DI Kranjska Gora: Pohod v Srednji vrh

Kako opredeliti osebno gibaje do določenega cilja? Je to pohod, je to špancir, je to sprehod ali rekreacicijsko gibanje ter skupinsko uživanje na svežem zraku, kdo bi vedel? Nekateri slavisti trdijo, da je pohod napačno poimenovanje izleta. S to definicijo se ne strinjam in odgovarjam, da je izlet opravljen s skupinskim prevozom, dočim je pohod opravljen peš. Res pa je tudi, da se do štarta pohoda lahko pripelješ sam ali skupinsko. Resnica pa je tudi, da je besedico pohod moč slišati v mnogih navezavah z različnimi temami.

Ko med ljudmi omeniš pohod večina ljudi pomisli na turo v planinah in gorah, kar pa ne drži, pohod je lahko popolnoma v ravnini brez vzpetin. Res je, da se človek ob besedici pohod vedno oklepa neke prijetne misli in dogodka, ki ga je doživel med vzponom v hribe ali gore, to je razgled v okolico, drugačna flora, možnost srečanja z živaljo, katere ne vidiš pogosto ali pa sploh ne.

Naslednje, ki človeku šine skozi misel ob besedici pohod je neprijetnost, kot je pohod sovražne vojske, pohod tolovajske tolpe, pohod kriminalcev, pohod napadalnih mravljincev, pohod mišje zalege ali na pohodu so celi rojio os. Ali, na pohodu so podgane, na pohodu so cele jate vranov, ki so zasedle zasejana koruzna polja, na pohodu je volčja družina.

Zopet treji pomislijo ob besedici pohod, ja na pohodu je nova vrsta računalnikov, opravili so protestni pohod proti uveljavitvi družinskega zakonika, včeraj je bil pohod v podporo težkim invalidom, zdravstveni delavci so zaustavili pohod ptičje gripe, pohod uničujoče jetike je vsaj začasno zaustavljen….

Spet drugi pomislijo, na pohodu je že spet Janševa vladavina, ali hvala bogu, da je pohoda Pahorjeve vlade konec, konec je pohoda izgub slovenskih železnic, sedaj je na pohodu blaginja upokojencev.

Takih in še mnogo sličnih povezav z besedico pohod je nebroj, no za danes naj bo tega besednega pohoda s navezami dovolj.

No mi v društvu invalidov Kranjska gora smo danes opravili nekaj od sprehoda, špancira, pohoda, kakor kdo hoče, to pot od male vasice Log pri Kranjski gori do vasice na osojni strani Karavank v Srednji vrh imenovati. Naš cilj je vasica, ki kot vasica ni ne vem kako arhitekturno zanimiva, razen v hiši Hlebanjevih imajo najstarejši leseni strop, ki datira še v čase turških upadov na slovensko. Vasica ima pa lego, ki jo težko najdeš še kje v naših krajih. Iz vasi se raztirajo neverjetni pogledi na Julijce, posebno na Martuljško skupino. No več o tem kasneje, naj se vrnem na izhodišče naše današnje ture.

Vasica Log je stisnjena ob sotočju, med veliko Pišnico in reko Savo in zahodno stranjo Martuljkove skupine. Na nasprotnem bregu Save, pa se že vzpenja strmina v najdaljšo Evropsko gorsko skupino Karavanke. Vasica je v zadnjem času po intenzivni gradnji apartmjev in objektov namenjenih turizmu že kar zaselek Kranjske Gore. V kolikor se bo pritisk na spremembo kmetijskih površin še tako stopnjeval, ni več daleč čas, ko bo tudi vas Martuljek, samo še pred mestje Kranjske Gore.

Na koncu, na vzhodnji strain opisane vasice je preko reke Save zgrajen trden most, tako imenovam Žunov most. Ime je dobil po možaku, ki je imel v bližini mosta hišico in je bil znan v vsej okolici kot zadnji, ki je znal izdelovati smrekove skodle za kritje streh.

