Pripombe na drugi predlog Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju

V skladu s pozivom Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, objavljenem na spletni strani www.mddsz.gov.si v danem roku odprte javne razprave Zveza delovnih invalidov posreduje naslednje pripombe in predloge glede predloga Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju:4. člen

Predlog: doda se 5. odstavek, ki glasi:
»Pravica do nadomestil na podlagi invalidnosti se odmerja in izplačuje v neto zneskih, ki v Republiki Sloveniji ni obdavčen.«

Obrazložitev: Velik problem, na katerega že leta opozarja ZDIS je davčni vidik, ki invalidom, ki prejemajo nadomestilo s strani ZPIZ neutemeljeno zmanjšuje pridobljeno pravico (od zneskov nadomestila ni odvedena akontacija dohodnine, tako kot od dohodka iz delovnega razmerja, zato se obdavčuje ob zaključku leta, lahko pa povzroči tudi padec v drugi obdavčitveni razred). Glede te problematike je bila pri MDDSZ oblikovana delovna skupina, ki naj bi oblikovala ustrezne rešitve, kar pa se doslej zaradi zastojev v delu te skupine, ni zgodilo. ZDIS se je obrnil tudi neposredno na Ministrstvo za finance, ki je preko Direktorata za sistem davčnih, carinskih in drugih javnih prihodkov podalo odgovor št. 421-138/2009 z dne 15.10.2009 z naslednjim pojasnilom: „V koalicijski razpravi o izhodiščih za pripravo predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o dohodnini je bilo preučeno tudi vprašanje davčne obravnave dohodkov delovnih invalidov iz naslova nadomestila za invalidnost in delne invalidske pokojnine. Na koncu je bilo sprejeto stališče, da je problematika navedenih dohodkov delovnih invalidov celovito prouči v okviru projekta modernizacije pokojninskega sistema v Republiki Sloveniji, ki se nanaša tudi na modernizacijo invalidskega zavarovanja in s tem tudi sistema pravic delovnih invalidov.“ Navedeno pomeni, da je potrebno ta problem reševati v reformi invalidskega zavarovanja. Poseben je problem prejemnikov nadomestil pred 1.1.2003, ki se izplačujejo preko delodajalcev v primerih, ko delodajalec ne zagotavlja redno ali sploh plač delavcem – tedaj delavec – invalid zelo težko pride do pripadajočega nadomestila pri ZPIZ (po praksi ZPIZ z vsakomesečnim zahtevkom na ZPIZ, ki ga mora podpreti z vloženo tožbo zoper delodajalca). Zato bi moralo biti jasno navedeno, da so nadomestila za invalidnost izplačana v neto zneskih in niso obdavčena.

7. člen v povezavi z 28. členom in 412. členom.

Predlog: v 7. členu se doda se besedilo
»Invalidnina: denarni prejemek, do katerega je zavarovanec upravičen v primeru telesne okvare;«

beseda »invalidnine« se vnese tudi v 2. odstavek 28. člena, dodatno pa se v besedilo zakona vnese vsebina členov VIII. poglavja veljavnega ZPIZ-1.

Črta se 412. člen.

