Kranjskogorski invalidi obiskali okolico Zreč.

Začetek tega dne sega v Rateče in vasi tja do Mojstrane, od koder so današnji udeleženci. Kot vedno je bil tudi danes problem preveč prijavljenih, od možnih sedežev v avtobusu. No tudi tu se vedno najde pravična rešitev, pač po reklu, »prvi melje tisti,kateri prvi pripelje«.
Naša pot do cilja nas vodi mimo gorenjske prestolnice Kranja in okna v svet, letališča Brnik, mimo Domžal do prvega postanka na Trojanah. Tu sledi jutranja kavica s specialiteto v obliki »trojanskega« krofa.
Od tu naprej se peljemo po stari štajerski magistrali skozi nasade hmelja, ki ravno zorijo in so tik pred obiranjem v veselje lastnikov in ljubiteljev piva. Prijetno vožnjo po spodnji Savinski dolini omogoča redek promet, od kar je avtocesta prevzela gro prometa. Mimo nas polzijo lepo urejene vasi z obilico hišnega cvetja. Udeležencem pa skušam pričarati te kraje z nekaj zgodovinskimi opisi.
Ti kraji, in tu živeči ljudje, spodnje Savinske doline in naprej proti Panonski nižini ter proti »Štajermarku« so potomci ene najbolj bogatih zgodovinskih poti preteklosti na slovenskem. Vsak kraj ima nekaj izkopanih ostankov od rimske oblasti do srednjega veka in začetka industrializacije moderne dobe. Res zvrhan koš dokazov, da je ta dolina , njeni ljudje tu in naprej, so odigrali pomembno vlogo v preteklosti. Verjetno igrajo pomembno vlogo tudi sedaj, pa zaradi naglice današnjega življenja tega današnji popotniki ne opazimo, upam, da bodo opazili in cenili zanamci.
Vse bližje smo našemu drugemu cilju mestecu Zreče. Samo nekaj streljajev pred Zrečami se zapeljemo skozi majhno prijetno mestece Slovenske Konjice. Nahaja se na prehodu naplavne ravnice ob Dravinji in se dviga v vinorodno gričevje. Mestece ima zelo bogato in zanimivo zgodovino, a o tem kdaj drugič. Med tem smo prispeli v Zreče, katere so pomembno gospodarsko in turistično središče širšega območja. Tu imata sedež veliki orodjarski podjetji Unior in Comet, gonilo turizma pa so predvsem Terme Zreče. Nas v tem trenutku najbolj zanima ogled tovarne orodja Unior. Na obronkih Pohorja so prve fužine zrasle že v 18. stoletju. Delovale so predvsem, kot večje kovačnice, katere so na ročni način izdelovale poljedelsko in obrtniško orodje. V nove zmogljivosti je te kovačnice povezala nova tvorba moderne industrije tovarna Unior ali tovarna kovanega orodja Zreče. Orodjarna in obrat za mehansko obdelavo ročnega orodja, so osnova za razvoj dveh proizvodnih programov: ročnega orodja in utopno kovanih odkovkov. Kupci ročnega orodja iz Zreč so zlasti avtomehanične in druge delavnice, obrtniki in gospodinjstva. Sprehod po halah orodjarne nam potrdi v prejšnjih stavkih zapisano trditev, o moderni tovarni orodja Unior. Naša vodička je neutrudno opisovala izdelke in zgodovino tovarne, res živa knjiga tega dela tovarniške zgodovine.
Moderni zreški turizem ima korenine iz sredine 70-ih let, ko Unior prične z izgradnjo klimatskega zdravilišča in olimpijskega središča Rogla na bližnjem Pohorju, nekaj let kasneje pa še z Zdraviliščem Terme v samih Zrečah. S kasnejšo postavitvijo večjega števila smučarskih vlečnic, hotelov in drugih bivalnih in športnih objektov je postavljen dober in moderen temelj sodobnega turizma na tem delu južnega Pohorja.
Ker pa se v življenju nikjer in nikakor ne da ubežati tempu časa, smo se tudi mi gostiteljem Uniorja zahvalili za sprejem in se poslovili ter hiteli naproti tretjemu današnjemu cilju, to je Kartuzija Žiče. Samostan je leta 1155-65 postavil oglejski patriarh Gotfrid. V naslednjih stoletjih se je kartuzija Žiče vzpela do enega najpomembnejših samostanov. Leta 1782 je cesar Jožef II. z dekretom ukinil samostan, ki odtlej propada. Kartuzija je danes turistično in kulturno-zgodovinska zanimivost, ki jo letno obišče okrog 20.000 obiskovalcev. Ob vhodu stoji Gastuž, najstarejša gostilna, že od leta 1467 na Slovenskem. Današnja podoba samostana je bolj v razvalinah, čeprav se trudijo nekaj teh razvalin obnoviti.
Več o tem nam je pripovedovala vodička iz Turističnega centra. Vse kakor pa je to zanimiva točka naše zgodovine in vredna obiska.
Od tu smo se podali le nekaj km stran v vasico Loče na turistično kmetijo Lopanovih, kjer smo preostanek dneva uživali ob harmoniki v družabnem srečanju.
Kakor koli se obračamo, se ni moč izogniti trditvi, da je čas tisti gospodar, ki zdravi rane in diktira tempo življenja. Tako je prišel tudi čas, ko je bilo potrebno odriniti nazaj proti domu, Samo še kratek postanek na Trojanah in že se na obronkih nove noči kažejo obrisi naših prečudovitih Julijskih Alp. Le še posameznika slovo in že se razidemo na svoje domove.
Lep pozdrav do naslednjič, ko gremo na pohod iz Mojstrane v Zgornjo Radovno

Predsednik DI
Jože Zupančič