DI Kranjska Gora: Srečanje, kaj je to?

Vsako srečanje v življenju pomeni nekakšno prelomnico. Če začnem s tistimi srečanji v mladih letih, ko smo se srečali z osnovno šolo, pa srečanje s prvo ljubeznijo ter srečanje s časom, ko smo se morali odločiti o svoji samostojni poklicni ali družinski poti. Ali če naštejem še nekaj bolečih srečanj, ko te je razočarala in zavrnila prva ljubezen, ko te je zaznamovala prva bolezen, lahko tudi smrt bližnjega ali prijatelja. Našteta srečanja nas za vse življenje zaznamujejo. Ja tukaj je neomejeno možnosti opisati življenjskih srečanj na poti skozi življenje.

Po drugi strani pa so namerna ali slučajna srečavanja v življenju, kot naravno iskanje sebe in svojih odločitev. Kakorkoli že, vsako srečanje te do neke mere zaznamuje in te usmerja. Še posebej to velja za srečanje s tistimi ljudmi, s katerimi se že dlje časa poznamo, pa nismo imeli prilike se srečati z njim. Težava ni toliko v srečanju, temveč, kakšno imamo predstavo o osebi ali skupini, s katero se hočemo srečati. Če si na primer o nekom predstavljam, da je dobra in prijetna oseba, se bom ob srečanju do njega tudi vedel, kot do dobre in prijetne osebe ali pa obratno. Pa še nekaj je pri vsakem srečanju zelo važno, kaj pričakujemo od srečanja. Skratka naše življenje je eno samo srečavanje in v mnogočem odvisno ravno od različnih srečanj, pa to priznamo ali ne. Življenje in srečavanje sta neločljivo povezana.

Včeraj sem doživel eno resničnih in prijetnih srečanj, katero vsebino bi rad delil z drugimi. Včeraj smo imeli v DI Kranjska Gora že kar tradicionalno srečanje članov društva. Ta srečanja tečejo že od vsega začetka delovanja društva. Vsako leto opažam, da so to srečanja prijateljev, katere povezujejo neštete stične točke. To nam omogoča, da se osvobajamo ujetosti v lastno mrežo, tako da lahko bolj polno doživljamo sebe, drugega in naše medsebojne odnose, kot večni doživljaj vznemirljivih sprememb. Pa še nekaj moram zapisati, ta naša srečavanja so brez obveznosti, o ničemer ne odločajo vse je spontano, pač se srečamo, je pa to vedno v četrtek v zadnjem tednu julija v dolini Planice, tik pod letalnico, ki je letos prvič zgubila svetovni rekord.

Na današnje srečanje je prišlo več kot tretjina, skoraj polovica naših članov. Da o mnogih gostih ne izgubljam besed. Prišli so skoraj iz vseh društev invalidov Gorenjske Regije, posebej pa smo bili veseli in presenečeni nad gosti iz italijanskega Trbiža. Kot vedno in vsa leta, pa se nam je pridružil tudi naš župan občine.

Razpoloženje udeležencev je bilo enkratno. Če tudi to malo razčlenim. Za prijetno vzdušje je premalo dober ambijent, kot je Planica, tudi z dodatkom dobre žive glasbe še ni vzdušja, ki bi te dvignilo. Za to so potrebni ljudje. In včeraj so bili to udeleženci srečanja, ki so s svojo pozitivno energijo naredili nekaj nepozabnega, nekaj, kar je pri vsej množici besed z njimi nemogoče popisati veselje in razpoloženje vseh, ki smo bili na srečanju.

Kdor je le mogel se je zavrtel v ritmu, ki je za taka srečanja primeren. Včeraj sem poslušal salve smeha, kar je potrjevalo, da smo zbrani res stari znanci in dobri prijatelji. To potrjuje tudi kroženje od mize do mize, pogovor vsakega z vsemi. Ko sem to opazoval sem se prepričal, da se taka srečanja morajo nujno organizirati tudi v bodoče. Če opišem to z drugimi besedami, to je ventil, kateri prevetri dušo in telo posameznika, lahko bi taka srečanja poimenoval, kar zdravstvena terapija, terapija, ki je naše zdravstvo ne premore.

Veselje je bilo na takem nivoju, da so se sprostile vse zavore tudi pri tistih, ki so običajno zadržani in se držijo bolj ob strani na takih srečanjih. Restavracija RTV centra v Planici je pokala po šivih. Nekaj kapljic dežja je nas z vrta pregnalo v notranjost restavracije. Sprva je kazalo, da bo slaba volja zaradi gneče, kar se je kasneje pokazalo za pozitivno stran. Ljudje so se posedli drug poleg drugega, beseda da besedo in razpoloženje med njimi je raslo.

Prav rad zapišem, da malodušje, kakršno vlada med ljudmi po državi, včeraj ni vplivalo in se poznalo na udeležencih. Vsi smo pozabili na težave, ki jih imamo ali nam jih pripravlja naša neodločna oblast.

Harmonika je kar naprej vabila na plesišče, ki se je spraznilo samo za čas, ko je harmonikar zajel malo sape za naslednje ritme. Kdo ve koliko časa bi tako vzdušje še trajalo, če ne bi naš absolutni gospodar življenja »ČAS« posegel s svojim odločnim pokazateljem pozne večerne ure in zaukazal da končamo. Poslavljanje drug od drugega je danes trajalo malo dlje, kot je običajno. Tam, kjer so se vezi med udeleženci malo razrahljale so se včeraj trdno povezale, ni pa jih tako malo, kjer so jih zastavili na novih temeljih.

Z vsem doživetim in videnim sem zelo zadovoljen. Kako naj bi ne bil, ko vidim, da moje in mojih sodelavcev prostovoljno delo daje take obilne sadove. Zadovoljno članstvo, da ne rečem društvo je plačilo, ki ga ne more nadomestiti nobeno drugo sredstvo, ki se uporablja v poravnavanju medsebojnih obračunov.

Upam, da sem moje zadovoljstvo delil, kot sem zapisal v začetku, tudi z vami, vas spoštovani bralec pa lepo pozdravljam. Zopet se oglasim sedmega avgusta, ko bomo člani društva kolesarili v čas občinskega praznika naše občine.

Predsednik DI
Jože Zupančič