ZVONČNICE

Vsak četrtek že ob treh
na avtobusni se postaji
redno me dobimo,
da v Celje pohitimo,
saj tam nas čaka družba prava.

brez naslova

Zdavnaj smo se dogovorile in obljubo izpolnile.
V nov prostor smo prišle,
Ob polni mizi raznih dobrot in s pletilkami v rokah.

Nekaj novega bomo naredile in ljudi razveselile.
Če kateri pa vseeno je dolg čas,
Naj z veseljem pride k nam v vas.
In pomenek bo tak zanimiv ,da čas kar prehitro bo
minil.
Cela naša bo skupina popestrila si večer
Ena sama misel nas naprej bo vse vodila,
» nasvidenje v četrtek«.

Dragica Mirnik, predsednica - Medobčinsko društvo delovnih invalidov Celje

POMLAD

Pomlad se že prebuja,
vse že zeleni.

Ptice so se že vrnile in
tudi moj vrt okrasile,

ZAKAJ?

Zakaj,
zakaj pogosto se sprašujem,
se res dogaja to meni?

SPOMIN

Ko v deževnem dnevu sama v noč strmin,
Spomini mi nazaj hitijo,
o le kje,
o le kje so časi,
ko družina srečna smo bili.

Bolezen

Vprašam se,
zakaj sploh še bije moje srce,
Nisem več bahav,
saj sem ves mlahav,
ko me bolezen je obiskala
nov način življenja mi poslala.
Pa vendar
vesel moram biti, saj sem živ.

Iz Jeseniških novic, 17.4.2009: Združujejo skoraj tisoč članov

Medobčinsko društvo invalidov Jesenice združuje 950 članic in članov iz občin Žirovnica in Jesenice. Vsako leto se lahko pohvalijo s široko dejavnostjo, ki obsega delo na socialnem področju, športne in rekreativne dejavnosti ter izletništvo. Velik poudarek dajejo družabnim prireditvam, srečanjem jubilantov in obiskom bolnih članov na domovih in v Domu upokojencev dr. Franceta Berglja na Jesenicah. Vsi se razveselijo daril in prijaznih besed v času novoletnih praznikov.

Iz Jeseniških novic, 29.5.2009: Plaketa za dolgoletno predsednico

V Domu upokojencev Jesenice je velikokrat praznično razpoloženje. Stanovalko doma Marico Potočnik so obiskali predstavniki Medobčinskega društva invalidov Jesenice in ji izročili plaketo, ki jo je prejela ob 40-letnem jubileju društva. V njem je bila kar 28 let predsednica. Kot je povedala ob izročitvi priznanja, je bilo v društvu vedno veliko dela, kajti invalidi imajo različne probleme in jim je treba pomagati.

MOJA BOLEČINA

Včasih, ko mi je hudo
v roko vzamem si pero,
svojo žalost zlijem na papir,
takrat začutim v srcu mir.

OH, TOTA MLAKA…

Kda sn bila mala, sn večkrat preživejla den pr moji babici. Klicala sn jih mama Lizika. Kočo so meli staro cimprano. Zadi pa je bila mlaka, s kere so z žehtaron vodo vűn zajemali. V toti mlaki pa so bli ojci. Mojo navjvečjo veselje je blou, či sn lehko tiste ojce z žehtaron vűn lovila. Nah pa sn jih na travi s šibo merkala, da nejso kan vujšli.

Syndicate content