Obrazložitev: Predlog zakona pa je neobrazloženo in neutemeljeno izločil institut telesnih okvar in invalidnine iz predloga zakona. Glede na to, da so zneski invalidnin, ki pripadajo osebam s težjimi telesnimi okvarami, nizki, je nerazumno, da želi pripravljalec prizadeti ravno najbolj ogrožene in nemočne osebe. Telesna okvara je po sedanjem zakonu podana, če nastane pri zavarovancu izguba, bistvenejša poškodovanost ali znatnejša onesposobljenost posameznih organov ali delov telesa, kar otežuje aktivnost organizma in zahteva večje napore pri zadovoljevanju življenjskih potreb, ne glede na to, ali ta okvara povzroča invalidnost ali ne. Gre za najtežje invalide, ki so organsko prizadeti. Na osnovi ocenjene telesne okvare pridobijo invalidi status slepe osebe, status gluhe osebe, status paraplegika in tetraplegika, možnost prištete dobe za pridobitev in odmero pravic na podlagi osebnih okoliščin, … . Menimo, da bo tem osebam z izločitvijo telesnih okvar storjena nepopravljiva krivica in bodo na ta način grobo diskriminirani. Še posebej to iz razloga, ker nekateri invalidi sicer niso uživali pravic iz invalidskega zavarovanja, priznana pa jim je bila telesna okvara z invalidnino, kar vsebinsko predstavlja kompenzacijski vidik izenačevanja invalida z neinvalidi. Pravice na osnovi ocenjene telesne okvare so vpete v ostale zakonske in podzakonske akte, (npr. v Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov, v Zakon o delovnih razmerjih, v Zakon o zdravstvenem varstvu in zavarovanju, Zakon o varnosti cestnega prometa, v ugodnosti davčne zakonodaje, …). Glede na zastarelost Seznama telesnih okvar bi bilo potrebno kvečjemu sistem posodobiti in sicer tako na področju telesnih okvar kot poklicnih bolezni. Ta proces je s strani države že dalj časa v teku. Predlagatelj zakona doslej strokovni javnosti ni utemeljil, zakaj bi bilo potrebno institut telesne okvare izločiti.

Predlagatelj je s predlaganim zakonom ukinil institut telesne okvare. Ker je telesna okvara pogoj za pridobitev nekaterih pravic po drugih omenjenih zakonih, je predlagatelj ponudil rešitev v 412. členu prehodnih določb predloga zakona. Dosedanji uživalci invalidnine naj bi to uživali še nadalje v znesku, kot je veljaven na zadnji dan pred uveljavitvijo novega zakona. Glede drugih zakonov pa je zakonodajalec v 2. odstavku tega določila naložil izvedenskemu organu ZPIZ, da še nadalje podajajo mnenja o telesnih okvarah na podlagi obstoječega seznama telesnih okvar. Ker ni drugače določeno, to velja za ves prihodnji čas. Delo oziroma mnenje izvedenskega organa ZPIZ je podlaga za odločanje o posamezni pravici, ki jo določa zakon. V okviru dane rešitve pa to delo izvedenskega organa ne bo več služilo odmerjanju pravice iz invalidskega zavarovanja, kar je edinstven primer v zakonodajnega urejanja in v celoti nasprotuje nomotehničnim pravilom priprave predpisa ter konsistentnosti pravnega reda. Nepripravljenost celovitega vsebinskega urejanja telesne je očitna, saj je za upravljalca oblastnega mehanizma »lažje«, da institut brez obrazložitve izbriše.

29. člen

Predlog: Kot pogoj za upokojitev ne glede na starost se določi 40 let pokojninske dobe za moške in 38 let pokojninske dobe za ženske.

Obrazložitev: za populacijo delovnih invalidov je neargumentirano poviševanje starostne meje za starostno upokojitev nesprejemljivo. Zgolj dvig starostne meje, brez vsebinskega upoštevanja in sistemskega ukrepanja, ob dejstvu iztrošenosti starejših delavcev, ni sprejemljiv ukrep. Delo starejših delavcev, to je delavcev po 50. letu, kakor kaže povpraševanje na trgu delovne sile, bi moralo biti podprto z določenimi sistemskimi ukrepi, ki bi vzpodbujali prijaznejše delovno okolje, to je okolje, ki bi omogočalo delavcu delati tisto, kar ga veseli, ker je le tako najbolj učinkovit in ustvarjalen (to velja sicer za vse delavce), hkrati pa bi moral biti delovni proces naravnan tako, da bi starejšega delavca najbolje izkoristil v njegovih prednostih. Izkoristek pa ni največji v njegovi pojemajoči fizični sposobnosti, temveč v njegovem znanju in izkušnjah. Upoštevanje tega bi pomenilo daljše samoiniciativno delo starejših delavcev ter njihovo boljše zdravje. Povsem dovolj je zahteva 40 oziroma 38 let pokojninske dobe, ki ob sebi ne bi smela imeti tudi starostnega pogoja. Zgolj predlagano poviševanje, ki »popušča« le v prehodnem obdobju bo povzročilo povečanje stroškov zdravstvene blagajne in na nivoju nacionalne ekonomije ne bo prinesel želenih prihrankov.

