Obisk Svetih Višarij nad Kanalsko dolino.

Mi, današnji udeleženci romanja na Svete Višarje, smo se odločili pridobiti duhovno hrano tako, da smo se povzpeli do vrha Svetih Višarij. To šteje med najstarejše, najvišje ležeče, najbolj priljubljene in tudi zdaj najbolj obiskanimi slovenskimi božjimi potmi.
Tu smo se v senci stare cerkve in njenega poslanstva za trenutek ustavili in se v tišini in ob darovanju Svete maše posvetili notranjemu klicu našega jaza. Vsa darovanja so namreč vedno v treh jezikih, nemškem, italijanskem in slovenskem, le petje med mašo je vedno v jeziku, katerih romarjev je več, običajno je to slovensko petje.
Mogoče bo kdo zamahnil z roko, da je obisk svete maše in molitev ter spraševanje vesti nekaj praznega in ne potrebnega. To presojo prepuščam osebnostno vsakemu posamezniku, vsekakor pa računam, da tudi on prepušča in ne nasprotuje moji volji poiskati meni prijazen način oskrbe z duhovno hrano.
Kot vsako leto, smo v društvu invalidov Kranjska Gora tudi letos pripravili romanje naših članov na Svete Višarje. Kar lepo število 55 naših članov se je odzvalo in se danes nam pridružilo. Organiziran je bil avtobusni prevoz iz Mojstrane, nekaj udeležencev pa se je odpravilo s svojimi prevozi. Avtobus je ustavljal na vseh postajališčih do nekdanje meje z Italijo.
Od tu naprej smo se zapeljali po Kanalski dolini mimo Bele peči, katera ima na južni strani pod mogočnim Mangartom (2679) znani Mangartski jezerci ali narečno (Belopeška jezera), nekaj km naprej prispemo do trgovskega mesteca Trbiž (Tarvisio). To je majhno mestece v severovzhodnem delu dežele Furlanija-Julijska krajina v Videmski pokrajini na nadmorski višini 750 m z okrog 5500 prebivalcev, od tega več kot 10% pripadnikov slovenske manjšine, pred 1. svetovno vojno, pa so bili Slovenci v večini.
Le streljaj od tu naprej proti Vidmu (Udine) stoji mala vasica Žabnice. Iz vasice je speljana žičnica do vrha Višarij. To je najlažja pot vzpona, sicer jo je treba plačati, je pa kar seda udobna in kratka. Žičnica potrebuje vsega dobrih deset minut in nadomesti naporno vzpenjanje. Obstajajo pa še druge možnosti. Edino cestno povezavo predstavlja ne najboljša gozdna cesta, ki ni primerna za osebna vozila. Poleg te povezave vodijo na Višarje še tri steze različnih težavnostnih stopenj. Prva, druga po težavnostni lestvici, gre vzhodno od Trbiža ob Mlinih, tako imenovana »pot za Svete Višarje (3 ure)«, druga steza imenovana »Križev pot (2 uri)«je (najtežja) speljana iz samih Žabnic ob stebrih gondolske žičnice in tretja (najlažja) steza gre iz (Valbruna) Ovčje vasi (4 ure) in se nadaljuje še 2 uri do vrha
Kamnitega lovca nad Višarij. Izbira je stvar posameznika, kako oceni svoje sposobnosti. Toliko, kje so in kako priti do Višarij.
Do začetka Svete maše nam je ostalo nekaj časa. Razkropili smo se po trgovinicah s spominki in dobro gostinsko ponudbo. Jezikovnih pregrad ni, vsi govorijo dobro Slovensko, lahko pa se sporazumevaš v Nemščini ali seveda v Italijanščini. Trgovci niso prav nič vsiljivi, artikli spominčkov so dobre kvalitete. Kupiti je moč od nabožnih spominkov do krajevnih značilnosti. Od kar smo v monetarni ekonomiji Evrope je tudi plačilno sredstvo Euro.
Bližala se je ura napovedanega cerkvenega obreda in smo se zbrali v cerkvici. Duhovnik, ki je vodil bogoslužje je vse nas pozdravil v lepi Slovenščini in nam zaželel prijetnega počutja. Po končanem cerkvenem obredu smo se zbrali v gostilnici pri Adiju, kjer nam je bilo servirano dogovorjeno kosilo. Cene ? Nič višje od naše Kranjske Gore. Po kosilu se še malo ogledamo okolico, ki nudi prečudovite poglede na naše prelepe zahodne Julijske Alpe, na severu se bohoti Dobrač na zahodu pa se odpira prelep pogled na Kanalsko dolino.
Prišel je čas odhoda, zato se zberemo pri vstopu na žičnico. Vsi pripravimo karte za vstop v kabino. Brez karte ni moč priti do kabine. Še to, karte se lahko nabavijo že v Kranjski Gori v agenciji Skipass, tako, da se ni potrebno postavljati v vrsto pred blagajno za nakup. Na spodnji postaji se zberemo in se odpeljemo še v vasico Ukve, da si obnovimo zaloge okusnega domačega sira. Sira imajo toliko vrst, da jih niti ne znam našteti.
Po končanem nakupu se odpeljemo še do trgovine pred Trbižem, ki slovi po dobrih sladoledih. Naj pripomnim, da tam velja pravilo, da si med seboj ne konkurirajo z izdelki, so pa eni drugim dobra konkurenca v cenah, kar pri nas še ne kaže na prav kmalu.
Ko prispemo nazaj v Slovenijo je že večer. Po malo utrujeni, prav vsi pa zadovoljni. Preživeli smo prečudovit dan. Veliko časa smo si posvetili vsak sebi, lahko pa zatrdim, da tudi drug drugemu. Vsi se dobro zavedamo, da drug brez drugega ne moremo. Slabo je življenje tistih, ki hodijo drug mimo drugega, ne da bi ga videli ali ogovorili, vsaj s kratkim pozdravom.
Z dobrim občutkom v srcu se razidemo. Kmalu bo nova akcija društva in nekateri se bomo odpravili raziskovati naše Zreško Pohorje..
Do takrat pa lepe pozdrave in veliko veselja do življenja.

Predsednik DI
Jože Zupančič