Od tu nas pot vodi po gozdu, ki je del velikega gozdnega kompleksa, ki porašča Karavanke vse do meje, kjer gozd prehaja v ravšje, nisko borovo podrastje. Že po nekaj sto metrih poti prečimo hudournikSmeč in že smo sredi ruševin nekdajne vasice Frtalj, katero je zadnj prebivalec zapustil daljnega 1950 leta. Danes na vasico spominja samo še nekaj zidov, ki pa so že preraščeni z grmovjem in kar debelimi drevesi. V enem predelu pa je del tega kupil nekdo iz Ljubljane in si uredil lično hišico ter obnovil enega od mlinov. Sedaj oboje spominja na nekdajno naselje. Hudournik pa je zajezen in iskoriščen v malo hidroelektrarno, ki daje nekaj potrene elektrike v javno omrežje.

Tu se naša pot začne strmo vzpenjati, tako, da kmalu na kratki razdalji premagamo višinsko razliko 203 m. Na vrhu, kjer steza preide v bolj položno pot, so domačini pred stoletjem postavili kapelico, kot spomin na nesrečni dohodek, ko je strela tu povzročila smrt dveh otrok, ki sta bila namenjena v šolo v Kranjsko Goro. Od tu naprej je hoja lažja, res pa je, da se rahlo vzpenja vse do prvih hiš vasi Srednji vrh nad Martuljkom. Vasica je znana po več značilnostih. Prvo sem že omenil. To je nekaj stoletij star strop pri Hlebanjevih. Naslednja je, da je vsa vas, devetih gospodarstev, in krčevina namenjena prav samo kmetjistvu, ki se preživlja z živinorejo in lesom, ki ga je v okolici v neizmirnih količinah. Nekatere kmetije imajo v svoji posestvi tudi do 400 ha (štiristo) hektarjev gozda. Naslednja zanimivost je skala, tako imenovana Glava, (katera je tudi naš cilj), na katei stoji ličen objekt, namenjen obšolskim dejavnostim Ljubljanske mladine. Žalostno je, da je objekt slabo koriščen in še slabše vdrževan. Nekaj nazaj sem napisal, da vasica ponuja neverjetne poglede na Julijske alpe. Zahodni pogled vam pokaže vso dolino do Podkorena in tja do Vršiča. Na drugo stran proti vzhodu pa odpira pogled na pobočje Kravank, vse do očaka Stola nad Radovljiško kotlino. Od teh razgledov si pohodnik ali turist res lahko pomiri živce. Žal pa vas nepremore gostinskega objekta. Nekaj zametka v kmečkem turizmu je, ni pa to, kar popotnik potrebuje in pričakuje. Žal je stanje tako, kot sem opisal.

Cela pot je trajala dobro urco in pol. Na Glavi smo si vzeli nekaj časa za razglede in počitek ter se na to po isti poti vrnili na izhodišče, do Žunovega mosta. Od tu smo se zapeljali v Kranjsko Goro v gostilno Pr’ Martinu, kjer je bil na sporedu drugi del pohoda, to je druženje prijateljev tja v pozne ure popoldneva, pravzaprav v prve večerne ure.

Ti naši pohodi in druženja na izletih so sol delovanja društvo. Tu se sklepajo nova in nova prijateljatva. S pogovori se marsikomu olajša duša, ko vidi, da ni sam na tem svetu, da je še množica enakih kot je sam. To je odpiranje ventila, ki se mu reče osamljenost. Druženja imajo tudi poanto sprostitev socialnega naboja, katerega nakateri kažejo s svojo melanholnostjo in potrtostjo.

Če za konec zapišem, da je dan minil uspešno in vsekakor koristno za vasakega udeleženca, ki si je dodatno z optimizmom napolnil svoje življenske baterije.

Tudi tebi dragi bralec želim veliko nove energije, saj pomlad kar kliče po novem in novem doživetju.

Samo še lep pozdrav vsem pošiljam iz naše Zgornjesavske doline.

Predsednik DI
Jože Zupančič