DI Kranjska Gora: 23. izlet težkih invalidov

Kako nam beži naš in se bliža nek drugi čas.

Saj se še spominjate, ko smo si »sinoči« voščili srečno Novo leto in poglejte že štejemo dneve v septembru, to je kot nadzvočna hitrost vesoljskega plovila. Neverjetno kako bežijo nam naši dnevi.

September se vsako leto začne na isti dan v tednu, kot december. Izvirno ime za september je kimavec, (joj koliko simbolike nosi to ime v naši politični kulturi). Prekmurci imajo še dvoje imen, mihálšček ali miháošček. Nekateri na slovenskem podeželju pa ga v pogovoru omenjajo kot srednja jesen, srednji mesec v času jeseni. September ali kimavec je deveti mesec v gregorijanskem koledarju in ima 30 dni. Ime je izpeljanka iz latinske besede septem, ki pomeni »sedem«. September je bil namreč po rimskem koledarju sprva sedmi mesec v letu, preden so vstavili januar in februar. Tako govorijo viri.

Drugače gledano, pa je september čas naravnega spektra vseh mogočih naravnih barvnih nians. Narava si zamenja zeleno oblačilo za čisti škarlat. Ni ga umetnika, ki bi lahko to naravno čudo kopiral, lahko ga samo malo posnema. Pa še nekaj je važno, to oblačilo se spreminja iz minute v minuto, važno je tudi s kakšnega zornega kota ga gledamo. September je tudi mesec in čas, ko nam narava začne vračati plačilo za vložen celoletni »trud« v obliki raznovrstnega sadja in plodov, kateri nam omogočajo preživeti hladne zimske dni. Po mojem prepričanju bi september lahko poimenovali dobrotnik, prostovoljec ali kot dobra mama, ki nam vse porednosti oprosti.

Mi zemljani, pa se do te dobrote matere zemlje obnašamo, kot zelo poredni otroci in vse to uničujemo. Ne zavedamo se, da za vsako rit v vsakem grmovju raste palica. Ja, ko pa se ozrem okrog sebe pa sem prepričan, da v grmovju rastejo sami koli, s katerim nam bo narava dala po riti, zaradi vsega slabega kar ji delamo. Te kazni za sedaj še ni bilo, bo pa nekoč zagotovo prišla! In tu vidim simboliko naslova »Kako nam beži naš in se bliža nek drugi čas«.

Septembra smo tudi v DI Kranjska Gora nekakšni dobrotniki, sicer v zelo majhni obliki, in ne kot mati narava. V tem mesecu potekata v DI že vrsto let dve akciji, ki imata v svojem bistvu simboliko dobrote. Prva o kateri želim danes povedati nekaj doživetega, je brezplačni izlet za člane, ki so težki invalidi in druga, o delitvi nekaj »€ »za finančno in socialno slabo stoječe člane, o kateri bom pisal drugič.

Letošnji izlet težkih invalidov smo opravili, kar v naši občini. Obiskali smo lepote doline Vrat, katere ponujamo svetovnim popotnikom, malo kdaj pa našim občanom, kjer smo verjetno preblizu. Vasico Mojstrano domačini imenujejo, kar vrata v Triglavski narodni park, nekoč kar tako, danes pa ima za ta naziv simboliko v novi stavbi »Vseslovenskega planinskega muzeja« zgrajenega in odprtega pred enim letom (2010 za praznik občine). Muzejska zbirka Vseslovenskega planinskega muzeja je razglašena za državni kulturni spomenik.

Mojstrano bi tudi lahko poimenovali, kar začetek Slovenske romarske poti na Triglav. Iz Mojstrane vodijo proti Triglavu (2864 m) tri čudovite poti. Skozi »Krmo«, dolino od koder je najlažji dostop do Triglava. Tu si lahko v Zgornji Radovni ogledate Pocarjevo domačijo, ki je spomeniško obnovljena in muzejsko opremljena ter Pstnakovo žago in Gogalovo lipo v Zgornji Radovni, katera meri v obsegu skoraj 6,5 metra. Strokovnjaki so ji prisodili približno 500 let starosti

Druga pot je skozi »Kot«, dolino katera je nekaj krajša kod Krma, a s svojo lepoto severne stene Rjavine nudi gorniku neverjetne poglede in razglede.

