnih navodil, kako ta dva programa voditi, da bo učinek in korist pri posamezniku najboljša. Oba programa imata namen pokriti vrzel, ki nastaja med institucionalnimi ustanovami in uporabnikom. Nekateri invalidi težko potrkajo na vrata pristojnih institucij, ki urejajo njihovo problematiko. Tukaj nastopimo mi, kot lokalno društvo, ki je veliko bližje posamezniku, če že nič drugega, se med seboj poznamo. Ta pomoč zapisana v teh dveh programih je učinkovita na terenu s poanto, čim bolj duhovno in psihofizično zaposliti posameznika, da čim manj razmišlja o svojih težavah, da se odpira družbi in jo sprejema, kot enakovreden član družbe. Programa mu omogočita druženje s sebi enakimi za uveljavljanje skupnih ciljev. Društvo ta dva programa, med petimi obveznimi, izvaja že vrsto let. Programa delujeta povezovalno, družabno na sprostitveno dejavnost posameznika. V izvajanju teh dveh programov posameznik dobi občutek, da je uporaben in koristen družbi. Sicer programa ne moreta pokriti vseh potreb, ki se pojavljajo na lokalu v zvezi z integracijo v kulturno in družbeno življenje invalidov, sta se pa pokazala v okolju za učinkovita in nujno potrebna.
Današnja akcija društva invalidov občine Kranjska Gora ima prav ta namen, kot je opisan v zgornjem odstavku. Dan je namenjen spoznavati kulturni in družbeni utrip Maribora in širše okolice, Met tem pa nezavedno obremeniti psiho in fizični sposobnosti posameznika z razlogom za boljše počutje jutri in naprej.
Pa pojdimo lepo po vrsti. Že zgodaj zjutraj smo se odpeljali iz naše doline devetinštirideset po številu. Uporabili smo najnovejši prometni dosežek Slovenije, Slovenski avtocestni križ. Razlog je ta, da je Maribor precej oddaljen od naših krajev in, da smo prišli do cilja nekaj časa prej. Čeprav je za popotnike to slaba varianta, ker ta prometnica pelje daleč mimo zanimivih krajev in naselij. Sem pa spodaj podpisani udeležencem skušal čim bolj slikovito opisati, malo širše od obeh robov avtoceste, kraje in ljudi ter malo njihove zgodovine. Pot nas vodi po Gorenjski do Ljubljane, mimo Domžal do Trojan, kjer imamo prvi postanek za kavico in obvezen krof.
Ni naključje, da so si za svoj slogan izbrali naziv "Gostišče s tradicijo". Gostišče na Trojanah je namreč eno izmed tistih slovenskih gostišč, ki so nastala iz dobre stare gostilne in ki so njena izročila in tradicijo ohranila vse do današnjih dni. Trojane so bile v različnih zgodovinskih obdobjih za večino popotnikov zelo markantna točka. Že v antičnih časih so si stari Rimljani, ki so potovali iz takratne Emone v Celeio in naprej, tu postavili svojo vojaško in poštno postojanko. Tudi kasneje je "Stara dunajska cesta" bila speljana čez Trojane po Črnem grabnu proti Celju in Ptuju. Ob njej so iznajdljivi domačini postavili dokajšno število gostiln in drugih objektov potrebnih za sprejem popotnika. O gostilni na Trojanah govori že zapis iz leta 1849.
Po okrepčilu avtobus že požira km kot za stavo, skozi občino Vransko. Na jugu je zaznati obrise občin Tabor in Prebold, na severni strani pa občina Mozirje in samo nekaj časa potrebujemo in že smo na področju občine Žalec. Na izhodu iz Savinjske doline stoji Knežje mesto Celje. Avtocesta je speljana po sredini slikovite Savinjske doline, znane po pridelavi hmelja, surovine, brez katere ni piva. Lepo obdelana polja in kultivirana krajna na obeh straneh ceste da človeku podatek, da tu bivajo pridni ljudje. O tem govori tudi zgodovina teh krajev. Znana je od časa Rimskih cest o čemer pričajo ostanki rimskih utrdb, o jantarjevi poti, ki je povezovala sever Evrope z sredozemskim morjem na jugu.