31. člen – 3. odstavek

Predlog: besedilo »34 let zavarovanja« naj se spremeni v »18 let zavarovanja«

Obrazložitev: v posebnem in upravičenem interesu invalidov je, da kot osnova za izračun pokojnine ostane 18 letno obdobje. Namreč, obstaja večje število invalidov, ki so jim zaradi dolgotrajne brezposelnosti in nezaposljivosti odmerjena nadomestila. Veliko teh se nahaja v takoimenovani »pasivni« evidenci brezposelnih Zavoda za zaposlovanje in podaljševanje odmernega obdobja tako pomeni diskriminacijo te skupine delovne populacije, saj so prikrajšani pri odmeri pokojnine. Pri razponu 18 let so vsekakor še lahko računali na »obračun« pokojnine na podlagi svojega prispevka k delu, pri podaljšanju obdobja pa bodo ti invalidi prepuščeni popačenemu povprečju.

65. člen – 4. odstavek

Predlog: besedilu naj se doda opredelitev elementov svojega poklica ali pa naj se doda besedilo: »Elemente svojega poklica opredeli minister, pristojen za socialne zadeve, pravilniku.«

Obrazložitev: menimo, da je ključna za oceno invalidnosti zavarovančeva zmožnost dela glede na njegovo usposobljenost v okviru poklica, ki ga opravlja, pa tudi širše. Zato so elementi »svojega poklica« zelo pomembni. Opredelitev iz 3. odstavka člena ni dovolj natančna, da bi lahko pristojna strokovna telesa za določanje pravic zavarovancem, po enotnih kriterijih in vsebinsko kvalitetno obravnavala zavarovance. Posebej problematično je to za brezposelne zavarovance. Ti občasno po določenih programih vstopajo v javna dela, lahko pa tudi zaradi socialne stiske delajo delo, ki ne ustreza njihovi izobrazbi in usposobljenosti in se to dogaja v okviru enega leta pred obravnavo rpi ZPIZ – kar povsem izkrivi pogled na zavarovančevo preostalo delovno zmožnost »v okviru svojega poklica«.

78 člen

Predlog: doda se nov 2. odstavek, ki glasi:
»Osnova za poklicno rehabilitacijo je rehabilitacijski načrt, ki določa vrsto, obseg, način in trajanje izvajanja poklicne rehabilitacije, ki se lahko med izvajanjem dopolnjuje ali spreminja.«

Obrazložitev: predlog zakona še vedno ne ponuja povezave s sistemom zaposlitvene rehabilitacije po Zakonu o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov, zato bi minimalno povezavo predstavljalo dodano besedilo. Osnova za poklicno rehabilitacijo pa mora biti individualni rehabilitacijski načrt.

79. člen – 1. odstavek

Predlog: Besedilo prvega odstavka naj glasi:
»O poklicni rehabilitaciji sklenejo zavod, delodajalec ali zavod za zaposlovanje in zavarovanec pogodbo, v kateri se določi vrsta in način izvajanja rehabilitacije v skladu z rehabilitacijskim načrtom in pogoji ter roki za sklenitev pogodbe o zaposlitvi po končani poklicni rehabilitaciji.«

Obrazložitev: Glede na predlog 2. odstavka k 78. členu. Namreč pogodba je končni ključni dokument, ki mu mora predhoditi rehabilitacijski načrt, ki je ključni vsebinski dokument poklicne rehabilitacije.

82. člen

Predlog:v 1. odstavku naj se na koncu doda besedilo:
”in ne manj kot najnižja starostna pokojnina po tem zakonu.”

v 2. odstavku naj se na koncu doda besedilo:
”in ne manj kot 40% najnižje starostne pokojnine po tem zakonu.”