Tretja pot vodi po dolini »Vrata«, katera je »najlepša dolina na svetu« tako je že trdil Jakob Aljaž, ki je mož, kateremu res lahko verjamemo že na besedo. Pot po dolini Vrata pa nam v zelo kratki razdalji ponuja toliko lepot, da jih ni moč opisati v nekaj vrsticah. Če si voznik osebnega vozila, svoje vozilo parkiraš dober km iz Mojstrane pri Rosu. Nadaljuješ peš po poti Triglavske Bistrice, ta je bila urejena leta 1995, njen namen pa je predstaviti zanimive alpske, gozdne in druge naravne vrednote, ki dajejo Vratom izrazit pečat. Vse to in še več je napisano na obvestilni tabli pri vstopu na pot. Jaz pa vam opišem samo najbolj atraktivne in zanimive lepote doline.

Naj začnem kar s Triglavsko Bistrico. Že ime pove, voda je bistra studenčnica. Pa slap Peričnik, levi pritok Bistrice, kateri se spušča v dveh slapovih prvi je višine 18 m, dosegljiv s ceste v Vrata v 30 minutah in drugi visok 52 m dosegljiv v petnajstih minutah, zopet s ceste proti Vratom. Prav posebno lepoto pa slap Peričnik ponuja pozimi, ko je okovan v plast ledu in ledenih sveč ter ponoči tudi osvetljen. Dolino zaključi najmogočnejša stena v Alpah, ki meri 3 km v širino in en km v višino. Ni ga obiskovalca, ki se ji ne bi spoštljivo priklonil. Prvi, vsaj po zapisih, jo je odkril naravoslovec Henrik Freyer (8. 7. 1802 – 21. 8. 1866). Še pred to mogočno steno kjer se konča dolina pa nas opozarja kulturna dediščina, delo Jakoba Aljaža. Tu je Aljažev dom, pa (cerkvica) kapelica in še nekateri drugi objekti. Poleg kapelice pa je mogočni balvan imenovan Mali Triglav. Na mogočno, deset metrov visoko skalo, s polno zabitimi alpinističnimi klini, lahko tudi splezamo in se za trenutek vživimo v alpinista. Lepot in pogledov na obeh straneh doline, ne bom opisoval, ker, kot sem zapisal jih je preveč.

Naši udeleženci izleta težkih invalidov so bili presenečeni in obenem navdušeni, da so zopet v tem Triglavskem raju. Mnogi že dolga desetletja niso vstopili v ta raj, drugi pa so bili celo prvič. Glede na invalidnost udeležencev, smo si večino teh lepot ogledali le iz avtobusa. Edino pri domu v Vratih smo vsi izstopili, ker nas je pričakal dovški župnik, kateri je malo kasneje samo za nas maševal v Aljaževi kapelici, katero je mojstranško planinsko društvo po desetletjih nacionalizacije, v letošnjem avgustu vrnilo dovški fari. Po kratki maši in malo počitka smo se odpeljali nazaj skozi Mojstrano na Dovje, kjer nas je čakalo dobro kosilo in drugi del izleta to je še malo druženja. Glede na strukturo udeležencev smo kmalu druženje zaključili in se odpeljali proti svojim bivališčem. Naj omenim, da smo imeli med nami tudi člane, kateri bivajo v domu starostnikov nas Jesenicah. Ne malo solz od same sreče sem videl, ko so se nekateri poslavljali od lepot doline, kot da so se zadnjič naužili lepot v kraljestvu pod Triglavom.

Naj zaključim z verzom neznanega pesnika.

Če utrne se ti solza, naj ne sproži je trpljenje, to naj bo le solza sreče, ki prinaša jo življenje.

Vsem pa lep pozdrav iz Zgornjesavske doline.
Drugič se vam oglasim čez deset dni, s pohoda iz Kranjske Gore do Martuljka in nazaj Kranjsko Goro.

Predsednik DI 
Jože Zupančič