Točno o napovedanem času smo prispeli v Maribor, kjer nas je že čakal mestni vlakec, ki od leta 2007 razvaja turiste, željnih ogledati si v čim krajšem času največ mesta. Voznik Albin in turistična vodička sta nas vljudno povabila vstopiti na vlakec in že smo se vključili v promet. Če se najprej osredotočim na voznika vlakca. Vožnja, lepa tekoča nič cukanja, nič naglega speljevanja ali zaustavljanja , skratka lepo tekoče, da se res lahko posvetiš samo poslušanju vodiča. Vodička je bila gospa srednjih let, nič izstopajoča in kot so običajno vodiči, malo nad tlemi. Lahko zapišem, živa knjiga o zgodovini in sedanjosti Maribora. Sam sem mislil, da veliko vem o Mariboru, pa sem včeraj spoznal, da ravno toliko vem, da nič ne vem o Mariboru. Po dobri uri, ko smo dodobra obredli velik del Maribora na obeh straneh Drave, smo se izkrcali na Slomškovem trgu. Nisem prepričan, če sem našel v tistem trenutku prave besede in se zahvalil obema, vozniku in vodički za njuno prijaznost, vljudnost, ki je v turizmu že redko srečaš, Zato bi se rad po tej poti še enkrat zahvalil za prečudovito uro, preživeto v njuni družbi.
Mi pa že hitimo vstopati v Mariborsko Stolnico/katedralo, častitljive starosti, ki sega v drugo polovico 12. stoletja. Sama gradnja je bila posledica preselitve kamniške prafare v Maribor leta 1164. Gradnja in dozidava je praktično potekala vseh devet stoletij. Zato se v samem načinu gradnje te mogočne stavbe podajajo roke različni stili. Romantika si podaja roko z gotiko, obema pa je ob strani v pomoč še barok. Da o lepoti notranjosti ne pišem, zadošča že, če omenim zadnje počivališče narodnjaka Blaženega škofa Slomška, mogočne orgle, pa gotske sedilije - kjer sedijo duhovniki.
Po tiho zapustimo stolnico, si na hitro ogledamo še spomenik škofa Antona Martina Slomška in malo naprej v parku je še bazenček s kipcem Korlekom, oboje vredno ogleda.
Že pomahamo Mariboru v slovo in hitimo v Loče pri Poljčanah. Med potjo se seznanimo še z kartuzijanskim samostanom Žiče in zgodaj popoldne prispemo v vas Loče na Izletniško turistično kmetijo Lopan. Tu nas čaka prijetna senca in ohlajen salon, prijazno osebje, in že nas strežejo z ohlajenimi napitki ter z odličnim kosilom. Po kosilu se na vratih pojavi navihan, z vsemi žavbami namazan harmonikar. Družabno srečanje se komaj začne, tako namreč hitro teče čas v veseli družbi, že je bilo na vrsti slovo od gostiteljev in vražjega harmonikarja, ki celo opoldne godel in pel ter družbi dajal tempo in razigranost. Na hitro se poslovimo in že nas voznik odpelje proti Trojanam "Gostišče s tradicijo", v gostilno rodbine Konjšek. Tu se malo odpočijemo, obnovimo zalogo krofov in že smo na poti proti Zgornjesavski dolini, kamor prispemo, ko se začnejo na nebu pojavljati prve večerne zvezde.
Prepričan sem, da smo izpolnili vse zahteve, katere sem zapisal v tretjem odstavku zabeležke današnjega izleta v Maribor A za dolg počitek ne bo časa. Že v naslednjem tednu, v četrtek, imamo v programu družabno srečanje invalidov naše občine v Planici in potem nadaljujemo vsak četrtek z eno od akcij naprej do petnajstega septembra.
O teh dogodkih pa drugič. Danes pa samo lepe pozdrave iz Zgornjesavske doline.

Predsednik DI:
Jože Zupančič