Kot pravi naš pesnik Tone Pavček, da si na svetu , da gledaš sonce.
Na svetu si, da greš za soncem.
Na svetu si, da sam si sonce,
in da s sveta odganjaš sence.
In res, odganjali smo senco in v naših srcih je sijalo sonce, saj se je v dvorani zbralo preko 300 invalidov. Težki invalidi so prišli s spremljevalci, nekateri sami. Veseli so bili drug drugega in stisk rok je potrdil, da se dolgo niso srečali. Njihove zdelane roke dokazujejo, da jim ni lahko, pa vendar so se jim oči svetile od vesela, radosti, sreče.