Obrazložitev: Če je opredeljena najvišja pokojninska osnova kot nadomestilo, potem naj se opredeli tudi najnižji možni znesek. Saj rezultati analize ekonomskega položaja invalidov kažejo, da gre za najrevnejši del prebivalstva. Dosedanje izkušnje kažejo, da so nizka nadomestila huda ovira za rehabilitacijo. Invalidska pokojnina odmerjena na dan nastanka invalidnosti, pa je posebej za mlajše invalide, ki so glavna populacija za rehabilitacijo, pa je lahko tudi zelo nizka, zato bi bilo prav, da je zagotovljen nek določen najnižji znesek, ne glede na individualno situacijo.

87. člen

Predlog: V 2. in 3. odstavku se vse navedbe »% invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala ob nastanku invalidnosti« nadomestijo z besedilom »% od pokojninske osnove na dan nastanka invalidnosti«.

3. odstavek je pomotoma zapisan kot alineja.

V 2. alineji 3. odstavka se odstotek »60« nadomesti z »80«

Obrazložitev: Kot je razvidno iz analize Dohodkovni položaj invalidov, ki ga je v aprilu 2009 izdelal Inštitut za ekonomska raziskovanja, je dohodkovni položaj invalidov zelo slab. Predvsem se je ta problem akutno odraža v položaju invalidov prejemnikov nadomestil za invalidnost po letu 2003. Ob uveljavitvi ZPIZ-1 glede nadomestil se je položaj invalidov rapidno poslabšal, temu problemu pa ni bila posvečena v vseh teh letih nobena pozornost. Danes so tako prejemniki najnižjih dajatev brezposelni invalidi, ki so že prenehali prejemati nadomestilo za čas brezposelnosti. Z novo ureditvijo so se v letu 2003 ustvarile tudi velike razlike med invalidi s primerljivimi lastnostmi in statusom, kar ustvarja veliko neenakost med invalidi, kar vsekakor ne predstavlja stimulativnega in pozornega urejanja položaja občutljive družbene skupine. S sprejemom podanega predloga k 88. členu bi se vsaj delno omilile posledice, ki jih je povzročil ZPIZ-1. Nadalje tudi ni razloga, da ne bi bili izenačeni invalidi iz druge alineje 2. in 3. odstavka tega člena – enotno z odmerjenim 80% nadomestilom.

87. člen - komisija za odpoved

Predlog: v ta ali poseben člen je potrebno dodati opredelitev komisije za odpoved in sicer tako, da bo delavec v postopku stranka ali vsaj, da bo komisija zavezana pridobiti tudi izjavo delavca, ki je v postopku odpovedi. Komisija naj pridobi tudi izjavo delodajalca, iz katere so razvidni ukrepi, ki jih je predhodno izvedel za zagotovitev drugega dela invalidu, vključno z ukrepi strokovnega delavca za izvajanje strokovnih nalog v zvezi z zagotavljanjem varnosti in zdravja pri delu in pooblaščenega zdravnika.

Obrazložitev: Predlog zakona v 87. členu v drugi alineji prvega odstavka omenja komisijo za odpoved (pogodbe o zaposlitvi), vendar kasneje v zakonu ni pojasnjeno delovanje te komisije. Dosedanje delovanje te komisije ureja 103. člen ZPIZ-1, podoben poskus ureditve pa je bil tudi v 97. členu predloga ZPIZ-2 v prvi javni obravnavi. Tudi predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov samostojno ne ureja te komisije (čeprav bi ta materija bolj sodila v ta zakon, kot je ZDIS že večkrat predlagal), temveč se ta še vendo sklicuje na določila veljavnega ZPIZ-1.

Ureditev delovanja te komisije je pomembna iz razloga, ker je postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi je za delavca, posebej invalida nekaj kar bistveno vpliva na njegov življenje in položaj, zato bi mu moral biti zagotovljeno v vseh postopkih, ki se na to navezujejo, pravno varstvo. Namreč glede na obstoječi sistem, kjer delavec ni neposredno stranka v postopku pred navedeno komisijo, ne more mnenja izpodbijati neposredno, ne v upravnem postopku (judikat Vrhovnega sodišča VIII 32/2007 z dne 18.9.2007), ne v postopku pred Delovnim sodiščem. Pred Delovnim sodiščem lahko delavec izpodbija le utemeljenost same odpovedi in sicer v postopku zoper delodajalca. V tem postopku pa je mnenje komisije le dodaten argument na strani delodajalca, da je njegov odpovedni razlog utemeljen. Docela arogantno pa je, da v tem postopku komisije niti mnenje delava ne zanima. Nekateri delavci delajo pri določenem delodajalcu več let in dobro poznajo razmere, ter bi s svojo izjavo prispevali vsaj ko bolj objektivni sliki stanja in razlogov za odpoved.

88. člen – 3. odstavek

Predlog: besedilo 2. odstavka se spremeni tako, da glasi:
»Delno nadomestilo je enako razliki med plačo, ki jo prejema zavarovanec s preostalo delovno zmožnostjo za krajši delovni čas od polnega, in plačo, ki bi jo dobival, če bi opravljal isto delo s polnim delovnim časom.«

3., 4. in 5. odstavek se črtajo.

Obrazložitev: osnova za odmero denarnega zneska, če zavarovanec dela krajši delovni čas, naj bo plača, kot jo je prejemal doslej v polnem delovnem času. Z režimom veljavnega ZPIZ-1 so zelo prizadeti predvsem mlajši zavarovanci, ustvarile pa so se velike razlike me invalidi pred režimom zakona 2003 in po tem. Predlagana rešitev bi predstavljala izenačitev invalidov in izboljšanje njihovega materialnega položaja. Ob taki ureditvi ni potreben poseben režim nadomestil iz 3., 4. in 5. odstavka predloga zakona, saj se tem lahko odmeri tako kot ostalim po 88. členu.

127. člen

Predlog: dvakrat je pomotoma naveden 125. člen.

158. člen – 1. odstavek

Predlog: Besedilo naj se spremeni tako, da glasi kot dosedanji 226. člen ZPIZ-1, torej:

»Podjetjem, zavodom in drugim organizacijam za zaposlovanje invalidov, ki so zavezanci za plačilo prispevkov iz prvega odstavka 204. člena tega zakona, se prispevki zavarovanca in delodajalca za obvezno zavarovanje po tem zakonu, ki se obračunajo za pokojninsko in invalidsko zavarovanje zaposlenih, vplačajo na poseben račun pri delodajalcu in kot odstopljena sredstva uporabljajo za materialni razvoj teh podjetij oziroma v skladu z zakonom.«

Obrazložitev: Predlog spremembe zakona povsem spreminja dosedanjo ureditev, s tem, ko v besedilu novega 158. člena določa, da so invalidska podjetja in zaposlitveni centri oproščeni plačila prispevkov le za zaposlene invalide, za druge zaposlene delavce – »neinvalide« - pa le tista invalidska podjetja in zaposlitveni centri, ki imajo zaposlenih več kot polovico invalidov, ki niso invalidi II. ali III. kategorije, ali imajo zaposlenih več kot polovico invalidov s prišteto dobo za pridobitev in odmero pravic na podlagi osebnih okoliščin, kot to določa Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Plačila prispevkov za vse zaposlene bi bila tako oproščena le invalidska podjetja, ki imajo več kot polovico zaposlenih invalidov, ki so status invalida pridobili na podlagi Zakona o vojnih invalidih, Zakona o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb, Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov, Zakonu o usposabljanju in zaposlovanju invalidov, ali na podlagi predpisov drugih držav članic Evropske unije. Z različnim načinom obravnavanja invalidskih podjetij bi se vzpostavil sistem, ki bi diskriminiral med različnimi kategorijami invalidov, saj bi v bistveno slabši položaj postavil invalide, ki so svoj status pridobili na podlagi ZPIZ-a.

Načelo enakosti, ki izhaja iz 2. in 14. člena Ustave RS terja, da imajo enake pravice in dolžnosti vsi tisti subjekti, ki sodijo v isto skupino in so si med seboj podobni ter da so subjekti, ki se med seboj bistveno razločujejo, obravnavani različno, a znotraj posamezne skupine spet tako, da velja enako merilo za vse tiste, ki imajo enake bistvene skupne lastnosti. V skladu s tem načelom je potreben za različno obravnavo subjektov oziroma za odstop od enake obravnave subjektov, obstoj posebej utemeljenega razumnega razloga. V tem konkretnem primeru ni videti posebnega utemeljenega razumnega razloga, na podlagi katerega bi bilo mogoče različno obravnavati invalide, ki imajo svoj status na podlagi ZPIZ-a, od tistih, ki so svoj status pridobili na podlagi drugih zakonov. Skladno z navedenim zato opozarjamo, da bi bilo lahko predlagano besedilo novega 158. člena zakona kadarkoli predmet presoje za oceno ustavnosti in zakonitosti.

Opozoriti pa želimo tudi na dejstvo, da predlagana sprememba radikalno posega v veljavni sistemski oziroma ekonomski položaj invalidskih podjetij. Veliki večini invalidskih podjetij, se bodo za več kot 60% zmanjšala sredstva državnih pomoči, kar bo imelo za posledico odpuščanje zaposlenih in stečaje invalidskih podjetij. Zlasti velika invalidska podjetja bodo prisiljena v izgubo statusa invalidskega podjetja, v prenos proizvodnje tja kjer je cenejša delovna sila. Zavodi za zaposlovanje bodo izgubili velike partnerje pri usposabljanju in zaposlovanju brezposelnih invalidov oziroma bo to potekalo samo na osnovi občasnih razpisov za vzpodbujanje zaposlovanje invalidov. Ob vrnitvi invalidskih podjetij k matičnim podjetjem, se bodo izgubili razvojni oddelki, kot nosilci nove proizvodnje v invalidskih podjetjih, hkrati pa se bo zmanjšal kadrovski menedžment, namenjen usposabljanju in zaposlovanju invalidov. Vse to bo tudi zmanjševalo mrežo delodajalcev pripravljenih usposabljati in zaposlovati invalide.

Zaposlovanje invalidov na samo odprtem trgu delovne sile je utopija. Republiški zavod za zaposlovanje ima brezposelne invalide v pasivni evidenci. Z njimi se nič ne dogaja na odprtem trgu delovne sile. Ostajajo trajno brezposelni in to ob sedanji zakonodaji. Potem so še invalidi v aktivni evidenci, ki pa se večinoma zaposlujejo z različnimi vzpodbudami, večina pa jih ostaja brezposelnih.

Prepričani smo, da velika večina delovnih invalidov, ki bodo ostali brez zaposlitve zaradi predlaganih sprememb zakonodaje, ne bo dobila ustrezne zaposlitve. Posledica predlagani sprememb bo tako še več osebnih stisk invalidov, še več socialnih transferjev in še večja obremenitev državnega proračuna v celoti. Kaj pa pomeni brezposelnost in odvisnost od socialnih transferjev za samopodobo invalida in njegov ekonomski status pa ni potrebno posebej razlagati.

182. člen – 2. odstavek

Predlog: besedilo prvega stavka naj glasi:
»Postopek za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja se začne tudi na predlog zavarovančevega osebnega zdravnika ali imenovanega zdravnika ali pooblaščenega zdravnika specialista medicine dela.«

Obrazložitev: na podlagi Zakona o varnosti in zdravju pri delu ima pooblaščeni zdravnik pristojnost spremljati zdravstveno stanje delavce pri delodajalcu in pogosto je tudi on tisti, ki ugotovi utemeljenost za začetek postopka pridobitve pravic iz invalidskega zavarovanja.

Ljubljana, 19.08.2010

Predsednik ZDIS:
Drago Novak